Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je 23. april leta 1996 razglasila za svetovni dan knjige.
V bistvu bi lahko rekli aprilu kar mesec knjige, saj smo 2. aprila obeleževali mednarodni dan knjig za otroke.
In ker smo pri nas v družini, vsaj nekateri (razen Uroša), precej navdušeni bralci, bi rada z vami delila seznam mladinske literature, ki jo priporoča Jaka (skoraj 13 letnik). Jaka precej rad bere, sploh, če ima prepoved igric in gledanja televizije.
Čeprav sem že pisala, da pri nas ne praznujemo prav posebej Velike noči, pa ne morem mimo, da si kakšno leto ne bi privoščila okraševanja, barvanja pirhov, … preizkušanja velikonočnih dobrot … in seveda v ta namen tudi fotografiranja mojih dveh otrok.
No, večjemu Jaki je strašno težko sodelovat, medtem ko ima Jerca še potrpljenje z mano.
O Jerčini rehabilitaciji prstka že nekaj časa nisem pisala. Pa me je danes na to spomnil klic socialne delavke (če sem si prav zapomnila) iz razvojne ambulante, v kateri je Jerca vodena.
(Klic je bil sicer namenjen pojasnilu, kako bodo Jerco sedaj obravnavali, ko se je spremenila zakonodaja na področju celostne obravnave predšolskih otrok s posebnimi potrebami. Gre se v bistvu za odločbo o usmerjanju, kot se ji je včasih reklo. S 1.1. 2019 pa se je zakonodaja spremenila in odločbe naj ne bi bilo več. Pristojnost se je prenesla na razvojne ambulante, ki pa se srečujejo s pomankanjem specialnega kadra. In seveda ker ni sprejetih podzakonskih predpisov – kar je itak stalnica pri nas, še ne vedo kako se bodo s tem spoprijeli. O tem drugič. Ker me dela živčno.)
Jerca je imela lani maja operacijo na rokici in sicer so ji prestavili enega od prstkov (bila je rojena le s štirimi – diagoza apalzija radiusa in palčka na levi roki), iz katerega so naredili palčka.
Nosečnost zame ni bila nikoli nekaj, kar sem si želela. Ne me narobe razumet, otročka že, ampak nosečnost bi pa brez problema lahko preskočila. Že v prvi nosečnosti, no, sploh v prvi nosečnosti sem bila kar malo jezna na nosečnost, ker se mi je zdelo, da sem kar naenkrat popolnoma omejena.
Nisem smela kadit (ja, prej sem ful kadila) – no, smela, pač seveda ni niti zdravo, niti ne zgleda primerno. Nisem smela nič več spit (pa ne da bi sedaj fuuul popivala). Nisem mogla več nič športat. Na kolo se nisem upala. Tako, da ja. Ko pogledam nazaj, sem bila mogoče malo nezrela za otroka. Ali pa z veliko okostjakov, ki sem jih šele po rojstvu Jaka predelala.
“Vsaj zadnjih 200 let se starši pritožujejo nad tem, da mladi ljudje pri 14, 15 letih nočejo razmišljati o posledicah. Starši v takih primerih pogosto menijo, da se njihovi otroci upirajo. Toda kot je razvidno iz novejših raziskav možganov, taki odzivi nikakor niso nujno povezani z uporništvom. Drži pa, da je tisti del možganov, ki bi moral biti odgovoren za posledice, pri tej starosti onesposobljen. To je torej biološko dejstvo, ki ga ne bi smeli vzeti osebno. Stara šala, da bi morali najstniki hoditi naokoli z opozorilnim znakom, na katerem bi pisalo ‘Zaradi prenove zaprto’, torej morda sploh ni iz trte izvita.” piše Jesper Juul.
Ja, tudi naš najstnik ima tisti del možgan, ki skrbi za posledice, rahlo zacementiran. Trenutno predvsem kar se tiče šole. Sicer mu ne gre tako slabo, ampak midva z Urošem točno veva, da bi mu z malo učenja šlo precej bolje.
Seveda mu tega dopovedat ne moreš. Sicer pa, kdo je pa lahko nam kaj dopovedal?
Nekaterim nosečkam se v prvih mesecih nosečniški trebušček sploh ne pozna. Zato lahko nosijo svoja oblačila še kar nekaj časa. Mene pa je moj trebušček začel utesnjevati že zelo zgodaj. Tam nekje pri dveh mesecih si svojih hlač nisem mogla več zapeti. Sicer imam mogoče srečo, ker nosim nekaj takih, ki imajo patentiran pas, pa vseeno.
Tokrat res nisem hotela izgledati (vsaj na začetku ne), kot da sem se precej zredila. Ker dejansko je tako zgledalo, saj sem čisto takoj na začetku nosečnosti dobila “nagrado” v obliki dvakratnega povečanja prsi (pa tako sem se veselila končno mojih starih prsi, “uplahnjenih” po več kot dveh letih dojenja).
In že tisti sumljivi pogledi so mi povedali vse. “Lej jo, kako grdo se je zredila!” Niso bili prepričani ali sem se res zredila ali je kaj drugega narobe. Najbrž ni nihče pomislil na še eno nosečnost.
Mogoče pa sem imela samo jaz tak občutek. Ampak nujno, res nujno sem si mogla poiskat kakšen nov kos oblačila. Nosečniška oblačila – je bilo še katero tako groza nakupa novih oblačil, kot mene?
Včeraj je praznovala najina Jerčica. Že tisto leto, ko se je rodila in sem z njo preživela kar nekaj časa v porodnišnici, sem zabičala Urošu, da ko prideva domov, želim, da naju pričaka zabava stoletja. Malo v hecu, malo pa zares. Seveda tega nisva doživeli, pa tudi tisti trenutek in še nekaj časa po tem, ko sva prišli domov, nisem imela volje do zabave.
Jerca pa tudi ne, saj je imela precejšnjo zabavo z mojimi zizami – se je učila dojit in sva rabili kar kak mesec in pol, da sva to usvojili.
Že kar nekaj časa je minilo od moje prve objave, kar sem objavila, da sem noseča. To pa je bila tudi zadnja o moji nosečnosti. Pa se je pred kratkim končalo že drugo trimesečje.
Po pravici povedno, enostavno nimam energije, saj bi že po eni uri, ko sem pokonci (ko zjutraj vstanem) brez problema zaspala nazaj za cel dan.
Najbrž je velika razlika ali je ženska noseča prvič ali pač tretjič. V prvi nosečnosti se lahko posvetiš sama sebi, pripravi na dojenčka, spremljaš vsak teden kako velik je plod, kaj se dogaja s plodom, kaj se dogaja s telesom. Takrat se večino časa veseliš (in včasih te je strah) vsega, kar te čaka. Delaš sezname, kaj potrebuej dojenček in kaj potrebuješ ti. Sanjariš. In predvsem imaš čas, da počivaš.
No, jaz se iz prve nosečnosti spomnim, kako sem cel čas prebirala forume, internet in spala. Spanec po službi, nato kratek sprehod in spet spanec do jutra.
Tokrat pa priznam, nimam ne energije, ne časa, … za nič. Kaj šele za počitek ali spanec.
Vsi se moramo zavedati, da čisti vodni viri niso neusahljivi. Zato moramo imeti odgovoren in varčen odnos do vode. Z zmanjšanjem porabe vode posredno zmanjšujemo tudi porabo električne energije, s tem prispevamo k ohranjanju okolja, sploh pa posledično omilimo podnebne spremembe.
Načinov, kako varčevati z vodo, je veliko, vse pa se začne pri nas, v družini.
Vzgoja do zdravega odnosa do okolja pomeni, da skrbimo za varčevanje z energijo, ohranjanje pitne vode, zmanjšanje onesnaževanja, ohranjanje našega planeta in življenja na njem.
Zato je tudi pomembno, da celotna družina vsak dan varčuje z vodo. Ni važno, če so prihranki majhni. Vsaka kapljica šteje!
Tiste, ki ste dale to čez, najbrž veste o čem govorim. O carskem rezu.
Velikokrat zasledim na družabnih omrežjih, da se ženske strašno obremenjujejo na kakšen način so rodile. Predvsem, če so rodile s pomočjo carskega reza. Da imajo slabo vest. Zakaj?
Ker drugi (tisti, ki niso rodili na tak način) pravijo, da je carski res lažji kot naravni porod.