Danes na vaše vprašanje odgovarja Ana Bricelj Bertoncelj. Ana vodi Facebook stran z imenom LJUBEČA MAMA. Stran je namenjena mamam, ki vzgajajo ljubeče, vendar se pri tem soočajo z različnimi izzivi. Mamam, ki jih zanimajo novi načini pristopa h otroku, ki temeljijo na raziskavah otrokovih možganov. Mamam, ki se zavedajo, da je vzgoja otroka hkrati tudi učenje o sebi in priložnost za proces lastne transformacije. Mamam, ki si želijo delati na svojih vzorcih čustvovanja, čutenja, delovanja in mišljenja. Mamam, ki verjamejo, da smo prav me tiste, ki lahko z vzgojo lastnih otrok, spremenimo jutrišnji svet.
Mamica sprašuje: »Zakaj nisem kot mama enaka do obeh otrok? Zakaj pri enem za vsako figo vzrojim, sem hitro nestrpna, znorim? Pri drugem pa četudi naredi marsikaj hujšega (oziroma je bolj nagajiv, a bolj vesele narave – prvi pa bolj jokav) vse dogodke jemljem 1000x bolj stoično, mirno, me ne ganejo? Rada bi to spremenila, ker dejansko sem sama občutila kako je, če ti starši dajejo občutek, da imajo rajši brata kot tebe?
Odgovor Ane:
Čeprav imamo starši željo, da imamo vse otroke enako radi, lahko hitro vidimo, da je to lahko velik izziv. Zakaj? Ker so si različni in eden ima lahko več lastnosti, ki jih mi sami pri sebe ne maramo ali ne prenesemo. Morda vam je eden bolj podoben kot drugi, morda bolj vesele narave (kot pišete), bolj ljubek, morda mlajši, morda punčka/fantek, … Vendar vse to govori več o VAS, kot o otroku. Otrok je, takšen kot je in kliče po tem, da je sprejet v celoti. Če ima lastnosti, ki jih pri sebi sprejemamo, bo to lažje. Tisto česar ne maramo pri sebi, največkrat ne moremo zares sprejeti tudi pri otroku. Morda ima celo kakšne lastnosti vaših staršev, ki so bile za vas težke. Npr. pišete, da je bolj jokav. Morda ste imeli starša, ki je bil »žrtev« in ste morali skrbeti zanj (lahko zgolj na čustvenem nivoju). In ko vaš sin jokca in vas morda potrebuje bolj, kot je to vam znosno, reagirate. Zato niste slaba mama, ste le mama, ki ima svoje rane. Ampak je pa pomembno, da se kot odrasla oseba tega zavedate, ozaveščate in predelate, sploh če vidite, da delate razliko med otrokoma in da s tem ranite starejšega. Ne vem, koliko je star, ampak morda lahko to, kar je v zraku, za začetek ubesedite in s tem otroku nudite sporočilo, da ni on kriv. Lahko mu rečete: »Jaka (ime je izmišljeno) vidim, da se do tebe večkrat kot do brata obnašam neprijazno. Oprosti. Delam na tem, vendar vedno še ne zmorem. Bi pa rada, da veš, da te imam rada in da nisi ti nič kriv. Ko narediš to in to in bi te jaz morala objeti, tega žal trenutno še ne zmorem, ker se spomnim stvari, ki nimajo nobene veze s teboj. Žal mi je. Kaj lahko zdajle naredim, da boš vedel, da si mi pomemben?« Zato je tako zelo pomembno, da ob tem, ko ob otroku vzrojimo in norimo, pogledamo GLOBOKO vase in zacelimo, kar se zbuja v nas. Vam pa želim, da zacelite tudi svojo bolečino, da niste bili ljubljeni, tako kot vaš brat. Imate to izkušnjo, zato verjamem, da boste zmogli svojega prvega sina začutiti v tej bolečini, se povezati z njim in obema pomagati, da bosta zrasla. Srečno!
Facebook skupino Ljubeča mama najdeš na tej povezavi.
Moje razmišljanje o točno tej temi (ki nas mame najbrž večkrat malo tišči) pa najdeš na tej povezavi – Ali lahko ljubiš dva otroka enako?
