V enem izmed postov ta teden sem napisala, da sem hvaležna za čokolado (in sladkarije) ter pivo, da zdržim izpade moje dve letnice. Malo za šalo in malo za res. Včasih tudi to pomaga, priznam. Seveda če ni ne enega, ne drugega preveč. Potem imam pa druge težave.
In včeraj slučajno preberem v eni od FB skupin post, v katerem ena od mamic sprašuje druge, kako se soočajo s trmo pri otrocih. In nekateri odgovori, priznam, so me razžalostili.
No, pa se je zgodilo. Prenehala sem dojit. Ja, Jerca se je prenehala dojit. Drug teden bo stara 26 mesecev oziroma korigirano točno 2 leti. In če mi ne bi bilo tako strašno naporno, bi jo dojila še naprej. Ni kazala znakov, da bi sama prenehala.
Sploh ne znam povedat, kako strašno mi je hudo. Ko premišljujem o tem, bi šla najraje k njej in ji dala njeno “zizi”. In sem bila v tem tednu dni, odkar sva prenehali, že čisto čisto na tem, da ji spet ponudim. No, priznam, sem ji. Pa ni hotela.
Že dva dni nazaj sem prebrala zapis očeta, ki se je udeležil roditeljskega sestanka (najdete ga tule). In taisti moment tudi sama napisala repliko na njegov zapis. Pa sem nato vse zbrisala.
Ampak, ne. Ne morem biti tiho.
Jerca se je rodila kot nedonošenka z urgentnim carskim rezom. V 32 tednu. Za tiste tedne prelahka in premajhna, komaj 900 g in 35 cm. Predvideni rok poroda sem imela 4.6., rodila pa se je 6.4.
Videla sem jo šele tretji dan, saj sem bila prešibka (in preveč nafilana z vsemi zdravili, zaradi katerih sem imela še nekaj stranskih učinkov), da bi me peljali na intenzivni oddelek za nedonošenčke že prej.
Še sedaj se spomnim, kako je bilo takrat, ko so me peljali z vozičkom v prvo nadstropje. Kako sem vstala in jo zagledala v inkubatorju, vso nebogljeno, priklopljeno na polno cevk in sondic (tako se mi je takrat zdelo). In ko sem prvič videla njeno okvarjeno rokico, ki jo je ravno takrat dvignila v zrak, me je zlomilo. Sesedla sem se nazaj v invalidski voziček in samo jokala.
Prezgodnji porod oziroma rojstvo nedonošenčka te sesuje, sesuje tvoj svet v prah v tistem trenutku.
Ravnokar sem oddala mojo princeso v roke anesteziologinji. Občutek imam, da sem jo totalno pustila na cedilu. Ko sem jo dala iz rok, je bila budna, čeprav sem rekla, da jo tokrat ne bom pustila od sebe v budnem stanju. Ampak mi je anesteziologinja obljubila, da bo samo 60 sekund trajalo in bo Jerca zaspala. Sicer so ji prej dali sirup, ki otroke pomiri in uspava, ampak vseeno. Tako mi je hudo, da ne znam povedat. Jokam …
Domača granola me je mikala že nekaj časa. Čeprav jo nisem še nikjer poskusila, se mi je zdelo, da mora biti odlična. In ker prihajajo toplejši dnevi, s tem pa nam paše tudi lahkotnejša hrana, je bilo nujno, da jo naredim tudi sama.
Granolo lahko uporabimo za kakšno sladico, lahko si jo vmešamo v jogurt za zajtrk ali pa jo ob napadih sladkega grickamo kar tako (no, za to zadnje sem jaz kar priročna).
lchf granola za grickanje
Odlično kokosovo olje je iz spletne trgovine Zdrav Obrok. Konopljina semena so iz ekološke kmetije Grily Naturae. Eritritol pa najdete v spletni trgovini Pajs brez obresti. Ostale sestavine lahko kupite kjerkoli, jaz sem jih v Mullerju.
1. Če kupite cele mandlje, jih sesekljajte kar z nožem, lahko si pomagate tudi s sekljalnikom.
2. Sesekljane mandlje, kokosov čips, bučna semena, konopljina semena stresite v eno posodo. Dodajte ščep soli in malo pomešajte.
3. Kokosovo olje stopite in polijete čez mešanico oreškov, semen in kokosovega čipsa. Dobro premešajte in dodajte še eritritol. Še enkrat dobro premešajte.
4. Pečico segrejete na 180 stopinj.
5. Pripravljeno mešanico stresite na visok pladenj in dajte v pečico za cca 10 minut.
6. Ko vidite, da je čips začel dobivati temnejšo barvo in da je eritritol karameliziral, je granola pripravljena. Vzamete jo iz pečice.
7. Ko jo vzamete iz pečice, jo malo premešajte in ohladite.
8. Na koncu lahko dodate tudi suho sadje in čokolado po želji. Jaz sem dodala sušene maline in malo črne čokolade.
Vsi se veselimo, ko otrok naredi prvi korak, mar ne? Eni vpijemo od veselja, ploskamo, ga spodbujamo in še marsikaj. Seveda ponavadi s kamero oz telefonom v roki, da ja kaj ne bi zamudili.
No, ko pa ta malček začne že fino korakati naokoli (bolje rečeno – tekati), pa včasih nismo več tako navdušeni.
Prvi maj je v mnogih državah dela prost dan. Slovenska tradicija 1. maj obeležuje zlasti s kurjenjem kresov na predvečer praznika, nošnjo nageljnov in prvomajskimi budnicami.
Mi, kot družina z malim otrokom, bomo namesto kurjenja kresov, pokurili še zadnje atome za uspavanje 2 letnice, zjutraj pa nas bo namesto bučne godbe, zbudila prav taista bučna 2 letnica. Najbrž ob približno isti uri, kot ostale prvomajska budnica.
V naši družini non stop nekaj iščemo. Ključe, telefon, jaz iščem ponavadi ogledalce in pinceto ali mini škarjice, … ni da ni. Da o telefonu sploh ne govorim. Ravno ga nekam odložim, v naslednji sekundi se že derem:” Pa kje za vraga je moj telefon?” Seveda, če iščem jaz, je cela štala, ker Uroš pač ni tak. “Če bi vedno odložila na isto mesto, se to ne bi dogajalo!” Ali pa:”Normalno, poglej koliko enih prčkarij imaš nastavljenih, saj res težko kaj najdeš!”
No, no… saj ne bi bila pametna, ampak se situacija obrne že kmalu, včasih tudi v nekaj minutah. Nazadnje so gospod iskali ključe od motorja. Še dobro, da me ni bilo zraven, ko jih je premetaval sem ter tja. In kje so bili? Ja, skupaj s papirčki jih je vrgel v smeti. Iz žepa. No, pa imaš. Sem si mislila. Ahahaha…
Zadnje čase velikokrat slišim: “Kako je pa teb fajn, ker imaš tako starostno razliko med otrokoma. Ta večji ti zihr veliko pomaga in ti kaj popazi Jerco.” Ahahaha… Ja, res mi je fino. Veste kakšni so dve letniki? In veste kakšni so najstniki? No, kombinacija obeh je včasih hudo frustrijajoča. Za v Begne (ali Polje), kar vam je bližje.
