Vsako leto za rakom zboli 16.000 Slovencev. Kar ogromna številka, mar ne?
Ko postanemo mamice, nas je marsičesa strah. In ja, tudi strah pred smrtjo se pojavi. Zase lahko rečem, da sem že večkrat premišljevala o najhujših boleznih in kaj bi se zgodilo, če mene ne bi bilo več. Vem, ni ok, ampak včasih si ne moremo pomagati. Važno je le, da ti trenutki minejo.
In vnaprej se obremenjevati s skrbmi je res brezpredmetno. Zato pa preberite zgodbo mamice Petre, saj se lahko iz njenega boja z rakom naučimo, da je važno živeti le za ta trenutek.
PETRA Fujs, 14.11.1979 piše:
Življenje je zelo nepridvidljivo … vsak dan. Lahko se v trenutku spremeni v jasnino ali pa v orkan, kot se je tudi moje. Na hitro, zelo prehitro sem izgubila mamo. Ni dočakala vesele novice, katere se je tako veselila, da bo babica.
Po njeni smrti se je začela moja nosečnost, ki je bila ena sama komplikacija. Ledvični kamni z neznosnimi bolečinami v skoraj sedmem mesecu nosečnosti, ki so bili krivi, da sem mesec dni pred predvidenim rokom poroda s pomočjo carskega reza dobila moj zaklad Hanno.
V tem času se mi je zgodila tudi nenadna selitev. Skratka v kratkem času se je nabralo kar veliko negativnih stvari, ki so dobile epilog oktobra 2018.
Takrat se je začelo moje težko obdobje, ko sem si na desni dojki zatipala bulico.
Takoj sem šla na urgenco, kjer je zdravnica rekla: “Gospa, mislim, da ste prišli prehitro in da ni nič narobe.” Ker pa imam rada sebe in skrbim za svoje zdravje, sem zaradi skrbi vseeno šla do osebne zdravnice, ki me je napotila pod nujno na ginekološki oddelek. Od tam naprej sem bila napotena na mamografijo, ultrazvok dojke in punkcijo. Do tistega trenutka me ni bilo nič strah, saj sem predvidevala, da je vnetje mlečne žleze. Po 7 dneh sem šla nazaj k zdravniku zaradi izvidov od mamografije in punkcije.
Vem, da sem sedela pred zdravnikom, kjer sem na papirju videla zapisano tumor in še nekaj, kar pa nisem uspela videti, ker je zdravnik mapo zaprl in mi rekel da me napotuje v Maribor. Prišla sem do avta in neutolažljivo jokala.
Doma nisem še nič povedala, ker sem mislila, da bo vse v redu. Po 14 dneh je prišel dan, ko me je svak peljal v Maribor na napoteni pregled.
Po nekaj urah, ko sem končno prišla na vrsto, me zdravnica vpraša: “A ste z vsem seznanjeni??” Jaz pa: ” Neee!” “Kaj bi pa morala vedeti?” Nakar mi zdravnica pove, da so celice rakave. Diagnoza invaziven multicentrični hitro rastoči tumor. To je bil šok in jok. Moram povedati, da je bilo osebje zelo prijazno in so me tolažili ter umirili, nakar mi je zdravnica povedala, da sem mlada in da imam malega otroka, da bodo naredili vse, da mi pomagajo. Moja hčerka je takrat bila stara dobro leto. Svak je onemel, ko sem prišla iz ordinacije vsa objokana, zunaj sva oba jokala. Prejela sem en kup napotnic, za katere v tistem šoku sploh nisem vedela kaj so in kaj moram narediti.
Tisti dan sem preživela kar nekaj ur na UKC Maribor, da so mi vse razložili, opravila pa sem tudi že prve preglede. Pot domov je bila mučna.
Milijon misli, moje življenje, otrok in še in še... Vse v enem balonu, ki se bo vsak čas razpočil. Še enkrat je bil šok in jok, ko sem povedala družini.
S partnerjem sva se usedla in se pogovorila,… zdaj pa gre zares, ne dam se, gremo na polno, da tega hudiča preženemo.
V tem času, ko sem dobila diagnozo, v mesecu novembru, je hči doživela še vročinski krč, tako da je bilo res vsega preveč. Po dveh dneh v bolnici se je stanje izboljšalo.
Začela sem svoje zdravljenje s polno paro. V decembru 2018 sem šla v Maribor na pregled vseh izvidov, ki so pokazali, da je na desni dojki tumor/rak 7,5cm x 3,5cm (rasel je kot goba po dežju) in nekaj malega tudi na levi dojki. Sledile so vse preiskave od ct-ja, laboratorija, magnetne resonance, res po tekočem traku…
Doma sem premišljevala ali jaz to zmorem??
Odločila sem se, da BOM (bom bom bom) naredila vse, da bom imela lepo življenje.
Kot prvo sem poklicala ali napisala sporočilo vsem mojim bližjim sorodnikom in prijateljem, kaj se mi dogaja. Ko sem se z vsemi odkrito pogovarjala o tem, sem dobila še več zagona.
Prišel je dan pri onkologu, ki me je povedal, da bom imela na vsake tri tedne 6 kemoterapij ter me seznanil s stranskimi učinki kot so slabost, izguba las, izguba obrvi, trepalnic.
Tumorsko tvorbo so morali zmanjšati, da so se prepričali kako daleč segajo njegove lovke. Spet sem jokala kot dež, ampak mi je prijateljica pomagala s teslino metamorfozo, terapijami, umirila mi je duha in telo in od takrat se nisem več sekirala, ampak šla samo pozitivno naprej.
Samo jaz in moj boj, pogumno z upanjem.
19. decembra sem začela s prvo kemoterapijo.
Peljal me je partner, čakala sva 6 ur, od tega mi je pol ure tekla kemoterapija v žilo. Neznanje, strah, domov, kako bodo vplivali name stranski učinki in misel, da se nisem smela dva dni dotikati hčerke, to je bolelo bolj kot vse drugo.
Po parih dneh sem se umirila in odločila, da se bom borila zaradi sebe, svoje družine, moje Hanne.
Družina mi je stala ob strani. Kup dobrih prijateljic me je bodrilo in vlivalo upanje na dobro. Po treh dneh se je začela slabost, boleče grlo, dobila sem virozo, nisem mogla požirati, ne jesti, ampak sem vseeno s pozitivo dala to čez, saj je sedmi dan po kemoterapiji bilo že boljše. Po 14 dneh se je spet začelo težko obdobje, saj so mi začeli izpadati lasje. Rekla sem si:”Nič hudega” in odšla k frizerki, ki me je pobrila. Bila sem vesela, da je moja hčerka Hanna lepo sprejela mojo “kratko” frizuro. Za posebne priložnosti sem si kupila tudi lasuljo, da sem sem bolje počutila. Po mesec dni sem ostala brez obrvi, trepalnic, kar je za žensko zelo občutljivo.
Tako so se nadaljevale vse kemoterapije, kjer sem aprila 2019 zaključila z zadnjo in začela še s 17-imi aplikacijami bioloških zdravil v obliki injekcije. Na vsake tri mesece sem imela tudi ultrazvok srca, zaradi bioloških zdravil.
Januarja sem bila tudi na pregledu v Ljubljani, kjer sem končno dobila pozitivno novico, da rak ni deden in da je moja hčerka varnejša v prihodnosti. Še isti dan je moja nečakinja imela maturantski ples in odločila sem se da grem. Kljub temu, da se z lasuljo nisem počutila prijetno, sem uspela tri ure preživeti tam in potem domov počivat.
Ponovno sem imela pregled pri ginekološkem kirurgu, ki mi je povedal, da je tumor zrasel iz večjih žarišč in da mora desno dojko odstraniti. Ker so izvidi magnetne resonance pokazali, da je ena mala senca tudi na levi dojki, sem zdravniku takoj povedala, da želim odstranitev obeh dojk. Na podlagi izvidov se je kirurg strinjal z mano. Tako sem dala skozi vseh 6 kemoterapij, čeprav sem imela težke stranske učinke, kot so slabost, težko požiranje, bolečine mišic in še in še.
Prišel je dan operacije – 13. maj, ko sem bila sprejeta v bolnišnico in bila operirana, kjer so mi vzeli obe dojki in mi vstavili začasne vsadke (ekspanderje). Hospitalizirana sem bila 9 dni, hodila po hodniku s cevkami, čeprav je bolelo. Jemala sem zdravila in antibiotike. Pohvaliti moram osebje na oddelku za plastično kirurgijo, ki so mi zelo pomagali in bili prijazni. Pri operaciji so zdravniki mikroskopsko pregledali tudi vzorce bezgavk, kateri so bili zelo obetajoči in sicer je bilo vse negativno. Tako mi niso vzeli nite ene bezgavke. Od obeh odstranjenih dojk so vzorce poslali tudi na histologijo.
Začeli so teči boleči dnevi, ko nisem mogla dvigniti niti kozarca, se obleči, (no s frizuro ni bilo problema) skratka ničesar, niti previti moje Hanne.
11. dan po operaciji, ko sem bila že doma je prišla Hanna z vrteca me pogledala in jokala kot dež. To me je zabolelo saj se je začela zavedati, da mame dolgo ni bilo doma. Na srečo je bila pridna doma in v vrtecu, tačas ko je bila mama “v službi”. Dva meseca sem ležala na hrbtu z bolečinami, nenaspana, žalostna zaradi Hanne, ampak obisk prijateljev in pomoč družine mi je dajala pozitivo za naprej. Končno je prišla dobra vest, da so histološki izvidi od leve dojke odlični, ker ni nič več rakavega. Od veselja sem doma skakala. Tako sem nestrpno še par tednov čakala na histološke izvide od desne dojke. Čez par tednov je prišel tudi čas, ko so me poklicali na onkološki oddelek, kjer so imeli histološke izvide od desne dojke. Spet strah in trepet do tja. Pridem do onkologa in vidim, da se smeji. Z nasmehom na obrazu mi je povedal, da so nasploh vse kemoterapije pomagale in da boljše ne bi moglo biti. Izvidi od desne dojke so super odlični, je povedal. Vse je čisto, negativno, tako nimam niti obsevanja. Vesela sem bila, da se sploh ne da opisati.
Po dveh mesecih od operacije pa je bilo še boljše, začeli so mi rasti novi lasje, boljše sem se počutila. V mesecu juniju 2019 sem začela na vsaka dva tedna hoditi na polnjenje ekspanderjev. Imela sem že lepo frizuro, izredno močni laski so pognali in kodrasti so bili. Ko sem s prsti podrsala med njimi, sem vedela, da bo nekaj iz mene. Imela sem male nove dojke, z družino smo šli julija na morje. In tako je počasi življenje prihajalo na stara pota. V mesecu oktobru 2019 sem zaključila s polnjenjem, aprila 2020 pa z zadnjim biološkim zdravljenjem. To je bilo spet veselje.
Junija 2020 sem bila ponovno operirana, kjer so mi začasne vsadke zamenjali za trajne.
Hospitalizirana sem bila 5 dni. Ni mi bilo hudo, ker bolečine niso bile hude. Mi je bilo pa hudo, ker sem bila spet brez moje Hanne, ki me je doma zelo pogrešala. In tako sem prišla domov vesela, objela mojo pikico in vse domače. Počivala sem po navodilih zdravnika.
Vesela, da sem spet ženska z novimi dojkami, počutila sem se super.
Sedaj imam samo kontrole ki jih redno obiskujem in upam, da tako tudi ostane. Težko dvigam roke, sem hitro utrujena, ampak to vse se pozabi, samo da sem tega hudiča pregnala.
Kjer je volja tam je moč, kjer je družina in prijatelji, tam je zmaga.
Sedaj uživamo življenje. Počasi se vračam v prvotni gibalni sistem, čustveno raven urejam sproti, brišem negativne ljudi s seznama… pri nas so vsi dobrodošli, ki pridejo z dobrim namenom.
Dobila sem novo priložnost, nov prvi rojstni dan, srečna sem vsakega jutra, ko se zbudim, srečna sem, ker živim.
Pri šestmesečnih kontrolah so bili vedno izvidi odlični in spet imam motivacijo za naprej.
Moja Hanna je trenutno stara dobrih 5 let… Bolezen me je spremenila, sedaj je na prvem mestu zdravje, družina in prijatelji. Vse ostalo vedno počaka.
Nadaljujem pa s kontrolami vsako leto na centru za bolezni dojk.
Za konec samo še povem, da me je trinajstica spremljala celo pot zdravljenja in zdaj vem, da je to dobra številka.
Poskrbite zase in bodite zdravi.
Petra Fujs