Vzgoja s krivdo in dolžnostjo je sindrom »cankarjanskih mater«. Otrok mora zadovoljevati materine potrebe. Ljubezni je deležen le, kadar mu to uspe.
V tokratnem intervjuju se z Dr. Sašo Krajnc, mamo, ženo, doktorico sociologije na temo konstruiranja ženskosti pri ženskah z izkušnjo spolne zlorabe v otroštvu ter terapevtko za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti dotakneva sindroma cankarjanske matere. Kdo je cankarjanska mati, kakšne so posledice take vzgoje in kako se osvoboditi zasidranih vzorcev cankarjanske matere.
Kdo je cankarjanska mati?
To je mati, ki se v imenu “nesebične ljubezni” do otroka odpoveduje svojemu življenju v dobro otroka, se zanj prekomerno razdaja in žrtvuje. Otrok je smisel njenega obstoja in središče njenega življenja, saj poleg odnosa z njim nima odraslih odnosov, v katerih bi zadovoljila svoje čustvene potrebe. Če odrasle odnose ima, pa se v njih počuti neizpolnjeno, nezadovoljno in nezadovoljeno. Cankarjanska mati se zato na otroka pretirano osredotoča in brez njega ne more živeti izpolnjeno.
Na prvi pogled se sicer zdi, da je mati z otrokom preokupirana iz čiste materinske ljubezni, pa vendar globlji pogled razkrije, da otroka uporablja za zadovoljevanje lastnih potreb. Svoje čustvene potrebe bolj kot v odraslih odnosih zadovoljuje v odnosu z otrokom. Otroka potrebuje, da čustveno skrbi zanjo, saj ni pripravljena prevzeti odgovornosti zase in za svoje odrasle odnose. Ubere lagodnejšo pot in svojo odgovornost preloži na otroka, ki pozna njene potrebe in jih je pripravljen brez besed zadovoljiti. Otrok postane materin prijatelj, partner, zaupnik. Tako nase prevzame nadvse obremenjujočo, celo travmatizirajočo vlogo odraslega.
Zanimivo je, da v različnih pisanih virih zasledim, da je cankarjanska mati ženska, ki sina z ljubeznijo preveč navezuje nase in ga postavlja na mesto, ki bi ga moral zavzeti njen mož. Vse njeno trpljenje je namenjeno temu, da sin tega ne bi spregledal. Vendar pa imam sama več izkušenj (seveda najbrž zaradi tega, ker več komuniciram z ženskami) z ženskami, ki pravijo, da imajo matere, ki jim dajo vedeti, da so za njih naredile vse, so si trgale od ust in dajale njim, da jim bi bilo lepo v življenju. Torej, kaj je res? Cankarjanska mama polaga vse upe bolj na svoje sinove ali bolj na hčere? Je pomemben spol ali na splošno tako počne z vsemi svojimi otroci?
Cankarjanska mati enako kot s sinom ravna tudi s hčero, saj si lahko tudi njo naredi za nadomestno partnerico in prijateljico. Trganje od ust, ki ga omenjate, pa je način, na katerega cankarjanska mati manipulira z otrokom še v njegovo odraslost, če ji odrasel otrok ne postavi mej. Svoje žrtvovanje uporablja za nadziranje njegovega vedenja, s čimer izvaja in vzdržuje svojo premoč in oblast. V trpečo mučenico se navadno spremeni, kadar želi odrasel otrok slediti svojim željam in potrebam, se postaviti zase, postaviti meje, se ograditi od matere ali si pridobiti neodvisnost. S trpečim mučeništvom mu poskuša vzbujati strupene občutke krivde in odvzeti verodostojnost njegovemu občutenju sebe. Da mu vedeti, da je kriv, ker jo je prizadel, užalil ali razočaral. Kriv je, ker ji ne izkazuje hvaležnosti in spoštovanja, ker ne ceni njenega žrtvovanja. Zato bi se ji moral opravičiti. In prav v tem je bistvo materine manipulacije: da se moramo opravičiti, ker se poskušamo zoperstaviti materinemu nespoštovanju in prestopanju mej. V resnici pa se nam za to, ker želimo izražati in živeti sebe ter misliti, želeti, delati in biti po svoje, nikoli ni treba nikomur opravičevati. To je naša prirojena pravica, ki jo moramo vsakodnevno udejanjati, če želimo živeti izpolnjeno.
Večina od nas je odraščala ob materi, ki nas je vzgajala tako, da smo kot otrok zatirali svoja čustva. Zatirali v tem smislu, da ko smo doživljali frustracije, bolečino, žalost ali jezo, se je mama spremenila v trpečo žrtev, ki nam je dala vedeti, da ob naših lastnih čustvih ne pomislimo nanjo in da smo le trmast in egoističen otrok, ki s svojimi čustvi izkazuje nehvaležnost.
Kakšne so posledice te vzgoje – vzgoje cankarjanske matere? Kje vse se to kaže pri nas kot odrasli osebi?
Pogosta posledica je samouničujoče žrtvovanje, ki ga kot škodljiv vzorec vedenja ponotranjimo skozi odraščanje ob cankarjanski materi, ko nam nalaga dolžnost poskrbeti za njene potrebe. Naravnani postanemo na zadovoljevanje potreb drugih, kar v odraslosti nezavedno podoživljamo in poustvarjamo tako, da smo naravnani na vse druge, razen nase. Druge postavljamo na prvo mesto, zanje pretirano skrbimo, jim pomagamo in se razdajamo čez vse meje, celo do izgorelosti. Živimo torej tako, da ugajamo vsem drugim, sebe pa zanikamo in zanemarjamo. Ne zmoremo dovolj volje in odločnosti, da bi na zdrav način poskrbeli zase in delovali za svojo dobrobit. Kadar se nam porajajo lastne potrebe ali želje, občutimo strupeno krivdo, podobno, kot smo jo občutili ob materi, kadar smo poskušali slediti sebi.
Dokler krivde ne ozavestimo in presežemo ter se naučimo sprejemati zdravih odločitev zase, smo ujeti v začarani krog pretiranega ugajanja drugim, pa tudi pretirane lojalnosti, še posebej do ljudi, ki so za nas škodljivi. Nagnjeni smo namreč k navezovanju na ljudi, ki imajo velik potencial, da nas bodo izdali ali izkoristili na podoben način kot nas je mati. Tako poustvarjamo odnose, podobne tistim iz našega otroštva.
Glede na to, da je mama zagotovo ena izmed najmočnejših, če ne kar najmočnejša oblikovalska sila v življenju vsakega posameznika, sploh v zgodnjem otroštvu in da mame ponavadi začnemo spoznavati svoje že trdno vsidrane vzorce šele potem, ko se otrok rodi ali pa potem, ko začne uveljavljati svojo voljo – kako si lahko pomagamo, da teh vzorcev ne prenašamo naprej?
Naučiti se moramo prepoznavati vedenja, s katerimi si škodujemo in opazovati, v katerih situacijah se nam sprožajo. Tako se jih začnemo zavedati, sčasoma pa jih nato zmoremo tudi obvladovati in spreminjati. Prav tako se moramo naučiti opazovati svoje misli in prepoznavati, kdaj se miselno zataknemo v boleče zgodbe iz preteklosti. Pomembno se je naučiti opazovati svoja čustva, še zlasti tista neprijetna. Ostajati moramo polno prisotni z njimi, kadar se sprožijo, in jih znati uravnavati, saj nas v nasprotnem primeru vodijo v nepremišljene odločitve, ki jih kasneje pogosto obžalujemo.
Bolj konkretno pa lahko rečem, da je za odrasle hčere cankarjanskih mater izjemno pomembna redna in dosledna skrb za svoje potrebe. Če so naše potrebe kronično nezadovoljene in dajemo otrokom iz notranje izpraznjenosti, lahko ponavljamo vzorec samouničujočega žrtvovanja, ki smo ga ponotranjili skozi skrb za materine potrebe. Tako je večja verjetnost, da se bomo na otrokove povsem upravičene potrebe odzvali preveč čustveno intenzivno (denimo jezno, prizadeto, nemočno…). Odzvali se bomo iz notranje ranjenosti in občutka, da nismo dovolj. Če se tako na otroka odzivamo večino časa, pa počnemo prav to, česar si ne želimo: svojo ranjenost, ali vzorce, če hočete, prenašamo naprej.
Po mojih izkušnjah imajo odrasle hčere cankarjanskih mater pogosto občutek, da otrok (ko je manjši) nenehno nekaj hoče in da mu, ne glede na to, kaj naredijo, nikoli ni dovolj. Prav tako imajo občutek, da otrok (ko je večji) ne ceni njihovega truda in vsega, kar naredijo zanj. Ko opazimo takšne in podobne misli, se čimprej ustavimo in vprašajmo, kje se počutimo prikrajšani in kako lahko bolje poskrbimo zase. Zelo verjetno je, da se je v nas sprožila stara rana, nastala v odnosu s cankarjansko materjo, katere potreb nikoli nismo (z)mogli zadovoljiti in smo jih doživljali kot pretežko breme. V taki situaciji se spomnimo, da smo povsem sposobni poskrbeti za otroka, a da moramo v najkrajšem možnem času poskrbeti najprej zase.
Vsak otrok si želi nekakšno potrditev svoje mame ali vsaj razumevanje. Ampak tega velikokrat ne dobi, kljub temu, da ji želi stvari podrobno in mirno razložiti. Kako tu najti skupni jezik? Je to sploh mogoče? Kako pa se osvoboditi te želje, da bi sploh potrebovali potrditev svoje mame?
Potrebe po materinem odobravanju se osvobodimo, ko čustveno dozorimo in odrastemo. Upanje, da nas bo mama končno enkrat slišala, razumela in potrdila, nam je v otroštvu pomagalo preživeti. V odraslosti pa je to isto upanje (torej upanje, da se bo mama spremenila) za nas škodljivo, saj nas ovira in nam onemogoča živeti v svoji polni moči. Nemočno namreč živimo, kadar potrebujemo pozitiven odziv nekoga drugega, da bi se počutili v redu. Odrasti pomeni spoznati, da je vir dobrega počutja v nas, ne v ljudeh zunaj nas in da lahko boljše počutje v svojo izkušnjo prikličemo, kadarkoli to izberemo. Odrasti pomeni tudi, da prevzamemo radikalno odgovornost za svoje dobro počutje in dobrobit. Zavestno ustvarjanje in negovanje občutkov vrednosti, ljubljenosti, umirjenosti (in česarkoli, kar pač čutimo, da potrebujemo), je naša odrasla dolžnost. Zato mora postati naša prioriteta.
Najbolj zdrava odločitev, ki jo v taki situaciji lahko sprejmemo je, da pozornost z mame preusmerimo vase. Naučimo se biti negujoča mama sebi. Pretekle bolečine ne moremo ozdraviti tako, da se še bolj trudimo spremeniti mamo in jo z dopovedovanjem pripraviti do tega, da nas bo sprejela takšne, kot smo. (To smo že velikokrat poskušali, pa ni delovalo. Zakaj bi delovalo zdaj?) Bolečino lahko ozdravimo le tako, da namenjamo ljubečo pozornost sebi. Naučimo se to, kar smo do sedaj pričakovali, da nam bo dala mama, dati samim sebi. Vsak dan se vprašajmo: “S katero odločitvijo si lahko danes izkažem ljubezen? Kaj bi me danes negovalo, razveselilo, pobožalo?” Odgovori na to vprašanje so lahko zelo preprosti. Včasih potrebujemo sprehod v naravi. Včasih toplo kopel. Svež šopek rož. Nežen dotik. Tišino. Prost dan. Pogovor z varno osebo. Začutimo, kaj potrebujemo in si to odgovorno priskrbimo. Ali z drugimi besedami: naučimo se ljubeče ravnati s sabo. Tako sčasoma naše počutje ne bo več odvisno od (ne)odobravanja drugih.
V tem sodobnem času se od nas, žensk pričakuje ogromno. Biti moramo popolne mame, sočutne, ljubeče, organizirane, dobre kuharice z organiziranim gospodinjstvom … Hkrati pa moramo skrbeti zase, biti mirne, spočite, urejene, nasmejane, polne energije … Seveda je tu še vloga, ki jo moramo imeti kot partnerica, pa imeti kariero, biti na voljo staršem in … očitno vsem, ki se jim zazdi.
Posledice te »popolne« ženske se kažejo v izgorelosti, depresivnosti, stalni utrujenosti, nespečnosti … Kako presekati to miselnost? Da moramo biti vse (skoraj hkrati)? Kako jo presekati v nas in kako jo presekati pri drugih ljudeh?
Pričakovanja, ki jih pred nas postavlja družbena vloga ženske, so povsem nerealna. Nobena ženska ne more stoodstotno izpolnjevati vseh svojih vlog na daljši rok, pa če se še tako trudi. Zato je nadvse neprimerno ženske kritizirati, ker ne zmorejo doseči nedosegljivega. Ampak prav to družba počne: postavlja nerealna merila popolnosti, potem pa nas kaznuje (kritizira in obsoja), ker jih ne dosegamo. Dokler tega ne uvidimo, se vrtimo na hrčkovem kolesu brezupa: nenehno hitimo, se trudimo biti pridni in popolni, v upanju, da bomo enkrat končno dovolj dobri. Seveda do tja nikoli ne prispemo, ravno nasprotno: še bolj smo izpraznjeni, brezvoljni, naveličani, utrujeni, celo izgoreli, anksiozni in depresivni. To pa zato, ker poskušamo čustveno bolečino, ki izhaja iz prepričanja, da nismo dovolj (dobri, lepi, pametni, sposobni, itd.), ozdraviti s popolnim izvajanjem predpisanih nam vlog. Kar seveda ne deluje.
To miselnost lahko presežemo tako, da opazujemo notranjega priganjalca, ki nam ne dovoli, da bi se ustavili. Prepoznamo ga po besedi moram: govori nam, kakšni moramo biti in kaj vse moramo početi, da bi bili v redu. Moč mu začnemo odvzemati tako, da pogosteje počnemo tisto, kar si želimo in ne samo tega, kar mislimo, da moramo.
Prav tako je pomembno, da si za vsako od vlog, ki jo izvajamo, oblikujemo lastna merila. Določimo si svoje meje. Sprašujmo se, kaj za nas pomeni biti dovolj dobra žena, mama, prijateljica, sodelavka… Na vsakem od teh področij si izdelajmo svoje vrednote, namesto da slepo sledimo družbeno vsiljenim normam popolnosti. Ženska, ki se resnično spoštuje in ima rada, ne pristaja na družbeno vsiljeno podobo “prave” (pridne in popolne) ženske, ampak se obrača vase in se sama vsakodnevno odloča, kaj je zanjo v vsaki od vlog najbolj prav, dobro, sprejemljivo in resnično. To pomeni prebujeno živeti v svoji polni ženski moči.
Dr, Saša Krajnc, hvala za vaš čas in pripravljenost sodelovati v intervjuju.
Dr. Saša Krajnc je doktorirala iz sociologije. Za doktorsko disertacijo je prejela priznanje za izjemne dosežke in prispevek k znanstveno-raziskovalnemu delu.
Štiri leta se je izobraževala iz transakcijske analize. Zaključila je specialistični študij za psihoterapevte na uglednem mednarodnem inštitutu IITAP v ZDA, pri svetovno priznanem strokovnjaku na področju zdravljenja nekemičnih zasvojenosti, dr. Patricku J. Carnesu.
Pridobila je mednarodno priznan certifikat EMDR inštituta iz ZDA, o zaključeni prvi stopnji izobraževanja iz EMDR, metode, ki se učinkovito uporablja pri delu s čustvenimi težavami.
Trenutno se izobražuje v ZDA, pod mentorstvom ene od najuspešnejših ameriških coachinj za osebni in poslovni uspeh.
Več o njej si lahko preberete na TEJ povezavi.
Preberite tudi – Kaj me je naučila izgorelost?
