Poznaš tisto: samo še ta teden preguram, potem pa si res vzamem nekaj časa zase. In: samo še teh nekaj dni zdržim, potem bo pa bolje.
No, to sem bila jaz. Več let. Ko me je pred kakšnim letom in pol povozilo.
Vem, da zadnje čase beremo veliko zgodb o izgorelosti in da izgorelost uradna medicina ne priznava. In tudi včasih preberem kakšne komentarje pod objavami v Facebook skupinah, kjer se ljudje zgražajo in ne verjamejo v izgorelost.
No, ta članek je za tiste, ki verjamete v to.
Torej, pred kakšnim letom in pol, po koncu poletnih počitnic sem se dobesedno sesula. Najprej sem mislila, da je samo telesna izčrpanost zaradi večletnega nespanja, saj sem šele nekaj mesecev pred tem prenehala z dojenjem Jagode in seveda, ker je bila strašen zizoholik, je bilo tudi spanje temu primerno. Recimo, da sem v povprečju spala po 4 ure na dan. Čez dan spanja enostavno nisem mogla nadoknaditi, ker nisem mogla in tudi ne znala zaspati.
Vse skupaj se je najbrž začelo že kar nekaj časa nazaj, s tinitusom – šumenjem v ušesih in vsakodnevnimi glavoboli. Nadaljevalo se je z nekajmesečnim izostankom menstruacije, temu pa je sledilo nekajmesečno krvavenje. Za tinitus seveda ni zdravila, fizično pa naj bi bilo vse bp. Menstruacijo so mi uspešno uredili s pomočjo tablet. Takrat. Ko pa sem se po poletnih počitnicah zares sesula, je to pomenilo, da nisem bila sposobna niti hoditi. Oziroma prehoditi niti nekaj metrov. Komaj sem stala pokonci, utrujena, izmučena, nenaspana, a spati nisem mogla. Po zaključku poletnih počitnic sem se kar direktno zapeljala k moji ginekologinji, ki me je takrat zdravila zaradi nerednih menstruacij. Ko me je zagledala, mi je direktno rekla:”Ja, res, z vami resnično ni vse ok. Bova dali pregledati vse, kar se da, od ščitnice, vseh markerjev, hormonov, …” Čisto na trnih sem čakala izvide, ker sem bila prepričana, da mora biti nekaj hudo narobe. A izvidi so prišli in vse je bilo bp.
Takoj naslednji dan po pregledu pri ginekologinji sem se zbudila precej zatečena v obraz in ker sem imela to izkušnjo že iz porodnišnice, ko sem rodila Jerco (na jutro, ko sem se zbudila otečena v obraz, so mi naredili CR zaradi preeklampsije), sem si izmerila pritisk. Podivjal je. Za 3 dni, potem pa je bilo ponovno vse kot prej, normalno.
To so bili seveda nekateri fizični znaki izgorelosti. O psihičnih znakih niti nisem prepričana ali bi jih javno povedala, ker mi niso v ponos. Ampak ok, jih bom, samo zato, da če se še katera mama najde v tem, ji mogoče pomagam s tem in bo vedela kdaj si pravočasno poiskati pomoč. Nisem prenašala svojih otrok – na fizični ravni sploh nisem več prenesla, da se me dotikajo. Pri nas sploh Jagoda rabi bližino in je bilo to strašno naporno. Ker sem se ob dotikih počutila ujeto, živčno, občutila sem le, da bi rada zbežala. In tudi sem. Spomnim se, da smo bili na vikend oddihu in takoj zjutraj, ko me Jagoda ni spustila in je želela biti pri meni, sem vstala in stekla stran od mize in daleč ven. Grozno, vem, sedaj mi je hudo, si niti ne predstavljam kakšne posledice sem ji s tem pustila, ampak žal takrat nisem zmogla drugače.
In tudi ničesar nisem čutila do njih. Nobene ljubezni. Ko sem enkrat znorela, ker sta bili tamali tečni (le zakaj?) in malo bolj podivjani, sem trdno prijela Jerco za rame in jo položila na posteljo. V tistem trenutku sem se zavedala, da potrebujem pomoč. Ker se mi je zdelo, da bi ji dejansko lahko še kaj naredila.
Takih momentov je bilo vmes še kar nekaj. Da ne govorim o tem, da se tudi po več tednov nisem spravila ven iz hiše. Ker sem z zadnjimi močmi oddelala, kar sem imela za narediti, kje naj bi potem našla še energijo, da grem ven, na sprehod, pa četudi samo za 10 minut.
Po vsem tem, ko sem videla, da tako stanje ne pelje nikamor, sem šla tudi k moji osebni zdravnici, ki pa mi je na podlagi mojih pričevanj in toženja nad počutjem ponudila antidepresive. Oziroma na podlagi naslednjega vprašanja:”Ali lahko delate?” in mojega odgovora:”Ne, ne morem, rada bi, pa ne morem.” je zaključila, da je to depresija. Izdala mi je tudi napotnico za psihiatra, za katerega sem dobila datum čez dve leti. In kamor seveda že iz principa nisem šla. Halo? 2 leti?!?
Ker antidepresivov v tistem trenutku še nisem bila pripravljena jemati, sem se malo pozanimala pri kolegicah, odgovorila na nekaj vprašanj pri psihoterapevtki in zaključek je bil – izgorelost.
In kaj sedaj? Za izgorelost ni zdravila kot takega. Za izgorelost je edino zdravilo počitek ter delo na sebi oziroma sprememba razmišljanja in življenja. Torej mi ni preostalo drugega kot da grem na psihoterapijo in si privoščim počitek. No, če temu rečemo počitek, ker itak drugega nisem zmogla kot ležanja. Vsaj nekaj časa.
Ker prav veliko razumevanja s strani Uroša na začetku nisem imela, je bilo to malo težje. Ampak dejansko nisem imela izbire. In tudi on ne.
Kaj me je pripeljalo do izgorelosti? Seveda najbolj stres. Moje razmišljanje. Neznanje kako se ustaviti. Kako se umiriti. Predvsem pa kako umiriti svoje misli. Večna želja po še. Večno razmišljanje, da nisem dovolj dobra in da stvari niso dovolj dobro narejene. In večna slaba vest ob vsem kar sem naredila. Skrb, da me ne bi slučajno preživljal Uroš in kako si ustvariti prihodek (pred drugo nosečnostjo sem namreč izgubila službo – mojo izkušnjo lahko preberš TU). Izkušnja z umetno oploditvijo, rojstvo Jerce, dve leti letanja okrog zdravnikov in gostovanja po raznih bolnicah, neplanirana tretja nosečnost, nespanje, skupno pet let dojenja, … in seveda za konec še obdobje lockdowna s tremi otroci (medtem, ko je Uroš delal normalno), … šele sedaj vidim, da je bilo kar pestro zadnjih nekaj let – tako v dogajanju kot v moji glavi.
O psihoterapiji bom še kaj več napisala v enem izmed naslednjih zapisov, sedaj pa bi rada delila z vami kaj sem se zares naučila iz tega najhujšega obdobja izgorelosti (ker dejansko mislim, da okrevanje traja več let, težko rečem, da sem že čisto “ozdravljena” – se moram še pazit, sploh pri tem, da dovolj spim – sem namreč nočni oziroma večerni človek in najraje delam zvečer in ponoči, kar pa ne sovpada z zgodnjim vstajanjem otrok ;)).
Ko se znajdeš v tem stanju, se lahko počutiš izgubljeno, brez cilja in namena, ter se morda celo vprašaš, kaj je sploh smisel življenja. Vendar pa je izgorelost lahko tudi priložnost za učenje in rast. Pri meni je bilo slednje. Za kar sem hvaležna.
Izgorelost mi je naučila, da je pomembno, da si vzamem čas zase. Ko sem bila na robu izgorelosti, sem spoznala, da sem preveč časa posvečala delu in drugim ljudem, ter premalo sebi. Zdaj si vsak dan vzamem vsaj nekaj časa zase, da napolnim svoje baterije. Tako se lahko bolje osredotočim na svoje delo in odnose z drugimi ljudmi. V vsakodnevno rutino sem vpeljala vsaj desetminutni sprehod (ponavadi je sicer več, ampak to sem si zadala, da četudi ni časa, deset minut ga skoraj zagotovo je) in meditacijo. Sploh ne vem kako sem prej živela brez nje. Obožujem jo.
Druga pomembna lekcija, ki sem se je naučila, je, da moram postaviti meje. Ko sem bila v stanju izgorelosti, sem se počutila, da moram nenehno biti dosegljiva, da moram vedno pomagati drugim in da ne smem reči ne. Vendar sem spoznala, da to ni vzdržno in da moram postaviti meje, če želim ohraniti svoje zdravje in dobro počutje.
Tretja lekcija, ki sem se je naučila, je, da moram sprejeti, da nisem popolna. Ko sem se počutila izčrpano in brez energije, sem se spraševala, kaj delam narobe. Vendar sem spoznala, da je nerealno pričakovati, da bom vedno delala vse prav, in da moram sprejeti, da sem človeško bitje z omejitvami in napakami.
Izgorelost mi je tudi pomagala (no, pa seveda psihoterapija), da se bolj zavedam svojih potreb in želja. Ko sem bila izčrpana, sem spoznala, da sem želela več od življenja, kot sem si mislila. Začela sem se bolj zavedati, kaj me osrečuje in kaj me izpolnjuje, in to sem začela vključevati v svoje življenje.
Nazadnje pa mi je izgorelost pomagala, da sem se naučila, kako pomembno je, da sem odprta in iskrena glede svojih občutkov. Občutkov glede mojega počutja. Sicer sem bila že prej precej odprta za občutke in počutje, ampak sem se preko psihoterapije še bolje spoznala z njimi. Spoznala sem, da je pomembno, da se izrazim (predvsem v partnerskem odnosu), saj to prispeva k boljšim odnosom in reševanju težav. S tem sem se tudi bolj zavedala, da imam pravico do svojih občutkov in da niso nujno napačni ali neprimerni.
Izgorelost je lahko izjemno težka izkušnja, vendar pa je lahko tudi priložnost za osebno rast in razvoj. Ko se zavedamo svojih potreb, si postavljamo meje in sprejemamo svoje omejitve, se lahko bolj osredotočimo na svoje cilje in uživamo v življenju.
Zato je pomembno, da se, če se znajdemo v stanju izgorelosti, zavedamo, da nismo sami in da lahko poiščemo pomoč. Obstaja veliko virov podpore, kot so terapija, različne skupine ali pogovor s prijateljem ali družinskim članom. Pomembno je, da si vzamemo čas zase, se posvetimo svojim potrebam in se naučimo postaviti meje, da lahko ponovno najdemo ravnovesje in uživamo v življenju.
Preberi tudi – Kako izboljšati svoje misli
