Vse bo vredu, nič ne skrbi, pozdravili te bomo … Pot ne bo lahka, pa vendar boš zmogla. Imaš Karla, ki te potrebuje in moža, ki te ima neizmerno rad … To so bile besede, ki so mi zaledenele kri. Nisem vedela kje sam, kaj sem, kdo sem, še manj kako sem ….
Sem ženska bolj baročne postave, stara skoraj 40 let, že 11 let poročena, zadovoljna v svojem zakonu, zraven sebe imam prečudovitega moža, ki je izpolnil zaobljubo, v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni …
Čeprav sem težo teh besed dojela šele kasneje.
Sem mamica 4 letnemu fantku z najlepšimi modrimi učkami na svetu, (ne lažem) z imenom Karlo.
Sem žena, mama, hčerka, teta, sestra, medicinska sestra, snaha, prijateljica, kolegica, botra in še in še bi lahko naštevala vse te slavne titule …
Ampak v osnovi in v ospredju se trudim biti človek, z veliko mero empatije, ki podoživlja vse stiske in strahove v zunanjem in notranjem svetu, tako svoje, tako tudi od drugih.
Po poroki sva z mojim dragim želela imeti veliko družino. Ja veliko. Ampak, minevale so obletnice poroke ena za drugo, bilo jih je 6, otrok ni bilo in ni bilo.
V tem času sva mislila, da sva spoznala prave vrednote, naučila sva se poslušati, čutiti, biti en drugemu v oporo in v uteho, še bolj, še močneje kot prej. Prepustila sva se in rekla, prav sprejmemo tudi tako pot, verjetno nas čakajo novi izivi, pa naj bo Njegova volja, mi mu zaupamo, se mu prepuščamo, on ima ziher plan za nas.
In res je. Imel ga je, vendar takrat še nisva vedela ne kakšnega, ne kdaj in ne zakaj. Vse kar se nam v življenju dogaja in zgodi je z namenom, je z razlogom, za naše dobro in vseh naših, ki nas in ki jih imamo radi.
Bilo je valentinovo 2018, vedela sem, da ko bom prišla domov, kot vsakič, bom dobila rožice, šla bova na večerjo in ja, to bo to za ta dan, nic posebnega, sej si znava tudi drugače narediti valentinovo. Pa vseeno, vsi praznujejo dan zaljubljenih, spodobi se, da še midva oznaniva ta laverski dan.
Nisva pa vedela, da bo ravno to valentinovo za naju nekaj posebnega. Na ta dan me je zdravnica napotila na laboratorijsko preiskavo krvi zaradi določenih zadev, ker sem bila vključena v neko študijo (o tem kdaj drugič).
Izkazalo se je, da sem noseča.
Kaj, kako, od kje 
, zakaj??? Ma ne no! Po šestih letih, kaj? A res?? Naravno? Človek, NARAVNO?!?! Po vseh tistih mukah, naporih, čajih, praških, a zdej, po toliko časa?? Sem pa kar noseča??? WTF? Pa saj nisva več planirala in se je kar zgodilo. Hvala Bogu da se je. Zgodil se je čudež, saj je sama moja ginekologinja rekla:”Gospa, vi ste samo po čudežu zanosila 
.”
In tako je prišel oktober 2018, ko sem povila našega Karla in prepustili smo se novim izzivom in sreči naproti. Vse je bilo popolno, tako kot mora biti. Živimo, delamo, uživamo eden z drugim, v odraščanju najinega sada ljubezni. Lepo, da lepše ne bi moglo biti.
Ampak, vedno je ta ampak … in življenje ne bi bilo živo, če ne bi imelo vzpone in padce.
Preberi tudi ➡ Poškodba glave ji je spremenila življenje.
4.3.2021- Diagnoza rak- Limfom!?
In spet: Kaj, zakaj, kdaj, kako?!? Ma ne? Je to sploh res?? Ali se to dogaja meni?!? Nam?!? Pa ne, no!! Karlo je star šele dve leti. Toliko let sem ga čakala, a zdaj bom kar umrla?? Ne, no… jaz mu moram še veliko tortic spečt za rojstne dneve, skupaj moramo se toliko doživeti in preživeti, prve mozolje in njegove ljubezni… Oh ne! Vse to bom zamudila… Kar slabo mi je bilo.
Oh, in ja to je bil klic. Misli ob klicu, ki sem ga opisala iz uvoda moje življenske poti.
Sledil je pogovor z zdravnico, kjer sem v eni sapi goltala solze, ki so kot iz škafa lile po mojem obrazu. Hkrati pa sem upala, da se bom zbudila.
Mislila sem, da dejansko sanjam. Ampak ne, to je bila relanost. Kruta realnost. Ki ji moraš pogledati v oči, globoko vdihniti, stisniti zobe in ni druge, kot borbat, zivet!!!
Na polno trgati vse pred seboj, ker točno veš in se zavedaš, da ni nujno, da ti uspe.
Po naravi sem zelo optimistična in zelo, zelo pozitivna oseba, ki ima rada smeh, iskrene in sočutne ljudi, ne mara pa egoistov, materijalistov in dvoličnežev. Ampak veste kaj, preden sem zbolela, sploh nisem vedela, da taka vrsta ljudi obstaja, ker sem mislila in živela v veri, da če sem jaz fer do drugih, ki so pomoči potrebni in se razdajam na vse konce in kraje, da se bodo tudi drugi zame. Ooo, kako sem se motila. In ko to spoznaš, občutis, doživiš in uvidiš, da ni ravno tako. Potem sledi ponovni šok. Že tako je preveč hudo, izvedel si diagnozo, ki, roko na srce, ni ravno prijetna in že tako te je strah pogledati smrti v oči, ker ne veš ali ti bo uspelo ali ne. Že tako te boli zavedanje, kaj če se jutri ne bom zbudila in objela moza? Karla? Kaj, če ne bom poklicala mamo, prijateljico, očeta in vse tiste ljudi, ki mi veliko pomenijo?? Uh grozno, verjemite mi, da je grozno.
No in prav v tem času se moraš spopadati z novimi spoznanji, občutki, ugotovitvami, kako smo minljivi, kako je pomembno, da uživamo vsak sleherni trenutek. Kako je prav, da se rešimo očitkov, kritik in bremena in obsojanja ljudi, ki ne igrajo neke pomembne vloge v našem življenju. Marsikaj slišiš v tem času – od tega, da me je doletela karma, do tega, da sem ravno jaz imela to smolo, vendar…
Diagnozo rak vsak posameznik doživi po svoje. Meni je dala več, kot mi je odvzela, čeprav roko na srce, biti plešast … Uh to je bilo najbolj boleče in mi je bilo nekako najtežje sprejeti to dejstvo, da bom kar plešasta, pa ne zato, ker se imam za Kim Kardashian in hrepenim po popolnem videzu, ampak zato, ker ko se pogledaš v ogledalo, brez las, trepalnic in vseh ostalih dlak, se zares zaveš … ooo, to gre sedaj zares. To ni prehlad, ki bo po čajčkih in limonicah izvenel …
Čeprav sem na diagnozo gledala, kot da imam angino v kombinaciji z nadleznimi vaginalnimi glivicami . Tako mi je bilo lažje, bilo mi je v tolažbo…
Diagnoza mi je dala veliko več, rešila me je plevela, vse nesnage, ki jo ljudje premorejo, ko gledajo svojo korist, podarila mi je iskrene prave prijatelje, nove ljudi, odprla mi je marsikatera nova vrata in priložnosti. Najjbolj pa sem hvaležna, da mi je dala še boljšo povezanost z družino.
Pokazala mi je kaj je prava ljubezen, kako nič ni nemogoce, če imaš pravega partnerja ob sebi in mi dala vero in zaupanje, da zmorem. Pokazala mi je kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. Kaj so prave vrednote, kako je vse minljivo in da smo samo gostje na tej zemlji.
Diagnoza rak ne prizadane samo tebe, ampak vse ljudi v tvoji bližini, predvsem bližnje in vse kar bi povedala je, da če se nekdo želi pogovarjati o svojih težavah, bolezni ali pa o tistem, kar ga muči, poslušajte ga, tudi, če ga ne slišite in ne morete pomagati. Poslušajte ga, saj nikoli ne veste, kdaj si boste želeli, da vas nekdo posluša in sliši. Verjemite, to je največ, kar lahko daste osebi, ki je potrebna pogovora in razumevanja.
Ko nekdo zboli, se že zdravi, hvala Bogu, da imamo tako krasne, strokovne zdravnike in ostale multidisciplinarne time, ki za vse poskrbijo. Ampak, ko prideš domov, si sam seboj, s svojimi mislimi in vprašanji, zato je predvsem pomembno, da ljudje poslušamo, ne pametujemo, ne svetujemo, ne primerjamo, ampak gremo s polno vrečo optimizma in pozitive v nove dneve, v nove boje.
Rada bi spomnila in opomnila vsakega posameznika posebej, dajte se poslušat, pregledovati, privoščite si počitek, karkoli, kar vas veseli, ker nikoli ne veste ali boste to lahko storili jutri.
Danes je točno dve leti (12. maj 2023), moj drugi rojstni dan, odkar sem dobila novo priložnost za življenje, za uživanje in koriščenje vseh blagoslovov in lepot tega sveta.
In ja, vse se zgodi z razlogom in tudi tokrat se je naredilo, da sem prav na dan medicinskih sester in dan SV. Leopolda Mandića (zavetnik onkoloških bolnikov) izvedela, da mojega ljubimca, ki me je močno objel okoli vratu in tako stisnil, da se mi bodo poznali odtisi celo življenje, da prav njega, kljub njegovi resnosti in nevarnosti, skoraj nepremogljivosti, ni več.
Moram priznati, da obdobje, ki sledi po zaključenjem zdravljenju ni lahko, ker takrat si vso energijo in pozitivo, ki jo premoreš, vlagal v zdravljenje in v to da, boš ozdravel in zdaj si zdrav. Kaj pa sedaj? Vsi pričakujejo od tebe, da si isti, enak. Ampak temu še zdaleč ni tako. Dejansko si na novo rojen in se učiš, spoznavaš, raziskuješ in gledaš. Vendar z eno majhno prednostjo – da določenih stvari ne boš več trpel, prenašal in si želel. Sebe boš dal na prvo mesto in delal na sebi, na tistem, kar še nisi izpopolnil. Edino, kar si v življenju želim, je, da sem zdrava in ostanem zdrav. In da so zdravi vsi okoli mene, ki jih imam in ki me imajo radi.
Ker dejansko se zaveš, da ni nič pomembno in res sem spoznala težo znanega reka- da zdrav človek ima tisoč želja, bolan pa samo eno. (Anton Čehov)
In za konec bi dodala samo še tole: Če sprejmeš svojo bolezen, šele takrat si sposoben ozdraveti.
Napisala: Anita Firšt
Preberi tudi ➡ Poporodna depresija. Občutek krivde. Nemoč. Strah.
