Pred nekaj meseci je Unicef Slovenija v sodelovanju z Združenjem proti spolnemu zlorabljanju predstavil kampanijo Skriti escape room. Namen kampanije je ozaveščanje o spolnih zlorabah otrok in predstaviti prvi korak k rešitvi. Kar 62% žrtev molči in zato je izjemnega pomena, da se začne o problematiki bolj govoriti.
Članice skupine Mami blogerke smo bile povabljene, da pri širjenju te kampanije tudi sodelujemo. In ker je naša naloga tudi ta, da širimo glas tudi o stvareh, o katerih se na splošno nerado govori, sem bila takoj za.
A pojavila se je težava. Kako priti do ljudi, ki bi delili svojo izkušnjo? Predvsem tisti, ki jo še niso. In v tem primeru nisem imela v mislih podrobnosti, ki so se dogajale, temveč njihove občutke, doživljanja,… ali so najhujšo travmo, ki se ti lahko zgodi v življenju, prebolele. Na kakšen način, itd.
Po treh neuspelih poskusih, ko sem se dobila s puncami, ki so bile spolno zlorabljene in so se po pogovoru premislile (niso želele, da bi bila njihova zgodba javno napisana, ker so se bale, da bi se v zgodbi dejansko kdo prepoznal), sem se dobila z Alenko. Brez kakršnih koli pričakovanj.