Včeraj oziroma predvčerajšnjim sem objavila svojo zgodbo o dojenju skozi katero sem šla pri Jerci. Ker sem sebe imela že za izkušeno dojiljo, sem tokrat predvidevala, da bo dojenje steklo brez večjih težav.
Pa vendar sem ponovno naletela na ne ravno prijazno in razumevajočo sestro v porodnišnici, ki me je vseeno spravila v negotovost.
Glede na to, da se bliža festival Dojiva se, ki bo potekal v več mestih po Sloveniji to soboto, 3.8. in da sem ponosna ambasadorka letošnjega festivala, sem se odločila, da napišem tudi svojo zgodbo o dojenju.
Ko sem rodila Jerco in je bila premeščena iz intenzivne nege za novorojenčke na oddelek, sem seveda tudi sama šla z njo v sobo na oddelku (prej sem bivala v tako imenovanem apartmaju oziroma sobi za mame nedonošenčkov). Razumljivo, da sem imela zaradi dolgotrajnega bivanja v porodnišnici “malo” več stvari s seboj. Ampak, ko je prvo jutro v sobo na oddelku stopila glavna sestra, jo je skoraj kap. S cimro sva seveda vse svoje stvari iz apartmaja zložili na previjalni mizi, po previjalnih mizah, na jedilno mizo, itd. Sestra je bila precej razburjena in od naju zahtevala, naj takoj vso kramo pospraviva s previjalnih miz. In da naj pokličeva svoje partnerje, da stvari odneseta domov.
Pravijo, da naj bi mamice po porodu prvih 6 tednov počivale. Mislim, da je redko katera, ki resnično samo počiva vseh 6 tednov ali še več, se posveča le dojenčku in ne dela ničesar. Sploh je to skoraj nemogoče, če ima doma že kakšnega nadebudneža.
Sama sem si privoščila res približno 4 tedne počitka. Imam srečo, da mi je veliko pomagala mami. Predvsem pri Jerci. Se mi zdi, da je najtežje poskrbeti, poleg novorojenčka, še za majhnega otroka zraven. Ki je prej navajen imeti vso pozornost in ves čas, ki ga mama premore.
Minil je že cel mesec od rojstva Jagode. In ker so se ravno začele počitnice in poletje, se mi zdi, da je vse skupaj malo lažje. Jaku ni treba težit za šolo, Uroš je malo več doma. Jerco pa vmes zabava tudi babi.
V tem času je Jagodo obiskala patronažna. In dobila je že tudi prve obiske.
Fotografije Mojce sem po naključju videla na Instagramu. Fotografirala je meni ljubo družino, ki ustvarja pod imenom Atelje Dobrovoljc.
Fotografije so mi takoj padle v oči. In tudi midve sva se dogovorile za en poskusni foto session.
Ker sem trenutno še v fazi usklajevanja ponudbe in povpraševanja mleka za mojo Jagodo, sem se odločila, da k proizvajanju mleka tudi sama malo pripomorem. Čeprav mi količinsko mleka ni manjkalo ne prvič in ne drugič (dojila sem pa le drugič, ampak to temo bom obdelala enkrat naslednjič) in tudi sedaj nisem niti malo dvomila v to, da ne bi imela mleka.
Ampak zakaj si ne bi pomagala, če si lahko? Ter se hkrati tudi malo pocrkljala s sladkarijami, ki mi v tem, pomanjkanja spanja, obdobju še kako pašejo.
Vožnja v avtomobilu z otrokom je lahko strašno utrujajoča tako za otroka kot za starša.
Sama se še sedaj zelo v živo spomnim, ko smo se približno 3 leta nazaj s takrat šele nekajmesečno Jerco odpravili na obisk k njenemu cimru iz porodnišnice. V Ribnico. Oziroma bolje rečeno, v spominu mi je bolj ostala pot nazaj. Saj se je Jerca celo pot nazaj jokala. No, ni jokala, prav kričala je. Zame, ki ne prenesem, da se moj otrok joka in ga ne morem potolažiti ali vsaj poskušati potolažiti je bilo to res nekaj najbolj groznega.
Danes je že več kot 2 tedna odkar se nam je pridružila Zarja Jagoda. In kljub temu, da trenutno naše življenje ni prav idealno, saj naša nova članica nič kaj ne spi, mučijo jo že krči, jaz sem pa posledično že napol zombi, bi rada delila še svojo zgodbo.
Zgodbo, kako je bilo na dan, ko se je rodila Jagoda.
Tako, nosečnost sem več ali manj pripeljala do konca. Malo bolj uspešno kot nazadnje, ko je bila Jerca primorana zapustiti toplo zavetje trebuščka že v 32. tednu.
Ja, precej me že zvija, tako in drugače. Živčki delajo sto na uro in naokrog hodim v na pol prisotnem stanju.