3. december je mednarodni dan invalidov in oseb s posebnimi potrebami. Danes sem malo brskala po internetu in ni kaj veliko besed letos namenjeno temu dnevu. Izredno zanimivo.
Na družabnih omrežjih sem naletela le na tale članek, ki ga je delila kolegica, ki doma skrbi za svoja dvojčka s posebnimi potrebami.
Zato sem se odločila, da napišem nekaj o tem kot mama otroka s posebnimi potrebami.
Izpolnjujem obrazec Zahteva za uvedbo postopka usmerjanja. S tem obrazcem starši oziroma skrbniki otrok vložimo zahtevo za uvedbo postopka usmerjanja otrok s posebnimi potrebami. Ta obrazec bi vložila že v meseceu februarju in bi se najbrž že bližal datum izdaje odločbe (na odločbo se čaka celih 6 mesecev!), ampak mi je takratna razvojna pediatrinja to močno odsvetovala, saj naj bi te odločbe dobili odobrene le tisti otroci, ki imajo težave v duševnem razvoju in tisti z vedenjskimi težavami. Phaaaa …
Nova razvojna pediatrinja mi je prejšnji teden seveda močno priporočila, da vložimo to zahtevo. Bolje pozno, kot pa nikoli, mar ne?
Ravnokar sem oddala mojo princeso v roke anesteziologinji. Občutek imam, da sem jo totalno pustila na cedilu. Ko sem jo dala iz rok, je bila budna, čeprav sem rekla, da jo tokrat ne bom pustila od sebe v budnem stanju. Ampak mi je anesteziologinja obljubila, da bo samo 60 sekund trajalo in bo Jerca zaspala. Sicer so ji prej dali sirup, ki otroke pomiri in uspava, ampak vseeno. Tako mi je hudo, da ne znam povedat. Jokam …
Razgaliti sebe pred celim svetom je kar težko. O tem sem razmišljala že dolgo. Ali bi ali ne bi. Ampak to je tudi eden od razlogov, da sem začela pisati blog. Da dam ven iz sebe kar me muči in hkrati delim z vami misli in občutke, s katerimi se lahko tudi poistovetite in vidite, da niste sami. Da vidite, da se tudi drugi veselijo neumnosti, za katere bi mislili, da se jih samo vi. Da preberete, da niste sami, ko se počutite žalostne, jezne in prizadete ob dogodkih, dejanjih ali ljudeh, pa si mogoče ne upate tega javno povedati. Ampak vsi smo ljudje in vsi imamo take in drugačne zgodbe. In nosimo (vsak) svoj križ, ki se nam zdi včasih preveč težak in zapopan na nas, da mislimo, da smo edini s tako težo in da nas nihče ne razume.