Doma imamo najstnika, 12 letnega Jaka in 2 in pol letno malčico Jerco. Kar pomeni, da sta oba ravno v obdobju, ko ne slišita in ne poslušata najbolje.
Posledica tega je, da vse prevečkrat dvignem glas nad njima. No, pa ne samo nad njima, zraven jih slišita še pes in mačka. Tudi moža občasno ne izpustim.
Za Jerco sva z Urošem že v marcu oddala vlogo za vpis v vrtec. In dobila tudi mesto. V avgustu sva podpisala pogodbo. Bila sem tudi na uvodnem sestanku. Čisto po prvotnem planu naj bi se začela uvajati v vrtec v septembru. Kot vsi ostali, na novo vpisani.
Potem pa se je malo zakompliciralo.
Ravno zadnjič sem imela to čast, da sem sedela v lokalu poleg mize, za katero so sedele ženske srednjih mladih let, ki so se glasno pogovarjale o neki mamici, ki je pustila svojega otroka v vozičku ob toaletnih prostorih v znanem slovenskem letovišču. In to čisto samega.
Edini dokaz, da naj bi bilo to res, naj bi bila slika vozička, ki je sameval ob toaletnih prostorih. Ta slika se je menda pojavila na družbenih omrežjih in je bila za en dan spet novica dneva. Slikal pa jo je spet naključni mimoidoči oziroma mimoidoča.
Jaka bo letos novembra dopolnil 12 let. Ja, puberteta že nekaj časa seka ven iz njega z vso silo. In seveda me občasno prav res skrbi, kako se bo sploh znašel v življenju.
Dolgo časa je bil edinček in se je svet vrtel le okoli njega. Celih 10 let.
Sicer razen teh pubertetniških izpadov in for nimamo večjih težav z njim (razen takooo težko je karkoli za šolo sploh naredit). Med poletjem sem bila celo zelo ponosna nanj. A kaj, ko me je ta teden presenetil klic.
Že med poletjem sem opazila na družabnih omrežjih, da je tu vzdušje precej napeto. Sicer je napeto že odkar brskam po internetu (v mislih imam med.over.net, kamor me je že pred leti večkrat zanesla tipkovnica), ampak takega sovraštva ter toliko neprimernih besed, celo dejanj, še nisem zasledila. Mogoče je bilo to že prej, pa sem sedaj le preveč visela na internetu. Kljub temu, da jamram, da nimam za nič časa? Khmm … zna bit … pa vseeno …
Ljudje nimajo več osnovnega bontona. Ne razumem zakaj se je potrebno na družabnih omrežjih tako prepirati, iskati v vsakem stavku mišjo dlako in ko se tisti konec dlake le nekje zasveti, s takim veseljem izliti svoj gnev nad popolnoma enostavnim postom, vprašanjem, ki ga nekdo zastavi na facebooku, naprimer. Pa je to lahko le: “Prosim za pomoč. Pozna kdo dobrega pediatra? Ginekologa?”
Kljub temu, da se jih več kot očitno tema ne dotika, se čutijo poklicane, da komentirajo. Včasih na najbolj nizkoten način.
No, pa je minilo poletje. Malce prehitro in priznam, bilo je tako super, da tokrat nisem komaj čakala, da se poletje in počitnice končajo.
Mogoče smo preveč uživali ali pa sem pač le malo bolj lena. Predvsem zaradi obveznosti, ki nas čakajo z začetkom šole.
Za letošnje poletje sem imela veliko načrtov. Preveč. Predvsem Jaku sem “zagrozila” kaj vse bo moral delati in seveda izboljšati zaradi njegovega ne preveč bleščečega končnega rezultata v šoli. Pa se je seveda malo drugače obrnilo.
Nekako sem se sprijaznila, da pač ne more biti najboljši ali super odličen na področjih, kateri meni več pomenijo kot pa njemu. In za katere sama (mogoče tudi zaradi vzgoje, ki sem jo bila jaz deležna) menim, da morajo biti na prvem mestu.
Jaka poleg tega, da se rad druži s prijatelji, bere knjige in seveda igra igrice (no, te mu seveda omejujeva), strašno rad ribari oziroma bolje rečeno lovi ribe z laksom. Prav obseden je s tem in ga je treba precej brzdat, ker on bi kar cel dan stal v vodi, na soncu in metal trnek v vodo. Pri tem je več kot uspešen. Jaz te njegove strasti ne razumem najbolje in tudi njegovega navdušenja ne delim. Se sicer potrudim, da ga pohvalim, ker se mi zdi ta njegov “hobi” tako dolgočasen, da ga že kar občudujem.
Že nekaj časa z Urošem govoriva o tem, da bi bilo fino dati Jerco spat v svojo posteljo. To jaz bolj govorim, njemu je itak vseeno, ker ponoči spi kot top in ga najbrž ne moti, če je lepo spočit in naspan. Mene pa (in to, da je on spočit in to, da jaz nisem). Do pred kakega meseca nazaj, ko sem prenehala z dojenjem, je bilo to malo težje izvedljivo. Oziroma zame težje. Ker je pač lažje, če otrok spi zraven, če se non stop doji.
Sem ji pa že nekaj tednov nazaj pripravila posteljo in začela urejat njen kotiček v Jakovi sobi. Za prvo silo. In za tisti dan D.
Izpolnjujem obrazec Zahteva za uvedbo postopka usmerjanja. S tem obrazcem starši oziroma skrbniki otrok vložimo zahtevo za uvedbo postopka usmerjanja otrok s posebnimi potrebami. Ta obrazec bi vložila že v meseceu februarju in bi se najbrž že bližal datum izdaje odločbe (na odločbo se čaka celih 6 mesecev!), ampak mi je takratna razvojna pediatrinja to močno odsvetovala, saj naj bi te odločbe dobili odobrene le tisti otroci, ki imajo težave v duševnem razvoju in tisti z vedenjskimi težavami. Phaaaa …
Nova razvojna pediatrinja mi je prejšnji teden seveda močno priporočila, da vložimo to zahtevo. Bolje pozno, kot pa nikoli, mar ne?
Ta teden sem si vzela po dolgem času čas zase in za pohajkovanje po trgovinah. Sicer slabo za mojo denarnico, ampak za dušo pa osvobajujoče. Ker prvič odkar imam Jerco res nisem hitela. Vmes me je sicer zagrabila slaba vest, pa sem malo predihala in si rekla:”Lej, to si zalužiš! Dovolj je že stara, da bo brez tebe celo popoldne in tudi, če bi bilo kaj narobe in če bi bilo naporno varuški – moji mami – bi me že poklicala!”
Malo sem si vzela tudi čas, da sem opazovala okolico in druge ljudi. Ni mi bilo všeč, kar sem videla.