08.02.2023

Moja prava zgodba

by Nataša
Taka je moja zgodba

Razgaliti sebe pred celim svetom je kar težko. O tem sem razmišljala že dolgo. Ali bi ali ne bi. Ampak to je tudi eden od razlogov, da sem začela pisati blog. Da dam ven iz sebe kar me muči in hkrati delim z vami misli in občutke, s katerimi se lahko tudi poistovetite in vidite, da niste sami. Da vidite, da se tudi drugi veselijo neumnosti, za katere bi mislili, da se jih samo vi. Da preberete, da niste sami, ko se počutite žalostne, jezne in prizadete ob dogodkih, dejanjih ali ljudeh, pa si mogoče ne upate tega javno povedati. Ampak vsi smo ljudje in vsi imamo take in drugačne zgodbe. In nosimo (vsak) svoj križ, ki se nam zdi včasih preveč težak in zapopan na nas, da mislimo, da smo edini s tako težo in da nas nihče ne razume.

Moja zgodba, ki je pripeljala do tega, da sem naredila nekaj stvari, ki sem si jih že dolgo želela je … (v malo skrajšani obliki):

Pred dvema letoma, v marcu 2015, sem po elektronski pošti dobila od delodajalca novo sistemizacijo (oziroma spremembo sistemizacije), v kateri pa ni bilo več mojega delovnega mesta. Seveda je bil to precejšen šok, saj sem bila zaposlena v javni upravi za nedoločen čas. Kdo bi si mislil? Jaz definitivno ne. Ampak nočna mora se je tu šele začela, saj sem morala delati še pet mesecev (z vmesnimi izsiljevanji na 4 oči ali pa preko posrednikov…da mogoče pa ne bom odpuščena…ali pač…en dan tako, drug dan drugače) preden sem zares dobila v roke odpoved. Ko pomislim nazaj, sploh ne vem kako sem zdržala, ker me še sedaj ob misli na te mesece zagrabi panika, tesnoba in histerija obenem. Večino časa sem prejokala. Če ne že v službi, pa doma.

Še malo bolj zakomplicirano je bilo, ker sva se ravno pred tem z možem odločila, da bova šla v postopek umetne oploditve, saj sva se trudila že nekaj časa za drugega otroka, pa ni šlo. V tisti paniki najprej nisem želela, da bi imela še enega otroka, saj menim, da si otrok zasluži imeti vse. Ampak me je mož prepričal, da če se sedaj ne bova odločila za še enega otroka, da bova ostala pri enem. Sama sem že precej v letih za otroka – bilološko gledano. In sem res pomislila: Vedno ti je žal za tisto, kar nisi naredil, ne pa za tisto kar si. In bi mi bilo res hudo, če ne bi vsaj poskusila. In sva. odločila sva se za umetno oploditev. V septembru 2015.  Malo pred tem mi je bila vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Postopek umetne oploditve je bil hudo stresen. Mislim, da vas veliko pozna ta stres. Pregledi, špikanje, hormoni, čakanje na ultrazvoke in potem čakanje ali sem pridelala kaj foliklov ali ne. In ko je opravljena punkcija, čakanje ali so le ti prazni ali ne. Nato čakanje na to ali se bodo  jajčeca obdržala in oplodila. Uffff… Kazalo je bolj slabo. Ampak… uspelo nama je pridelati tista dva, ki so mi ju potem vstavili v maternico.. Zanosila sem. Obdržala se je ena pikica. Vesela, a kljub vsemu me je vseskozi stiskalo. Normalno, saj te v takem primeru še bolj skrbi … In seveda sem okoli 12 tedna krvavela. Hematom. Nadomestna ginekologinja ni bila nič kaj sočutna. Rekla je le, da pač tako je, če se obdrži se, če ne pa ne. Treba je samo čakati. Ampak mala pikica je zdržala, hematom je izginil in šli smo naprej. Do februarja, ko je moja ginekologinja pri pregledu odkrila, da otroček ne raste tako, kot bi moral. Da zaostaja v rasti. In to precej. Uffff…spet jok. Groza. Bila sem hospitalizirana v porodnišnico. Tam so mi vsak teden povedali nekaj novega, drugega,…. da ni pretoka v popkovini, da sta samo 2 žili v popkovnici, namesto 3, …. ni da ni. Seveda je bil vsak UZ stresen, vsaka obrazložitev je prinesla novo vznemirjenje, vsakič jok. 2x na teden so merili pretoke skozi različne žile otročka in popkovino, zgledalo je vse dokaj ok. Kljub predhodno opravljenemu testu Nifty, sem opravila še amniocintezo. Nobenih anomalij. A punčka vseeno ni rastla tako, kot bi morala. Že konec marca mi je ginekologinja napovedala, da se zna zgodit, da se bodo kar iz danes na jutri odločili za CR. In po eni res obupni noči, ko me je strašno bolela glava in sem bila zjutraj vsa otekla, so se res odločili. Nobeden od naju z možem ni pričakoval, da bo to res tako kmalu. CR so mi naredili 6.4.2016, v 32. tednu. Sama sem bila 2 dni nesposobna, da bi me odpeljali na EINT (intenzivno enoto, kjer so nedonošenčki), tako da se niti nisem zavedala kaj me čaka tam. Ginekologinja mi je povedala, ko sem se zbudila, da ima moja punčka zvito rokico, ampak, da se bo vse uredilo s fizioterapijo. In seveda se nisem sekirala še zaradi tega, sploh ker sem tista 2 dni sama komaj živela. Potem pa, ko so me pripeljali k njenemu inkubatorju ….  šok. Ni imela samo zvite rokice. Rokica je bila videti zelo iznakažena, krajša, dlan zvita nazaj in bila je brez enega prstka … ne bom pozabila prvega pogleda na svojega otroka. Občutkov in svoje reakcije. Ja, bilo je hudo. Strašno hudo. Jokala sem non stop. Pa ne samo tisti dan. Več tednov skupaj. Nisem mogla niti govoriti po telefonu, saj nisem bila zmožna povedati niti ene besede, lahko sem le tulila. Nisem niti obvestila vseh preko sms-a, kot se to naredi ob veselem dogodku. Enostavno nisem mogla. Zdelo se mi je res nefer od vesolja. Ob pogledu na tiste perfektne otročke, ki so prihajali obiskovat svoje mamice v preddverje porodnišnice (tja smo hodile mamice, ki smo imele nedonošenčke, v laktarij – na 3 ure), me je vsakič znova zabolelo, postalo mi je slabo in šlo mi je na jok. Najraje bi se pokrila z odejo, zaspala za dooolgo. Ko bi se zbudila pa bi ugotovila, da je bila še ena nočna mora. Ampak ni bilo tako. Ni bilo.

Da nisem dobesedno znorela, so mi precej pomagale sostanovalke, s katerimi sem bila v apatmaju za mamice nedonošenčkov in ostale sotrpinke, ki so rodile prezgodaj. Skupaj smo malo jokale in se veliko presmejale. Sicer so mi v porodnišnici svetovali, naj grem raje domov in hodim vsak dan od doma v porodnišnico, ampak nisem hotela. Nisem si zaupala, da bi doma zdržala. Doma me noben ne bi razumel. Čeprav me je doma čakal moj sin, ki je bil dolgo edinec in sem imela slabo vest zaradi tega, mi je bilo v krogu mojih punc, ki so razumele, lažje. Sicer sem pričakovala tudi strokovno pomoč v porodnišnici, ampak iz te moke ni bilo kruha, kar jim še vedno zamerim. Niso mi znali pomagati ne psihično, pri mojih občutkih. Oziroma niti niso ponudili pomoči. Niti se niso potrudili, da bi mi kaj več povedali o sami okvari in diagnozi. To je sicer druga zgodba, za katero sem se morala precej sama potruditi.

Ravno prav velika za v posodo od mikserja
Ravno prav velika za v posodo od mikserja
Jerca končno doma, velika kot čokolada Dorina
Jerca končno doma, velika kot čokolada Dorina

Res je, čas zaceli vse rane, kot pravijo. Seveda jih. Samo takrat se tega ne zavedaš. Misliš, da bodo ti občutki trajali večno.

Ampak vam povem, da ne traja nič večno. Odpoved sem prebolela, grem naprej, kakor pač znam in zmorem. Moja princesa pa je itak najlepša zame in vedno bo. In mislim, da na večina področjih prekaša svoje vrstnike :). Vsak dan ji povem kako je lepa in kako je posebna. In kako neizmerno rada jo imam. Seveda, no, če jo ne nosi preveč in ne tečnari preveč. Potem tudi jaz nisem preveč ljubeče razpoložena ;). Kot vsaka mama.

Neizmerno sem hvaležna za mojo princeso, za vse, kar sva skupaj prestali. Obožujem jo. In sina, ki je vse to gledal ob strani in mu najbrž tudi ni bilo lahko. In za moža, ki je pač “tough” moški, ko je treba, a vseeno čuteč.

To je le en del moje zgodbe… naj bo komu v navdih, da ni vse tako hudo, kot se zdi. Iz vsake še tako grozne situacije, ki se vam tisti trenutek zdi, da je (ampak niti ni, najbrž…lahko so še hujše), ponavadi nastane nekaj najlepšega.

Bodite lepo.

Preberi tudi