Pred kratkim sem sem se pogovarjala z mlado mamico, ki mi je potarnala, da se njen 7 mesečni dojenček sedaj že kakšen mesec non stop zbuja, premetava, jokca, … (prej je lepo spal) in da je totalno nenaspana, obenem pa se počuti kot popolnoma nesposobna mama.
Naj najprej povem, da imam tri otroke in da niti eden od njih ni spal ponoči. Še najbolje od vseh se je “odrezal” Jaka, ki je sedaj že skoraj 17 letnik in s spanjem seveda nima več omenjenih težav. Prej obratno. Ampak tudi on je začel spati sam in celo noč šele ko je bil star 10 let in se je rodila Jerca. Za Jerco in Jagodo pa raje sploh ne omenjam. So bili dnevi, ko sem bila budna tudi po tri ali štiri dni skupaj.
In tudi meni je okolica včasih dala s pripombami vedeti, da sem sama kriva za nastalo situacijo,
Vendar moramo mame vedeti, da spanje dojenčkov in malčkov ni odvisno od nas in da za nespanje nismo krive me.
“Spite celo noč?” ali pa “Že prespite celo noč?”
“Ali je priden dojenček?”
“Zdaj pa je že zadosti star, da bi lahko prespal celo noč.”
“Preveč ga razvajaš. Pusti ga, da se zjoka parkrat, pa se bo navadil.”
“Kaj? Zaspi kar na joški? Tako se nikoli ne bo navadil spati sam.”
“Saj ga daješ spat tako, da je še malo buden? Mora vedeti, da mora zaspati sam.”
“Z jokanjem samo manipulira s tabo. Preveč se pustiš.”
“S skupnim spanjem ga bosta samo razvadila. Naj se že na začetku nauči spati sam.”
Vse to so pripombe, ki jih mlade mamice dobivamo vsakodnevno. Od popolnih neznancev, sorodnikov, prijateljic, znank, tašč ali pa celo mam.
In vse to so trditve, ki so neresnične (lahko jim rečemo kar laži) in ki se prenašajo zadnjih nekaj let iz generacije v generacijo, so pa globoko zakoreninjene v ljudeh.
Brez kakršnihkoli dokazov o resničnosti takih izjav.
Brez razumevanja bioloških potreb dojenčkov.
Brez znanja o tem, kako izgleda normalno spanje dojenčka.
Brez znanja o tem, kako večina kultur po svetu skrbi za svoje otroke (in zakaj).
Te trditve so nevarne, ne samo zato, ker so lažne, ampak ker so polne nerealnih pričakovanj, zaradi katerih se novopečena mama počuti, kot da ji ne uspeva. In tako dvomi v lastne sposobnosti. Skrbi jo, da bi lahko bilo kaj narobe z njo ali njenim otrokom.
In če se te trditve dovolj pogosto ponavljajo, vodijo v strah, paranojo, zaskrbljenost, tesnobo in krivdo. To je ravno nasprotno od tega, kar potrebujejo nove mame.
Vse te trditve so navaden bulšit.
In vse to so trditve, ki so jih v 19. stoletju ustvarili moški, predvsem zdravniki.
In čeprav so te trditve lahko izrečene predvsem iz ljubezni do mamic, iz želje, da bi jim pomagali in pomagali družinskemu življenju, pa so nevarne. Ker imajo te besede škodljiv vpliv na novopečeno mamico.
Zavedati se moramo, da če imaš že ta privilegij, da si v bližini novih staršev in njihovega otroka, potem s tem pride tudi odgovornost. Odgovornost, ki pomeni, da takih zmotnih trditev enostavno ne izustite … tudi in še posebej, če ste jih slišali sami kot novopečena mamica.
Ni ok ogroziti temelje navezanosti, ki jo nova mama ustvarja s svojim otrokom.
Resnica je, da je naša zahodna kultura starševstva v zadnjih sto petdesetih letih nekoliko zašla s poti. Ne priznavamo več normalnih in zdravih bioloških potreb otrok, podnevi in ponoči. Ne priznavamo več pomena četrtega trimesečja in njegove pomena za zaščito duševnega zdravja novopečene matere. Ne vemo več, kako pomagati, na način, ki ga matere resnično potrebujejo.
Preteklosti sicer ne moremo spremeniti, lahko pa se iz nje učimo. In prihodnost lahko napišemo na novo. Lahko smo radovedni. Lahko se učimo. Lahko se sprašujemo.
Najdemo lahko načine za tkanje naravnih praks, ki materam in dojenčkom omogočajo, da uspevajo v našem sodobnem svetu. Toda to lahko storimo le, če utišamo glasne laži in pustimo, da pridejo na plano te utišane resnice o spanju dojenčkov in malčkov.
In katere so utišane resnice o spanju dojenčkov (in malčkov)?
Da je normalno, da se dojenčki zbujajo celo noč, tako pogosto vsaki dve uri mnogo, veliko mesecev … in potrebujejo starše, da jim pomagajo zaspati.
Da je normalno, da otrok v spanju naredi pet korakov naprej in tri korake nazaj in en korak vstran in se nato obrne čisto drugače… spanje dojenčkov in malčkov je vse prej kot linearno.
Da je normalno, da se dojenčki in malčki dojijo, da zaspijo (in tako tudi po celo noč).
Da je normalno, da dojenček hrepeni po stalnem stiku, drema in spi na mami ter joka, ko ta zapusti sobo, z razlogom, da bi jo jok pripeljal nazaj v njegovo bližino. To ni znak, da je »razvajen«, to je znak, da si zna samo na tak način zagotoviti preživetje.
Da je normalno, da se malčki zbujajo ponoči in potrebujejo mamino ali očetovo bližino in zagotovilo, da je vse ok… in da se potem počutijo dovolj varne, da ponovno zaspijo nazaj.
Normalno je, da dojenčki spijo kot dojenčki in ne kot odrasli.
Da je normalno, da družine spijo skupaj na način, ki ga same izberejo – ali delijo posteljo, jo imajo v souporabi, uporabljajo posebno otroško posteljico za dojenčka v isti sobi, uporabljajo glasbene postelje – in normalno je, da družine uživajo v tem kar so si izbrale … in da ne želijo ničesar spremeniti. Še manj pa na njihov izbor ne želijo vaših pripomb.
Da je normalno, da matere jokajo in potrebujejo pomoč – to NI znak, da je neuspešna ali da potrebuje “rešitev”. Kajti resnica je, da so človeški dojenčki najbolj nezreli, od stikov odvisni družbeni sesalci na planetu, kar po definiciji pomeni, da so človeške matere med najbolj potrebnimi, pridnimi in izčrpanimi materami na planetu. Torej jih ni potrebno spraševati, sploh pa ne soditi ali izpolnjevati lažnih standardov “uspeha”. Daje vse od sebe, da bi slekla pižamo do 15. ure ali se stuširala vsake 3 dni.
Novopečena mamica potrebuje pomoč, ne obsojanja.
Ne potrebuje te za odgovore ali nasvete.
Torej, preden novopečeno mamo vprašaš: “Ali tvoj dojenček spi celo noč?”
STOP.
Se ustavi in se vprašaj, kaj bi lahko vprašala namesto tega? Morda … kako se kaj spopadaš z materinstvom? Ali … kako lahko pomagam? Ali še bolje … naj ti pomagam … skuhala ti bom skodelico čaja. Zložila bom perilo. Popazila bom na dojenčka za eno uro, da se ti v miru urediš in zadihaš. Naj naročim hrano.
Ne uporabljaj pripomb na račun neprekinjenega spanja dojenčkov in malčkov kot grešnega kozla. Namesto tega ga uporabi kot nekaj kar te bo povezalo z mamico.
Ženske potrebujemo druge ženske. Ker vse vemo kako smo se same počutile in ravno zaradi tega lahko drugi mamici sočutno pomagamo. Da prekinemo te stare vzorce. Ker tudi našim otrokom želimo le najboljše.
“Naučila sem se, da bodo ljudje pozabili, kaj si rekel, ljudje bodo pozabili, kaj si naredil, vendar ljudje ne bodo nikoli pozabili, kako so se počutili zaradi tebe.” Maya Angelou
Kajti v prihodnjih letih se novopečena mamica ne bo točno spomnila, kaj si ji rekla, spomnila pa se bo, kako se je zaradi tebe počutila.
Torej, naj se počuti dobro, sprejeto, razumljeno in naj bo zanjo v prvi vrsti poskrbljeno. Naj se v tvoji prisotnosti počuti čustveno varno.
Naj se počuti, kot da je najboljša mati na planetu … ker za svojega otroka je.
Članek je prirejen po Raised good članku – Sleeping Through the Night, Self Soothing and ‘Good’ Babies: Why We Need to Stop Setting Mothers up to Fail, kjer tudi najdete ogromno člankov na tovrstne teme.
Preberi tudi – Kako naj mama poskrbi zase po prhodu novorojenčka?
