Pred 16-timi leti je bilo moje življenje na vrhuncu.
Ja, moje. Kot diplomirana ekonomistka, mati čudovitega sina in partnerka, sem v nosečnosti z Julijo naredila prekvalifikacijo za mojo sanjsko službo in gradili smo hišo. Sanjsko. In nato se je zgodilo življenje.
Vse bo vredu, nič ne skrbi, pozdravili te bomo … Pot ne bo lahka, pa vendar boš zmogla. Imaš Karla, ki te potrebuje in moža, ki te ima neizmerno rad … To so bile besede, ki so mi zaledenele kri. Nisem vedela kje sam, kaj sem, kdo sem, še manj kako sem ….
Sem ženska bolj baročne postave, stara skoraj 40 let, že 11 let poročena, zadovoljna v svojem zakonu, zraven sebe imam prečudovitega moža, ki je izpolnil zaobljubo, v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni …
Čeprav sem težo teh besed dojela šele kasneje.
Pred časom sem spoznala Danijelo, prijazno in srčno osebo. Ko je beseda nanesla na to kako je začela svojo pot samostojne podjetnice, mi je zaupala svojo navdihujočo življenjsko zgodbo.
Ja, vedno ti pridejo pravi ljudje na pot, mar ne? Recimo, da sem v tistem trenutku potrebovala nekaj takega.
Od vsega, kar sem kdaj prebrala in je zlomilo moje srce, so zagotovo zgodbe starejših ljudi, ki obžalujejo tisto, kar v življenju niso naredili, med najbolj bolečimi. In ko me je pri petintridesetih zares ustavila bolezen in sem bila prisiljena pogledati svoje življenje, sem vedela, da sem na dobri poti, da postanem ena izmed njih.
Rojstvo otroka lahko sproži različna močna čustva, od navdušenja in veselja do strahu in tesnobe. Lahko pa povzroči tudi nekaj, česar morda ne pričakujete – depresijo.
Večina novopečenih mamic po porodu doživi poporodni “baby blues”, ki običajno vključuje nihanje razpoloženja, jokajoče trenutke, tesnobo in težave s spanjem. Baby blues se običajno začne v prvih dveh do treh dneh po porodu in lahko traja do dva tedna.
Se pa tudi zgodi, da nekatere novopečene mamice doživljajo hujšo, dolgotrajnejšo obliko depresije, znano kot poporodna depresija. In tega ni malo. Le govori se premalo o tej temi.
A mamice so v stiski, utrujene, izčrpane, brezvoljne, brez prave podpore in z mislijo, da so edino one s takimi občutki. Kljub temu pa se jim zdi, da se ljudje okoli njih še nismo pripravljeni pogovarjati o takih stiskah. Zato največkrat molčijo.
Tudi mamica, ki mi je zaupala njeno zgodbo, pravi, da ni o njenih stiskah vedel nihče, razen moža.
Biti slišan/a je ena izmed najbolj pomembnih čustvenih potreb v partnerski zvezi. Vsak od nas potrebuje občutek, da ga nekdo razume. To pa je možno le preko aktivnega poslušanja.
Kar pa je včasih v partnerski zvezi največja težava.
Pred časom sem dobila vprašanje, ki se začne takole: “Kako se znebiti občutka, da si nič vreden?…” Celotno vprašanje delim spodaj. Želela pa sem izpostaviti to vprašanje ravno zato, ker to ni bilo edino tako vprašanje v zadnjem času. Mame, ženske, punce, … veliko je takih, ki se počutijo tako.
Zato sem prosila strokovnjakinjo, ki sodeluje z zavodom za družinsko terapijo, Vita Bona, da nam poda njen vidik in mogoče s tem pomaga še veliko drugim ženskam (ali pa mogoče moškim), ki se srečujejo s takimi občutki.
Črni kožni rak ali maligni melanom je najnevarnejši med vsemi oblikami kožnega raka. Večina malignih melanomov (več kot 70%) se pojavi na prej zdravi koži. Zelo hitro zaseva po limfnih poteh, sprva v območje bezgavke, kmalu tudi po krvi v vsa druga tkiva. Pojavi se lahko kjerkoli na koži ali sluznicah, lahko tudi pod nohti. Pri ženskah je pogostejši na nogah, pri moških na hrbtu. Če je melanom v zgodnji fazi razvoja, ko je tanjši od 0,75 milimetra, je preživetje skoraj 100-odstotno (90-odstotno desetletno preživetje). Največja nevarnost kožnega melanoma je v tem, da ne nastane takoj. Včasih zadostuje že krajše, intenzivno izpostavljanje sončnemu sevanju, da se čez leta razvije rakasto znamenj.
Anja skozi svojo zgodbo želi z ozaveščanjem marsikomu prihraniti bolečino in strah pred zdravljenjem, ki je pri malignem melanomu vse prej kot neinvazivno.
Vsako leto za rakom zboli 16.000 Slovencev. Kar ogromna številka, mar ne?
Ko postanemo mamice, nas je marsičesa strah. In ja, tudi strah pred smrtjo se pojavi. Zase lahko rečem, da sem že večkrat premišljevala o najhujših boleznih in kaj bi se zgodilo, če mene ne bi bilo več. Vem, ni ok, ampak včasih si ne moremo pomagati. Važno je le, da ti trenutki minejo.
In vnaprej se obremenjevati s skrbmi je res brezpredmetno. Zato pa preberite zgodbo mamice Petre, saj se lahko iz njenega boja z rakom naučimo, da je važno živeti le za ta trenutek.
V življenju ženske je rojstvo velika prelomnica, ki predstavlja izziv na psihični, fizični, socialni in duhovni ravni. Tesnoba, strah, nemoč, včasih tudi misli na končanje življenja, … vse to so hude stiske, ki prizadenejo vsako šesto žensko po porodu.
Poporodna depresija in anksioznost poleg poporodne otožnosti in poporodne psihoze sodita med duševne stiske, ki se lahko pojavijo med nosečnostjo in po porodu.
Znake poporodne depresije in anksioznosti lahko vsaka ženska občuti malo drugače, pojavljajo se lahko različne kombinacije občutkov ali samo nekateri izmed njih. Dobra novica je, da slabo počutje posameznice ne traja večno in se ga da uspešno obvladovati. Boljše počutje bo prišlo počasi, a zanesljivo. Prvi korak, ki ga sveža mamica lahko naredi, je prepoznavanje težav. Že samo sprejetje nastale situacije lahko prinese olajšanje. (VIR)
Danes z vami delim zgodbo mamice Ane, ki je svoje občutke zaupala nam, z upanjem, da ji le ta da pogum, da bo sprejela in vzljubila sebe.
