V naši družini, se poleg tega, da se imamo zelo radi, tudi veliko prepiramo. Seveda je največrat srž problema pri vzgoji. Biti dosleden in biti vzor se mi zdita trenutno največja težava pri nas.
Sploh kar se tiče uporabe elektonskih medijev.
Že v začetku poletja sem napisala na Facebooku ne preveč prijazen post, saj smo takrat dobili obisk, med katerim je bil tudi malček, več kot očitno bolan. Sicer sama nisem takoj opazila, če ne obiskov dejansko ne bi spustila notri, v stanovanje. Vem, zelo nesramno se sliši, ampak pri nas, v družinah, kjer smo bili že večkrat deležni virusnih okužb dihal, ki so se zakomplicirale in razvile v bronhiolitis in smo zaradi tega pristali na infekcijski na kisiku in infuziji, se pač znamo postaviti za svoje otroke.
In seveda tudi takrat se je to razvilo v bronhiolitis. Čeprav k sreči z Jerco tokrat nisva pristali na infekcijski, pa vendar ni bilo prijetno.
Zadnje dneve poslušam več ali manj samo vprašanja kot so: “Mami, a si huda?” Na moj odgovor:” Jaaaaa!” pa se moja mala princesa samo zasmeji, mi z malimi rokami objame obraz in mi pritisne enega lupčka. Seveda potem ne morem biti več huda. Tistih nekaj sekund.
In zakaj naj bi bila huda?
Ta teden sem zbolela. In to ne z vročino ali prehladom, katerega bi lahko malo prikrila s kakšnimi tableti in drugimi pripravki. Dobila sem trebušno virozo. Najbrž večina od nas staršev ve, kako to izgleda. Ko ne moreš niti odpreti oči, ne da bi se zavrtelo vse okoli tebe in se slabost in glavobol mešata s tako močjo, da ne veš kaj je hujše.
In ker kot mama težko ležim kakšen dan ali dva v postelji, tudi tokrat nisem.
Doma imamo najstnika, 12 letnega Jaka in 2 in pol letno malčico Jerco. Kar pomeni, da sta oba ravno v obdobju, ko ne slišita in ne poslušata najbolje.
Posledica tega je, da vse prevečkrat dvignem glas nad njima. No, pa ne samo nad njima, zraven jih slišita še pes in mačka. Tudi moža občasno ne izpustim.
Za Jerco sva z Urošem že v marcu oddala vlogo za vpis v vrtec. In dobila tudi mesto. V avgustu sva podpisala pogodbo. Bila sem tudi na uvodnem sestanku. Čisto po prvotnem planu naj bi se začela uvajati v vrtec v septembru. Kot vsi ostali, na novo vpisani.
Potem pa se je malo zakompliciralo.
Ravno zadnjič sem imela to čast, da sem sedela v lokalu poleg mize, za katero so sedele ženske srednjih mladih let, ki so se glasno pogovarjale o neki mamici, ki je pustila svojega otroka v vozičku ob toaletnih prostorih v znanem slovenskem letovišču. In to čisto samega.
Edini dokaz, da naj bi bilo to res, naj bi bila slika vozička, ki je sameval ob toaletnih prostorih. Ta slika se je menda pojavila na družbenih omrežjih in je bila za en dan spet novica dneva. Slikal pa jo je spet naključni mimoidoči oziroma mimoidoča.
Jaka bo letos novembra dopolnil 12 let. Ja, puberteta že nekaj časa seka ven iz njega z vso silo. In seveda me občasno prav res skrbi, kako se bo sploh znašel v življenju.
Dolgo časa je bil edinček in se je svet vrtel le okoli njega. Celih 10 let.
Sicer razen teh pubertetniških izpadov in for nimamo večjih težav z njim (razen takooo težko je karkoli za šolo sploh naredit). Med poletjem sem bila celo zelo ponosna nanj. A kaj, ko me je ta teden presenetil klic.
Že med poletjem sem opazila na družabnih omrežjih, da je tu vzdušje precej napeto. Sicer je napeto že odkar brskam po internetu (v mislih imam med.over.net, kamor me je že pred leti večkrat zanesla tipkovnica), ampak takega sovraštva ter toliko neprimernih besed, celo dejanj, še nisem zasledila. Mogoče je bilo to že prej, pa sem sedaj le preveč visela na internetu. Kljub temu, da jamram, da nimam za nič časa? Khmm … zna bit … pa vseeno …
Ljudje nimajo več osnovnega bontona. Ne razumem zakaj se je potrebno na družabnih omrežjih tako prepirati, iskati v vsakem stavku mišjo dlako in ko se tisti konec dlake le nekje zasveti, s takim veseljem izliti svoj gnev nad popolnoma enostavnim postom, vprašanjem, ki ga nekdo zastavi na facebooku, naprimer. Pa je to lahko le: “Prosim za pomoč. Pozna kdo dobrega pediatra? Ginekologa?”
Kljub temu, da se jih več kot očitno tema ne dotika, se čutijo poklicane, da komentirajo. Včasih na najbolj nizkoten način.
No, pa je minilo poletje. Malce prehitro in priznam, bilo je tako super, da tokrat nisem komaj čakala, da se poletje in počitnice končajo.
Mogoče smo preveč uživali ali pa sem pač le malo bolj lena. Predvsem zaradi obveznosti, ki nas čakajo z začetkom šole.