Poporodna depresija (kaj se je dogajalo pred, med in po tem)- izkušnja mamice

by Nataša
Poporodna depresija

V življenju ženske je rojstvo velika prelomnica, ki predstavlja izziv na psihični, fizični, socialni in duhovni ravni. Tesnoba, strah, nemoč, včasih tudi misli na končanje življenja, … vse to so hude stiske, ki prizadenejo vsako šesto žensko po porodu.

Poporodna depresija in anksioznost poleg poporodne otožnosti in poporodne psihoze sodita med duševne stiske, ki se lahko pojavijo med nosečnostjo in po porodu.

Znake poporodne depresije in anksioznosti lahko vsaka ženska občuti malo drugače, pojavljajo se lahko različne kombinacije občutkov ali samo nekateri izmed njih. Dobra novica je, da slabo počutje posameznice ne traja večno in se ga da uspešno obvladovati. Boljše počutje bo prišlo počasi, a zanesljivo. Prvi korak, ki ga sveža mamica lahko naredi, je prepoznavanje težav. Že samo sprejetje nastale situacije lahko prinese olajšanje. (VIR)

Danes z vami delim zgodbo mamice Ane, ki je svoje občutke zaupala nam, z upanjem, da ji le ta da pogum, da bo sprejela in vzljubila sebe.

Poporodna depresija (kaj se je dogajalo pred, med in po tem)- izkušnja mamice Ane:

Po štirih spontanih splavih, preiskavah, nemoči in razmišljanju, da sama ne bom nikoli stisniti v objem svojega otroka, sem zanosila.

Peta nosečnost je bila s pomočjo terapije antifosfolipidnega sindroma uspešna. In po deset urnem porodu sem v naročje stisnila
najinega sina. Neverjetno srčkanega otročka, ki mi je uresničil željo o nazivu mami. Nega sinčka je bila izredno nezahtevna. Spal je veliko, jedel je skoraj na uro, lahko sva ga vzela povsod zraven in on ni nič “kompliciral”. Selili smo se in on je vse dobro prenesel. Izredno nasmejan otroček.

Pa sva z možem začutila željo po širjenju družine.

In dokaj hitro nama je to tudi uspelo. Hiter porod, brez posledic in v naročje sem objela najinega drugega sinčka. In
to skoraj na rojstni dan prvorojenca. Nosečnost je potekala mirno, zaupala sem terapiji, saj je bila v prejšnji nosečnosti uspešna, šolski porod, bratec ga je izjemno lepo sprejel.

Že kar malo preveč idilično…

Pa se je začelo počasi naše življenje postavljati na glavo. Mlajši sinček je izredno veliko jokal. Nosila sva ga po nekaj ur, medtem pa se menjala in si z možem nabirala moči, počivala. Prvi teden, ko smo bili doma, je starejši iz vrtca prinesel uši… Še danes se
spomnim kako sem bila takrat živčna, vso to pranje, sesanje, umivanje, jaz pa popolnoma izčrpana.

Čez nekaj dni je mlajši sinček doma bruhnil kri.

Brez oklevanja smo se odpeljali kar v porodnišnico na pregled. Zdravnik me je pomiril, da z njim ni nič narobe, da le iz mojih dojk pije kri namesto mleka, ker imam “pač” ragade. No o tem prej niti še nisem slišala. In to je trajalo skoraj 10 dni. Neznosne bolečine, nenehno neke kreme na dojkah, črpanje krvi, ki je po desetih dneh končno prešlo v mleko in občutek hude nesposobnosti, kako moje telo ne zmore pravilno nahraniti otroka. Bila sem v hudem stresu. Neprespana, živčna, v bolečinah,
otrok pa je samo jokal in jokal.

Pediatrinja ni ugotovila nič, kar bi lahko bil razlog za jok. Jokal pa je le doma, sploh pri meni. Če ga je v naročje vzel kdo od znancev ali sorodnikov, je dojenček nehal jokati.

Začela sem se obtoževati, kako ne zmorem pomiriti otroka, kaj je narobe z mano…

Spomladi leta 2020 (mlajši je bil star pol leta) se je mož po enomesečnem zaprtju svojega podjetja, zaradi covida, vrnil na delo. In začel delati po cele dneve ( od 8h do 21h), počutila sem se samo, ujeto med prvo in drugorojencem. Bili smo celo lačni, ker pač skuhat nisem uspela, ker sem malega ves čas imela na rokah.

Zvečer sem jokala.

V kopalnici na tleh, v dnevni sobi, v predsobi, v kuhinji, kjer so pač solze spustile. Spomnim pa se tudi noči, ko sem možu vsa obupana rekla, naj ga vrže skozi okno, ker sama ne zmorem več. Kričala sem, kot bi me nekaj obsedlo. Naslednji dan je redni obisk opravila patronažna sestra in mi dala v reševanje vprašalnik.

Po pregledu odgovorov mi je nemudoma uredila napotnico za psihiatrinjo, za prvi posvet. Začuda sva od mojih staršev dobila dve uri varstva, starejši je bil v vrtcu in sva šla.

Psihiatrinjo je zanimalo kaj se mi je zgodilo v petih letih. Začela sem naštevati: dvakrat menjava službe, strokovni izpiti, trikrat selitev, zidanje hiše, štirje spontani splavi, dvakrat rojstvo živega otroka, poroka, udeležba na športnih tekmovanjih. Mož je bil
zraven čisto bled, tudi jaz sem se sesula ob vseh teh situacijah, strnjenih v en stavek.

Rekla mi je, da mi na recept predpiše antidepresive. Nato pa mi je rekla, da se mi je preveč zgodilo v prekratem časovnem obdobju, naj sprva poskusim s terapijo pri psihologu ter, da se midve ponovno srečava čez en mesec.

Tisti dan sem se dokončno zlomila.

Ni mi bilo jasno, kako ne morem imeti rada otroka, pa tako dolgo sem ga čakala. Tako močno sem si želela biti mamica, sedaj pa takole. Pa kaj zaboga je narobe z mano. Ali sem čisto usekana ali kaj?

Vpisala sem se na terapijo, brskala po preteklosti, jokala kot dež. To je bila ura in pol na teden, ko sem bila jaz jaz. Sama, s terapevtko, v neznanem okolju. Po poti sem pila toplo kavo in jedla rogljičke. Tudi takrat sem lahko “dobila” varstvo za malega.

Zakaj pri bogu milem prej nisem mogla za eno uro sama ven? Ja, se človek vpraša ane… No, pa pustimo zamere do moje mami, to še ni ravno predelano ��

In danes, dve leti po sesutju duše in telesa? Danes sem bolje. Še vedno me popade krčevit jok. Na glas povem, da ne zmorem in najamem tudi varuško, brez slabe vesti.

Naš mlajši še vedno kar veliko joka, a danes na to gledam drugače. Rada ga imam. Je moj največji učitelj.

Predvsem učitelj potrpljenja. Se pa še vedno ubadam s slabo vestjo, ko sem praktično 3 leta posvetila le preživetju in skoraj nič starejšemu sinu. Skozi težko obdobje smo se vsi doma naučili odprte komunikacije, iskrenosti in odprtosti. Objemov, ljubeznivost in hvaležnosti.

In predvsem to, da si vzamem čas le zase, pa četudi me včasih zbode kanček slabe vesti. A vaja dela mojstra, kajne?

Mamica Ana

Preberi tudi – Kako naj mamica poskrbi zase po prihodu dojenčka?

Preberi tudi