Že nekaj časa z Urošem govoriva o tem, da bi bilo fino dati Jerco spat v svojo posteljo. To jaz bolj govorim, njemu je itak vseeno, ker ponoči spi kot top in ga najbrž ne moti, če je lepo spočit in naspan. Mene pa (in to, da je on spočit in to, da jaz nisem). Do pred kakega meseca nazaj, ko sem prenehala z dojenjem, je bilo to malo težje izvedljivo. Oziroma zame težje. Ker je pač lažje, če otrok spi zraven, če se non stop doji.
Sem ji pa že nekaj tednov nazaj pripravila posteljo in začela urejat njen kotiček v Jakovi sobi. Za prvo silo. In za tisti dan D.
Ta dan D se je kar vlekel. Od prve ideje do realizacije oziroma do tega, da je bila sploh postelja pripravljena, je preteklo celo leto. Haha… pri nas se vsaka stvar zelo zelo dolgo (za)vleče, preden resno pristopimo k dejanju. Pa še to bi najbrž preteklo kakih pet let, če bi čakala na Uroša. 😉
No in včeraj zvečer smo se z malima dvema nekaj hecali. Jerco sem vprašala, če bi želela spat v svoji postelji v Jakovi sobi. Da nama bo Jaka prebral pravljico in bomo vsi skupaj zaspali. Nič se ni upirala, celo zabavno se ji je zdelo.
No, pa poskusimo, sem si mislila. Brez kakšnega hudega upanja. Ampak punca je zaspala. V veliki postelji. Sama.
Super, ane? Boste rekli … ja, pa ni bilo ravno tako. Sama sem bila precej izgubljena. Kar nisem vedela kaj naj. Non stop sem premišljevala: “Pa menda, da bo res ali kaj?” Šla sem jo preverit 100 krat. Da jo ne zebe (ja, vem… ne se čudit…taka sem) – pri 45 – tih stopinjah. “Mogoče bi jo morala previt še enkrat?” sem spraševala Uroša. “In kaj? A zdaj bova pa kar midva sama skupaj spala?” sem ga nadlegovala še, ko je že zadremuckal. “Pa misliš, da ne bo padla s postelje?” Uroš je v odgovor nekaj godrnjal napol v spanju. Jaz pa kar nisem mogla zaspat. “Grem jo še enkrat preverit. Mogoče kaj rabi… ?!?” Ok, vem… butasto … nič ne rabi, če spi. Grem nazaj v spalnico, se uležem. Ne morem spat. In premišljujem. Kako je čudno, da jo po več kot dveh letih ni ob meni. In mi je bilo kar malo žal, da sem jo dala spat “na svoje”. “Kaj če bi jo šla kar iskat in jo prinesla nazaj v spalnico?” Aaaaaaaa … noro!
Namesto, da bi vsa srečna zaspala. Brez pritoževanj in brez pripomb, sem samo premlevala… in premlevala…
Pa kaj je narobe z mano? Non stop sem se pritoževala Urošu kako je njemu fino, da lahko mirno spi, brez priveskov, brez bujenja ponoči, brez malih rok, ki te non stop iščejo ponoči … Sedaj, ko pa sem imela možnost v miru zaspat in spat, mi pa tudi ni bilo všeč.
Kaj je res z mano narobe? Moja stara jaz, še brez otrok bi rekla:”Jao, ženska, ti si totalno zmešana! Te obsedenosti z otroci pa res ne razumem! Uživaj, če lahko.”
Ja, #momlife … se mi je zgodilo. Mama sem. Enostavno. Vse me skrbi. Pa četudi vem, da me nima za kaj skrbeti.
In seveda priznam, težko se je navaditi, da otroci odraščajo oziroma postajajo samosvoji in me ne rabijo več tako močno. Sploh Jerca, s katero še nisva bili ločeni – ponoči še nikoli. Ob tem me res prevevajo mešani občutki. Žalost in veselje obenem. Sicer je čez dan kot en mali klopek in bi lahko bila vesela malo počitka. Pa vseeno.
Tam okoli dveh mi je končno uspelo zaspat … ampak kaj ko so me pa takrat zagrabile druge roke … ;).
p.s. Še vedno si ne zaupam in ne vem, če jo ne bom prinesla nazaj k sebi v spalnico …. upam, da se bom znala brzdat.
