Rojstvo otroka lahko sproži različna močna čustva, od navdušenja in veselja do strahu in tesnobe. Lahko pa povzroči tudi nekaj, česar morda ne pričakujete – depresijo.
Večina novopečenih mamic po porodu doživi poporodni “baby blues”, ki običajno vključuje nihanje razpoloženja, jokajoče trenutke, tesnobo in težave s spanjem. Baby blues se običajno začne v prvih dveh do treh dneh po porodu in lahko traja do dva tedna.
Se pa tudi zgodi, da nekatere novopečene mamice doživljajo hujšo, dolgotrajnejšo obliko depresije, znano kot poporodna depresija. In tega ni malo. Le govori se premalo o tej temi.
A mamice so v stiski, utrujene, izčrpane, brezvoljne, brez prave podpore in z mislijo, da so edino one s takimi občutki. Kljub temu pa se jim zdi, da se ljudje okoli njih še nismo pripravljeni pogovarjati o takih stiskah. Zato največkrat molčijo.
Tudi mamica, ki mi je zaupala njeno zgodbo, pravi, da ni o njenih stiskah vedel nihče, razen moža.
Mamica Katja je napisala:
“Pri meni je bilo tako, da so se mi začeli pojavljati kar močni simptomi in sem hitro povezala, da to ni samo malo utrujenosti od “šoka” po porodu, ampak da je zadaj nekaj drugega. Malo sem poguglala in mi je bilo takoj jasno, da je to depresija. Tudi trajala je zelo dolgo, tako da sem si večkrat potrdila, da ni šlo samo za nek baby blues.
Imela sem res veliko nihanj razpoloženja, ogromno sem jokala, nisem se mogla povezat s svojim otročkom, večkrat sem pomislila na to, da bi raje vse skupaj končala, ker se mi je zdelo brezizhodno (pa sem imela ful enostavnega otroka, če zdaj pogledam za nazaj, res ni bil zahtevno dete).
Možu sem ogromnokrat rekla, da se mi zdi, da sploh nimam materinskega čuta (še danes se spomnim trenutka, ko sem ga prvič zares začutila❤), da nič ne znam. Drugače sem ful dobra z dojenčki, pri 8ih sem v porodnišnici učila mamino sestrično kako se dojenčka previja, prepestvala sem ogromno dojenčkov, jih uspavala, hranila, kopala …
Svojega dojenčka sem se bala.
Sploh si nisem upala poskrbet za njega. Kar odpovedala sem. Samo sedela sem in čakala, da je mož kaj naredil, jaz sem bila čisto out.
Bilo je kar hudo no, več mesecev se je vleklo, veliko solz je preteklo, ogromno stvari je bilo izrečenih …
Sem pa to skrivala. Samo mož je vedel, danes ve še nekaj najožjih prijateljic, ki sem jim povedala kasneje.
Nosila sem “masko” in dajala vtis, da imam vse pod kontrolo. Živeli smo z mojimi starši, ampak se jim ni sanjalo, da se kaj dogaja. Zato je pa potem, ko smo bili sami, ko se je vse umirilo, sploh ponoči, to še toliko bolj prišlo ven.
Jaz sem se zvlekla sama, z neizmerno podporo moža. Brez njega zagotovo ne bi šlo in sem res, res, res hvaležna, da je bil takšna skala. Zame in za malega. Za vedno mu bom hvaležna, da je zmogel, ker je moralo biti tudi za njega zelo težko to gledat in poslušat.
Jaz mislim, da je bil vzrok skupek večih stvari. Eno je bil urgentni CR, zagotovo. Občutek krivde. Nemoč. Strah.
Pa potem selitev k mojim staršem, k mami, s katero nimava najboljšega odnosa. Gojim ogromno zamero in imam ful jeze. In sem bila vsak dan non stop izpostavljena milijon trigerjem, hkrati pa se poskušala dokazovat in ji pokazat, kako biti dobra mama.
Jasno sem itak pogrnila na celi črti pred njo, vedno.
Sem pa vesela, da se o tem več govori … Kljub temu se mi pa zdi, da se da tu še ogromno narediti.
Meni bi zelo pomagalo, če bi v porodnišnici po CR prišla do mene kakšna psihologinja. Za tiste prve občutke in čustva … Ko sem se počutila krivo, nesposobno roditi. Ko sem se možu opravičevala, ker mu nisem zmogla rodit otroka.
Da bi se takrat kdo usedel k meni pa mi povedal, da sem v resnici odlično opravila. In donosila in rodila zdravega fantka. Ne pa pogrnila …
Še danes nosim s sabo ta občutek razočaranja in poraza. Še vedno se kdaj vrnejo vsi ti občutki iz tistega najtemnejšega obdobja pa me malo zalijejo.
Potem po 1 letu sem šla na psihoterapijo. Ker sem bila že tako zelo čustveno sesuta, da nisem znala sama naprej.
Če bi bila pametna, bi šla takoj.
Zdi se mi tudi, da se depresija preveč meša z tistim “težko mi je, sama sem za vse” občutkom. Jaz sem imela ful pomoči, imam NAJBOLJŠEGA MOŽA na celem svetu, ki je 110 % vključen v vsa opravila in vzgojo in gospodinjenje since day one. Torej mi ni bilo težko, nisem bila sama, pa sem jebala ježa s to depresijo.
To ni vse za v isti koš….”
Preberi tudi – Poporodna depresija, izkušnja mamice Ane.
