Črni kožni rak ali maligni melanom je najnevarnejši med vsemi oblikami kožnega raka. Večina malignih melanomov (več kot 70%) se pojavi na prej zdravi koži. Zelo hitro zaseva po limfnih poteh, sprva v območje bezgavke, kmalu tudi po krvi v vsa druga tkiva. Pojavi se lahko kjerkoli na koži ali sluznicah, lahko tudi pod nohti. Pri ženskah je pogostejši na nogah, pri moških na hrbtu. Če je melanom v zgodnji fazi razvoja, ko je tanjši od 0,75 milimetra, je preživetje skoraj 100-odstotno (90-odstotno desetletno preživetje). Največja nevarnost kožnega melanoma je v tem, da ne nastane takoj. Včasih zadostuje že krajše, intenzivno izpostavljanje sončnemu sevanju, da se čez leta razvije rakasto znamenj.
Anja skozi svojo zgodbo želi z ozaveščanjem marsikomu prihraniti bolečino in strah pred zdravljenjem, ki je pri malignem melanomu vse prej kot neinvazivno.
Anja, na splošno velja, da naj bi se maligni melanom pojavil predvsem pri starosti nad 50 let. Koliko ste bili vi stari, ko so vam odkrili raka?
Maligni melanom so mi diagnosticirali pri 38 letu.
Kako ste sploh posumili, da bi lahko šlo za to zahrbtno bolezen?
Iskreno, nisem sumila, da bi lahko šlo za meligni melanom. Takoj po novem letu, v 2021, ko smo se še nekako držali novoletnih zaobljub, sem res dobro opazovala svoje telo. Ob koncu januarja sem na stegnu opazila temno – črno znamenje, ki je zraslo nad površino kože. Bilo je majhno in nagrbančeno, kot cvetača.
Prva faza opazovanja, je bilo zanikanje:”Ah, saj ni nič!”. Pomotoma sem si ga opraskala, znamenje je zakrvavelo, po parih dneh se je njegova velikost podvojila. Po kakem mesecu prepričevanja v svoji glavi sem poslala sliko znamenja osebni zdravnici, ki ni vedela kako napotnico naj mi predpiše, zato me je čez kak dan ali dva povabila na pregled.
Znamenje ji ni bilo sumljivo, vendar me je vseeno napotila na Dermatološko kliniko pod “zelo hitro”. Dodala je tudi, da ni verjetno nič.
Tisti mesec čakanja na dermatološki pregled se nisem preveč obremenjevala z morebitno diagnozo, saj sem verjela, da bo vse dobro.
V aprilu sem končno prišla na vrsto za pregled na dermatološki kliniki. Sprejel me je specializant. Pregledal celo telo in se ustavil pri “D” znamenju. Popraskal je po njegovi površini. Znamenje je zopet zakrvavelo. Poklical je svojo nadzorno dermatologinjo, ki je takoj prepoznala suspekt. “To je rak, to je rak!!! Kam ste pa gledala! To je sigurno že dolgo prisotno!!!” je vpila.
Kakšni so bili vaši prvi občutki, ko ste zvedeli za diagnozo?
V tistem trenutku sem lebdela nekje zgoraj in celotno situacijo opazovala s ptičje perspektive. Odneslo me je nekam daleč stran. Tesnoba. Nekaj so mi govorili. Nisem vedela kje sem. Ne, to se meni ne dogaja. Kar naenkrat sem se znašla na Plastično kirurškem oddelku na Polikliniki. Kako sem prišla tja, se ne spomnim podrobno. Skrbelo me je le za plačilo parkirišča, kjer sem pustila avto…totalni odklop.
Pod nujno so mi znamenje izrezali.
V tistem nisem slišala, kje me počakajo izvidi. Vmes se je moja osebna zdravnica upokojila. Zaposleni v ZD Moste so mi res stali ob strani in bili vedno na voljo, kljub temu, da osebne zdravnice nisem imela.
Po nekje 5ih tednih vzponov in padcev, ko sem žarela od energije ali bila čisto na tleh, sem prejela sms: Prosim zglasite se v naslednjem tednu na pregled na Plastično kirurškem oddelku.
“Zakaj tja? ” sem se spraševala, saj sem vedela, da grem na kontrolni pregled le v primeru, če se rana zagnoji in podobno. Nič mi ni bilo jasno. Opirala sem se ma besedo “kontrolni” in si jo tolmačila, da kontrola ni nič takega… Ampak na koncu je vedno prevladal dvom.
Spomnila sem se, da je sošolka iz srednje šole zaposlena tam. Poslala sem ji sporočilo. Odgovorila je:”Anja, to žal ne pomeni nič dobrega. Vabijo te, da ti razložijo izvid.” Jaz pa v jok. Čez par minut me je poklicala: “Bodi pri telefonu. Kirurg te bo poklical.”…
Tema.
Zazvoni telefon. Kirurg mi je predal diagnozo. Maligni melanom. Sledi zdravljenje na Onkološkem inštitutu…Postalo mi je slabo….
Kako je potekalo zdravljenje?
Čez par dni sem imela konzilij. Onkolog mi je predal informacije o poteku zdravljenja. Sledilo je rentgensko slikanje pljuč, odvzem markerjev, posvet z anasteziologom. Najbolj me je šokiralo, da mi bodo odvzeli dimeljsko ložo bezgavk.
Datum operacije se je bližal, pred tem sem opravila dvojno covid testiranje, ki je bilo pogoj za sprejem.
Po sprejemu sem prejela tabletko za pomiritev.
Peljali so me na radiologijo, kjer so mi v rano vbrizgali kontrast. Obarvalo se je kar nekaj bezgavk, ki so jih odstranili pri posegu. Opravili so tudi reekscizijo primarne rane ob odstranitvi mm.
Isti dan sem odšla domov.
Sledilo je 14 dnevno čakanje na izvide. Spet tesnoba in strah.
Dan D:
ONKOLOG: “Sem vedel, da bo vse vredu”! Sedaj ste lahko pomirjena. Bezgavke so vse negativne!
Tokrat sem jokala. Od sreče. Spoznala sem kako malo se ljudje cenimo, kako malo cenimo zdravje. Ko imaš zdravje imaš vse. To je dejstvo. Nobena materialna stvar ne more nadomestiti zdravja.
Imam pa 2x letno dermatološki pregled in sedaj prvič na 6.mesecev pregled na onkologiji. Prej sem imela na 3 mesece. Doživljenjsko.
Ali menite, da ste imeli v trenutku, ko ste izvedeli za diagnozo in ob samem zdravljenu, dovolj strokovne pomoči in podpore? V smislu psihološke pomoči? Ali ste si na tem področju pomagali sami in kako?
Vmes sem hodila na psihoterapijo, saj brez nje ne bi psihično izpeljala zdravljenja. Prva misel ob diagnozi rak je bila: ” A sedaj bom pa umrla??!!”
Imela sem ogromno podporo partnerja in družine. Za kar sem jim neizmerno hvaležna.
Res je, da se zatekaš k sebi… jaz sem meditirala, brala psihološke knjige,…bila optimistična.
Pred diagnozo je bilo ogromno zanikanja – ” Saj če ne bom šla na pregled, pa slabe diagnoze ne bo!”
Ni res, samo poslabša se lahko!!!
Kako vas je samo zdravljenje in bolezen spremenila?
Danes vem, da sem sposobna narediti vse, česar se lotim. Vem, da sem jaz na prvem mestu. Družina pomeni ogromno.
Ne sekiram se več za malenkosti, kot so odnosi, služba…. Vem, da sem zbolela z nekim namenom.
Obvladam teorijo, pa tudi prakso o malignem melanomu in drugih kožnih rakov. Imam res ogromno znanja o sami diagnozi.
Ali sedaj drugače gledate na življenje? Kako?
Iskreno, prideš nazaj na stara pota, vendar se kmalu opomniš na to, kaj je najbolj pomembno.
Sklenila sem, da bom iz diagnoze rak potegnila najboljše.
Število zbolelih za malignim melanomom se pri nas vsako leto poveča približno za poltretji odstotek, kar je največji porast med vsemi rakavimi obolenji. Čemu pripisujete tak porast?
Zaposlena sem na multinacionalki, ki zastopa dermokozmetiko. S pacienti imam neposredni stik in polovica res stremi k maksimalni varnosti. Še vedno pa so tisti, ki se sončijo v solarijih, pravijo, da so pripravki s SPF zaščito kancerogeni in podobno…. Ja, razne marmelade in olja za hitrejšo porjavitev so še vedno aktualna.
Je pa res, da so iz te trditve izvzeti otroci. Starši smo res zakon in pazimo na svoje podmladke.
Lansko leto smo s pomočjo dermatologov izpeljali projekt, kjer smo po Sloveniji pregledovali znamenja. Suspektov na maliigni melanom je bilo ogrnomno.
Anja, vi želite ozaveščati o malignem melanomu. Predvsem, da ljudi ne bi bilo strah zdravljanje in tudi, da sploh ne bi prišlo do malihnega melanoma. Na kakšen način ozaveščate?
Sama sem se javno izpostavila lansko leto, ko sem na svojem profilu IG povedala svojo zgodbo. Osebno in poklicno opozarjam na nevarnosti sonca. Prav tako sem podala kar nekaj televizijskih in radijskih intervjujev. V aprilu me čaka predavanje na sinovi OŠ, saj sem ravnateljici vso lansko leto “najedala” s preventivo.
To je moje poslanstvo.
V prvem letu aktivnega ozaveščanja me je res nekdo od stroke slišal.
S ponosom lahko povem, da sem premaknila temelj v slovenskem javnem zdravstvu.
Več vam zaupam kmalu 🙂
Kaj bi radi predali najinim bralkam?
Pazite nase. Koža je naš največji organ, posledično je najbolj izpostavljena, tudi pozimi. Vsak dan uporabljajmo SPF. Spoznajmo evropski kodeks o raku!!!
Anjo najdeš na TEM profilu na Instagramu.
Preberi tudi – Kako sem se soočala z boleznijo – rakom?
