Res je, da radi rečemo, da če pogledamo nazaj, da ne bi nič spremenili. Da je prav tako, kot je bilo in da je prav tako, kot je. Saj sicer ne bi bili na mestu kot smo sedaj. Pa vendar? Je to res?
Ker se je naša družina pred dvema letoma nepričakovano povečala za še eno članico, prostora v stanovanju pa nimamo za tri otroške sobe, sva z Urošem že takrat začela mrzlično iskati rešitve za povečanje oziroma preureditev stanovanja.
No, “mrzlično” sem začela jaz iskati rešitve oziroma razmišljati o preureditvi stanovanja, mojemu dragemu možu se seveda kot ponavadi ni mudilo nikamor.
Že Aristotel je zapisal, da je sreča odvisna od nas. Seveda, boste rekli. Od koga drugega pa bo naša sreča odvisna, če pa je naša?
Pa vendar, ljudje nosimo s seboj marsikatero breme, okostnjake, ki jih ali prinesemo še iz prejšnjih generacij ali pa so na nas padli v otroštvu.
Imamo dneve, ko se počutimo najsrečenjši človek na svetu in imamo dneve, ko bi se najraje pokrili z odejo čez glavo in prespali nekaj dni skupaj.
Pred nekaj dnevi sem prebrala knjigo Ljubezen v stiski, ki se me je močno dotaknila. In katera mi je dala precej za misliti okoli sreče. Moje sreče. Sem srečna? Oziroma drugače povedano: znam biti srečna?
Valentinovo se bliža in čeprav v trenutnih okoliščinah ne moremo svoje drage peljati na večerjo, pijačo ali sladico, nič za to. Vse mu ali ji lahko pripravimo kar doma. Sladico – valentinove srčke na palčki mu so preprosta in strašansko okusna sladica, ki jo bo zmanjkalo, še preden se bo večer dobro začel.
Preživeli smo. To pa je dejansko tudi vse. Ampak beri dalje, mogoče pa najdeš kakšen navdih. Za ne imeti tri otroke ali pa kako se ne organizirati v naslednjem lockdawnu. Hec.
Sicer se pa vidi že po količini mojih blog objav, da nam vse skupaj ni šlo preveč gladko. Ampak za razliko od začetkov, ko smo bili v tem položaju, se sedaj malo manj obremenjujem z vsem skupaj.
Ko je bil Jaka še edinček sva imela seveda z Urošem zanj velike načrte. Med drugim tudi tega, da bo postal nadarjen pri igranju vsaj enega od inštrumentov. Ki se nama je zdel najbolj sexy. In to je kitara. Ker sva si midva, oba glasbena analfabeta, najbolj od vsega želela, da bi MIDVA znala igrati le to (no, jaz bi si na prvem mestu najbolj želela znati igrati bobne). In ker seveda tega ne znava, sva vse svoje želje in energijo v to usmerila v Jaka (takrat je hodil v prvi razred).
Vpisala sva ga na ure učenja igranja kitare. S hudim navdušenjem. Najinim, seveda.
Jesen je ravno pravi letni čas, da začnemo okušati sadove, ki nam jih je dala narava. In če imate doma domača jabolka, bo tole res ekstra sladica – jabolčna torta, ki ravno prav poteši našo sladkosnednost. Brez sladkorja, z dodanim eritritolom (seveda pa, če ne pazite na vnos sladkorja, zamenjate eritritol z navadnim sladkorjem). Pa še enostavna za naredit.
In the seven years since its founding, Deciem has totally changed how we think about and buy skin care. Thanks mostly to its biggest brand, the Ordinary, it’s allowed a new generation of consumers to understand ingredients and, perhaps more radically, offered them in ridiculously cheap formulations.
The Ordinary is a cult skincare brand, which has grown from strength to strength since its conception. It’s a brand with thousand-long waiting lists, multiple beauty awards and reems of praise from beauty bloggers and editors across the globe. In fact, in 2016 the brand was the recipient of Grazia’s “Breakthrough Brand” Beauty Award; true praise indeed. This is what makes The Ordinary products so coveted.
Like all of the brands under DECIEM, none of the products from The Ordinary are free of parabens, sulphates, mineral oil, methylchloroisothiazolinone, methylisothiazolinone, animal oils, coal tar dyes, formaldehyde, mercury, oxybenzone. DECIEM does not test on animals and does not pay others to do so. For this reason, none of our brands are sold in mainland China since such sales require animal testing for registration purposes.
Neznan avtor je napisal: “Družina je tam, kjer se življenje začne in ljubezen ne konča!” Tako je. Ne pozabimo, da smo mi tisti, ki otroku gradimo temelje za njegovo prihodnost. Mi smo otroku največji zgled.
In otroci dobijo v svoji družini podobo o svetu – če smo mi anksiozni, prestrašeni in nezaupljivi do sveta (in seveda do ljudi), bo tak najverjetneje tudi otrok. Zato učimo otroka, da je svet lep. Poskušajmo najti v vsaki slabi stvari tudi dobre plati življenja. Vem, včasih je težko, pa vendar. Naj vam bo to vodilo v življenju.
Otrok se mora učiti na svojih napakah in prestati svoje izkušnje, da si gradi samozavest. Tako bo v življenju tudi bolj uspešen in suveren.
Naj sam preizkuša, naj sam naredi napake, naj sam dela poskuse. V teh, malo turobnih in omejujočih časih se še vedno najde kaj, kar bo otrokom zanimivo in se bodo tudi doma zabavali. Ena izmed teh stvari je definitivno Innobox zabojček – prvi znanstveni zabojček za otroke s poskusi, ki pride kar domov.
Ko pišem tale post, gledam svoje roke in ja, niso več gladke kot dojenčkova koža. Nagubane so. Res je, da slabo skrbim za svojo kožo, ampak mi vseeno ni vseeno. Očitno pa ne toliko, da bi vstala in si namazala roke s kako anti age kremo.
Ko sem prvič zanosila pri tridesetih sem se počutila mlada. Pa tudi nihče mi ni dal toliko let, koliko sem jih dejansko imela. Vedno so mi dali kakšnih 5 let manj. Zdaj takih pripomb ne dobim več. Res je, da nimam nekega hudega družabnega življenja ob treh otrocih, dveh mlajših. Pa vseeno. Iz hiše še vedno grem. A kakšnih pripomb o moji mladosti ni slišati.
