Ta teden sem si vzela po dolgem času čas zase in za pohajkovanje po trgovinah. Sicer slabo za mojo denarnico, ampak za dušo pa osvobajujoče. Ker prvič odkar imam Jerco res nisem hitela. Vmes me je sicer zagrabila slaba vest, pa sem malo predihala in si rekla:”Lej, to si zalužiš! Dovolj je že stara, da bo brez tebe celo popoldne in tudi, če bi bilo kaj narobe in če bi bilo naporno varuški – moji mami – bi me že poklicala!”
Malo sem si vzela tudi čas, da sem opazovala okolico in druge ljudi. Ni mi bilo všeč, kar sem videla.
V eni izmed trgovin sem v kabinah za preoblačenje opazovala očka in sinka, starega približno 10 let. Sinko je s hudo vnemo nekaj razlagal očku, le ta pa je gledal v telefon in ni kazal zanimanja za sinovo razlaganje. Počasi je tudi sin ugotovil, da očeta njegova navdušena razlaga nič ne zanima in tudi v sinovem glasu je počasi umrlo navdušenje. Postal je žalosten. Utihnil je.
Prav grozno mi je bilo, ko sem to opazovala. Ubogi otrok. In seveda, uboga moja otroka. Sama nisem nič boljša. Točno vem, da počnem enako. Samo, da v mojem primeru Jaka znori in kar reče:“A lahko že pustiš ta telefon in me poslušaš?!?!” Razlika je samo v tem, da ko opazujem druge, je to videti stokrat bolj gozno. Saj sam sebe ne vidiš, mar ne?
Sicer sem bila v tem tednu prisiljena, da se ustavim. Dat stran telefon, internet in vse moteče faktorje, ker sem dobila migreno. In to ornk dozo. Kar za nekaj dni. Mislim, da je bil to opomnik, da naredim nekaj. Da se malo zamislim, premislim in naredim nekaj pomembnih odločitev.
Ena izmed teh je definitivno, da si vsaj pol urce na dan vzamem zase (razen v res izjemnih primerih), brez telefona, brez interneta, brez ostalih prisotnih,… In, da ko sem z otrokoma, ko se kaj igramo, pogovarjamo, odložim telefon. Definitivno. Ker me je to, kar sem gledala v garderobi, prav pretreslo.
Konec koncev imam (zaenkrat še) Uroša, ki je enakovreden starš obema kot jaz. In sicer včasih v malo jamrajočem “moodu” prevzame kaj, ampak vseeno prevzame. Bolj problem je, ker jaz mislim, da moram biti vedno zraven, da brez mene ne bo potekalo življenje tako, kot mora. Da moram imeti vse pod nadzorom in kontrolo. Kar je slabo. Zame in za vse okoli mene. Itak življenje nikoli ne poteka, tako kot mora, zato se v bistu nimam za kaj sekirat, ne?
In tako sem si tudi te dni na morju privoščila nekaj uric zase. Najprej kar z malo slabo vestjo, ampak vidim, da se hitro navadiš. Vzela sem svoje najljubše natikače Freedom Moses, knjigo in brisačo ter se odpravila na plažo. Z lahkotnimi koraki, saj ko obuješ te čudovito lahke natikače (jaz imam svetlo modre barve), sem se dopoldan odpravila na malo bolj oddaljeno plažo, kjer me otroci niso mogli izslediti in me sosedje niso mogli videti zgorej brez ;).
Kakšen dan pa sem samo malo ustvarjala, za svojo dušo.
Mame, žene, babice in vsi ostali … vzemite si čas zase … čas brez telefonov, čas brez drugih ljudi, čas res samo za to, kar nas napolni z energijo, z veseljem … pokažimo svojim otrokom kako se poskrbi tudi zase, saj smo le tako lahko srečni in zadovoljni … ter to prenašamo potem na druge. Predvsem svoje najbližje.
In uživajte v poletju.
