Ja, danes je valentinovo. Vaaaleeentiiinovo. In seveda, četudi nisi nek hud pristaš tega pocukranega (in uvoženega) praznika, se sedaj sprašuješ ali ti bo tvoj ljubi kaj prinesel. Mogoče, mogoče,… ??
No, jaz vam kar povem, meni moj dragi Uroš ne bo prinesel nič.
Tam nekje v oktobru smo se peljali iz družinskega izleta, na poti domov me prešine in premišljujem:” Khmmm …. joj, ne vem, če ne bi mogla dobit že menstruacije … !” Pogledam na telefon, preštejem dneve od zadnje in me skoraj kap. “Šit, Uroš, jaz bi mogla že 10 dni nazaj dobit menstruacijo! Šit, šit, šit,… kaj če sem noseča?!?!”
In on meni:” Ah dej nooo, sej veš, da ni možnosti! Saj ne moreva zanosit. Zihr nisi!” Pogledam ga grdo kot le morem, ker se je v zadnjem času dogajalo, da kadarkoli je nekaj trdil, se je zgodilo ravno obratno …
Sedem od desetih družin ima hišnega ljubljenčka. Med temi je največ psov. Dobri dve leti nazaj jih je bilo registriranih 220.000. Seveda jih veliko (še vedno) ni registriranih.
Mogoče se vam bo zdelo čudno, da na mami blogu pišem o domačih ljubljenčkih, vendar smo tudi mi sami lastniki psa oziroma psičke Lori in mačke Flore.
Okrog hiše pa imamo kar nekaj muck, ki so divje. Ja, v Sloveniji je na splošno veliko zapuščenih, izgubljenih, odvzetih in oddanih živali. Vsako leto se številke gibljejo tam nekje med 7000 in 8000.
Te številke, živali, ki jih vidim vsak dan okoli hiše in mnenja nekaterih mojih znancev glede sterilizacije in kastracije mačk in psov so me spodbudile, da nekaj napišem tudi na to temo. Naše živali, naš pes in naša mačka, so naša odgovornost. Ne glede na to ali se jih naveličamo, nad njimi obupamo, nimamo več časa zanje zaradi prihoda otrok ali česar drugega.
Za mnenje sem povprašala tudi Simona Oberstarja, dr. vet. med., direktorja Veterinarske ambulante Ljubljana, saj tja vozimo naše živalice za obvezna cepljenja ter kadar potrebujejo nujo pomoč.
Te dni je spet luna. In to ne navadna luna. Ampak krvava luna. In temu primerno je tudi vzdušje doma. Precej krvavo. Z besedami, seveda, da ne bo kakšne pomote.
Ja, in tako sva se tudi midva z Urošem fino sprla in to kar pred Jerco. Seveda vem, da prepiri pred otrokom niso primerni za zdrav čustven razvoj otroka in njegovo samozavest. Ampak vsake kvatre mi res poči film. In si ne morem, da ne bi tudi s kričanjem na Uroša odgovorila na njegove provokacije.
Ko sem bila noseča in sedaj, ko imam malo dete (pa tudi malo večjega frajerja), mi veliko ljudi pravi:” Uživaj, dokler sta majhna. Uživaj z njima, crkljaj se, stiskaj se, zabavaj se,… še kako prehitro bosta zrasla!” Prav tako so govorili o nosečnosti, kako je to obdobje res čudovito, enkratno.
Ampak, priznam, nisem uživala v nobeni od obeh nosečnosti, in seveda tudi odkar sem v vlogi mame, so trenutki, ko enostavno ne morem uživati.
Saj veste, da svojemu otroku želimo le najboljše? Seveda, večina staršev je takih. In tudi midva se štejeva med te super starše. Ravno zato želiva svojima otrokoma velikokrat tudi tisto, česar sama nisva imela.
Saj ne da bi (vsaj jaz) kdaj z obžalovanjem gledala nazaj v otroštvo in si želela drugačnega. Ne, to ne. Sem pa večkrat sanjala, da bi znala igrati kakšen inštrument. To se mi je zdelo vedno tako kulsko, tako fajn. In zato sva Jaka že pri rosnih 6 (šestih) letih vpisala na ure kitare.
Ja, mame smo čudna bitja. Komaj čakamo december in decembrsko vzdušje. V vsem tem decembrskem norenju bi imele rade vse pošlihtano. In se hkrati noro veselile praznikov.
Rade bi imele pospravljeno in lepo okrašeno stanovanje, najlepše okrašeno smrekico (da se pokaže na FB in IG v polnem sijaju), polno doma pečenih piškotov, ki smo jih spekle z nasledniki (in seveda, da bi bilo povrh vsega še zabavno), darila nakupljena že do 15. v mesecu, … same bi bile rade urejene od glave do pet, svežo barvo las, frizuro, lepe obrvi in trepalnice in seveda najlepše nohtke.
Kakšna pa je realnost?
Pred nekaj meseci je Unicef Slovenija v sodelovanju z Združenjem proti spolnemu zlorabljanju predstavil kampanijo Skriti escape room. Namen kampanije je ozaveščanje o spolnih zlorabah otrok in predstaviti prvi korak k rešitvi. Kar 62% žrtev molči in zato je izjemnega pomena, da se začne o problematiki bolj govoriti.
Članice skupine Mami blogerke smo bile povabljene, da pri širjenju te kampanije tudi sodelujemo. In ker je naša naloga tudi ta, da širimo glas tudi o stvareh, o katerih se na splošno nerado govori, sem bila takoj za.
A pojavila se je težava. Kako priti do ljudi, ki bi delili svojo izkušnjo? Predvsem tisti, ki jo še niso. In v tem primeru nisem imela v mislih podrobnosti, ki so se dogajale, temveč njihove občutke, doživljanja,… ali so najhujšo travmo, ki se ti lahko zgodi v življenju, prebolele. Na kakšen način, itd.
Po treh neuspelih poskusih, ko sem se dobila s puncami, ki so bile spolno zlorabljene in so se po pogovoru premislile (niso želele, da bi bila njihova zgodba javno napisana, ker so se bale, da bi se v zgodbi dejansko kdo prepoznal), sem se dobila z Alenko. Brez kakršnih koli pričakovanj.
Hjaaa … velika večina nas obožuje ta čas. Veseli december in vse kar je povezano z njim. Lučke vseh barv, velikosti in oblik. Stojnice polne raznoraznih sladkarij, hrane in drugih izdelkov, ki jih niti ne potrebujemo. In ko vidimo tiste prekrasne fotke naših virtualnih prijateljev na Instagramu in Facebooku, kako krasno res vse skupaj izgleda, si tudi mi želimo (več ali manj) videti ta čudovito okrašena mesteca.
Kar predstavljamo si, kako veselo, brezskrbno in pozibajočih bokov bomo pohajkovali po glasnih, polnih božične glasbe … mestecih. Po možnosti s kuhanim vinom v roki.
Fotografiranje nosečnic, novorojenčkov, družinic ob različnih priložnostih je v zadnjih letih postalo pravi hit. Sploh pa Božično oziroma Novoletno fotografiranje.
Tudi naša družinica se je letos prepustila fotografinji Urški, ki ustvarja pod imenom Prav posebno.