Izpolnjujem obrazec Zahteva za uvedbo postopka usmerjanja. S tem obrazcem starši oziroma skrbniki otrok vložimo zahtevo za uvedbo postopka usmerjanja otrok s posebnimi potrebami. Ta obrazec bi vložila že v meseceu februarju in bi se najbrž že bližal datum izdaje odločbe (na odločbo se čaka celih 6 mesecev!), ampak mi je takratna razvojna pediatrinja to močno odsvetovala, saj naj bi te odločbe dobili odobrene le tisti otroci, ki imajo težave v duševnem razvoju in tisti z vedenjskimi težavami. Phaaaa …
Nova razvojna pediatrinja mi je prejšnji teden seveda močno priporočila, da vložimo to zahtevo. Bolje pozno, kot pa nikoli, mar ne?
S tem, ko otrok pridobi Odločbo o usmerjanju, pridobi dodatno strokovno pomoč učiteljev, specialnih, socialnih pedagogov, pedagogov ali psihologov. Ti naj bi s specializiranimi oblikami pomoči pomagali otroku, da lažje premaga težave in odpravi primankljaje. Otrok lahko pridobi največ 5 ur tedensko s to odločbo. Dodatna strokovna pomoč se lahko izvaja skupinsko ali individualno v oddelku ali izven.
Jerca gre z letošnjim letom v vrtec in seveda bodo nekje potrebne prilagoditve. Pri rezanju s škarjami, z nožem, pri športnih aktivnostih, itd. Namreč ima levo roko kar precej krajšo od desne in tudi do vstopa v vrtec še najbrž ne bo uporabljala novega palčka, saj ga do sedaj še ni premaknila. Da pa ljudje ozavestimo nov del telesa oziroma da možgani to povežejo z delom telesa pa zna trajati tudi do enega leta.
In v kolikor otrok te odločbe o usmerjanju nima, lahko vzgojiteljice in kasneje učiteljice od njega zahtevajo nemogoče. Kljub temu, da nekomu manjka spodnji del roke, zahtevajo, da enako sodeluje pri aktivnostih kot drugi otroci (ja, tudi to se dogaja) in je zaradi tega v neprijetnem položaju. Predvsem pred vrstniki, saj ni zmožen enkovredno opraviti naloge. Tak pristop mu lahko zelo načne samozavest. Kar pa je pri otrocih s posebnimi potrebami zelo pomembno. Da imajo zaupanje vase, da so zamozavestni, da se čutijo enakovredne. Hkrati pa zaradi tega lahko dobi slabše ocene (kasneje v šoli).
Zakaj to pišem? Predvsem zato, ker velikokrat slišim, da starši sami nočejo vložiti zahteve za uvedbo postopka. Ob takih zgodbah mi je strašno hudo. Konec koncev se ne gre za nas, starše. Gre se za otroke, da jim zagotovimo kar se da primerno pomoč in prilagoditev.
Starši smo edini, na katerega se otroci res lahko zanesejo. In mi jim moramo znati povedati in pokazati, da če si drugačen (pa naj bo to fizično ali psihično), je to le otrokova pozitivna lastnost. Tu se moramo včasih tudi starši sami najti, narediti ogromen korak pri sebi in se soočiti s seboj, z našimi strahovi. Kar je težko (priznam, jaz tudi niham v tem)… ampak … nimamo druge izbire.
Če vam kaj pomaga … Dr. Miran Pustoslemšek, psihiater, pravi, da ima polovico populacije take ali drugačne duševne motnje – ali so jih imeli ali jih bodo imeli (intervju z njim). Drugi del populacije pa najbrž trpi za kakšno fizično “anomalijo”. Včasih se sama tako tolažim. Mogoče za nekatere slaba tolažba, pa vendar sem na podlagi tega strašno hvaležna za to, kar imam. Za moje tri (no, če štejem še živali … za moje štiri, … pet in šest) sreče. Da le ne bi bilo še kaj hujšega.
Torej iz tega izhaja, da vsem nam nekaj manjka. In vsi imamo take ali drugačne težave. Že tako mi sami nosimo “križe”, ki smo jih pridobili z vzgojo, z družino, s slabimi izkušnjami. In da nekomu, ki bo potreboval ogromno podpore, brezpogonje ljubezni in čim bolj “ozdravljene travm” starše, prenašamo še na svoje otroke, enostavno ni fer.
Naj nas ne bo strah priznati, da imamo drugačne otroke. In naj nas ne bo strah priznati, da na nekaterih področjih potrebujejo pomoč. Vsak od nas jo kdaj. Tudi mi. Pa zaradi tega nismo nič slabši ali drugačni od drugih.
Bodimo otrokom zgled.
In ne primerjajmo otroke z drugimi. Vsak od njih je poseben, je naš. Je moj. Je tvoj. In rabi brezpogojno ljubezen. In pomoč. Včasih je pač ta pomoč tudi dodeljena s strani takega ali drugačnega organa, z odločbo.
