Pri nas doma je bila vedno navada, da ko je bilo kosilo, se je ati vsedel za mizo in čakal kot lipov bog. Pa četudi ni bilo pred njim ničesar, nobenega krožnika ali pribora. In ko mi je mami npr. rekla naj mu dam krožnik in pribor sem samo jezno zaprhala skozi zobe in zasikala:”Sam si naj postreže!”
Kako mi je šlo to na jetra. Seveda nisem tega pozabila omeniti svoji mami. Vsak dan. Če ne večkrta na dan. In že takrat, v času osnovne šole, sem se zaklela, da JAZ pa že ne bom taka! Če bom kdaj imela partnerja, ni šans, da ga strežem. Ni šans, da mu likam. Ni šans, da bom samo jaz skrbela za gospodinjska opravila. In ni šans, da bom samo jaz skrbela za otroka. Edino seveda, če bom samska.
