Obožujem december in vse kar je povezano z njim. No, skoraj vse. Prazne denarnice definitivno ne. Haha. Ampak praznično vzdušje, lučke, okraske, mrzel zrak, sneg, prve snežinke (ki upam, da jih letos doživimo), izdelovanje okraskov, okraševanje,…ter tudi izdelavo domačih daril. In seveda vonj po kadilih, mešanicah zimskih vonjev, … cimeta, kardamoma, limone, klinčkov, pomaranče,…
Ker sem že od nekdaj človek, ki uživa v ustvarjanju, sem se tudi letos lotila priprave dišečih božičnih daril.
Tudi letos se nismo mogli upreti skušnjavi in preživeti prazničnega decembra brez božično novoletnih fotografij – seveda profesionalnih. Sploh letos ne, saj imamo novo članico in mislim, da jih bo zelo vesela, ko bo odrasla.
Preden sem postala mama si niti najmanj nisem predstavljala, da bo tako naporno. In če bi sedaj srečala svojo mlajšo verzijo, kako jamram (tam nekje pri dvajsetih in malo plus) o utrujenosti, bi si prav zares eno primazala. Hahaha … ja, nisem imela pojma kaj sploh je utrujenost in kaj to pomeni, če zares zares nimaš nič časa.
Rada se izobražujem. O marsičem. Ampak časa mi pa zmanjkuje. Za vsa področja, ne samo za izobraževanje. Ampak danes sem bila po dolgem, dolgem času na enem kratkem predavanju. In veste kaj? Tako zelo je pasalo. Pogrešam odrasle. Pogrešam odrasle pogovore. Pogrešam novo znanje in pogrešam normalno delo. Saj se že nekaj let pri meni vse več ali manj vrti okoli otrok. In pa seveda gospodinjstva.
Zadnji dnevi so bili psihično precej težki. Kljub temu, da imamo vsi polno virtualnih in tudi nekaj pravih prijateljev, otroke, ki nam dajejo vso ljubezen tega sveta in seveda partnerje, ki nam stojijo ob strani, se na trenutke počutimo tako same na tem svetu.
Pravijo, kriv je retrogradni Merkur, pa mislim, da ni samo v njem problem.
Vsi imamo kakšno skrivnost, ki jo nismo povedali staršem, prijateljem ali partnerju. To so tiste skrivnosti, na katere nismo najbolj ponosni v življenju, ampak najbrž jih imamo skoraj vsi.
Mami z objektivi je Taša. Fotografinja, ki uživa v ustvarjanju lifestyle družinske in poročne fotografije.
Pravi, da ne želi, da bi jo imeli za samo še eno fotografinjo več, ampak bi rada na nas pustila pečat, da bi imeli celotno foto izkušnjo zapisano v spominu kot vesel in sproščen dogodek.
Več o njej, njenem delu in njenem razmišljanju pa lahko preberete tule –> klik.
Nekaj dni nazaj mi kljub zelo pozni uri še ni bilo do spanca. No, saj je tako vsak večer, ker enostavno rabim čas zase, ko vsi trije mušketirji zaspijo. In to je edini čas, ki ga dejansko imam (ponavadi). Zato pa tudi, če samo gledam v prazno ali nekaj brskam po internetu, je to moj čas. In četudi je ura že krepko čez polnoč, rabim ta čas.
Pa tudi do brskanja po internetu mi ni bilo, saj to počnem čisto vsak večer. Pride pa tudi kak dan, ko ga imam vrh glave. Normalno.
Prijelo me je, da bi nekaj brala, pa nisem imela nič kaj zanimivega na dosegu. Imam pa (pa niti sama ne vem zakaj) ob postelji knjigo Skrivnost. To menda vsi poznate, kajne?
Odprla sem jo kar nekje ….
Ufff … če sem že mislila, da je obdobje od dveh let do treh tisto najhujše, kar se nam lahko zgodi kot staršu, me je tole obdobje od trojkice dalje popolnoma presenetilo. Naša Jerca je postala popolnoma druga oseba. Na trenutke, seveda.
Poznate mogoče občutek, da se niti ne veselite trenutka, ko otrok pride domov? Iz vrtca ali pa iz obiska pri babici? Ker jo že zunaj na vratih slišite (če jo pripelje mož), kako se dere. No, to je to.
In ko prihaja po stopnicah, zaprem oči, glasno vzdihnem in izdihnem in si nadenem največji nasmeh, kar ga premorem. Ni druge.
Pravijo, da čas zaceli vse rane. Pa je temu res tako?
Jerca je imela lani kar komplicirano operacijo na rokici in sicer so ji en prstek prestavili na mesto palčka oziroma tako, da naj bi sedaj opravljal funkcijo palčka (namreč rojena je samo s štirimi prstki, palček se ni razvil zaradi manjkajoče celotne kosti).
Nov prstek funkcije palčka še ni povsem prevzel, zato se še vedno uči in hodi na delovno terapijo na Sočo, pa tudi doma jo poskušamo čim večkrat opozarjati na to, da bi uporabljala nov palček.
Letos pred poletjem pa je začela tožiti, da jo boli v predelu zapestja (tam, kjer je bila tudi operirana, vendar predlani, ko so ji ravnali zapestje, prestavitev palčka je bila njena druga operacija). Točno ni znala opredeliti kaj jo boli, predvidevali smo, da jo bolijo kosti, ker raste.
Nedelja popoldan je. Na smrt sem utrujena. Fizično in psihično. Jagoda je končno zaspala (najbrž za tistih svojih 10 minut, da si malo nafila baterije), Jerci sem pa dala svoj telefon in ji vklopila you tube. Kaj naj rečem? Ko pač ne moreš več, ne moreš več …