08.02.2023

Kaj je to res samo sreča?

by Nataša
Jaka

Za letošnje poletje sem imela veliko načrtov. Preveč. Predvsem Jaku sem “zagrozila” kaj vse bo moral delati in seveda izboljšati zaradi njegovega ne preveč bleščečega končnega rezultata v šoli. Pa se je seveda malo drugače obrnilo.

Nekako sem se sprijaznila, da pač ne more biti najboljši ali super odličen na področjih, kateri meni več pomenijo kot pa njemu. In za katere sama (mogoče tudi zaradi vzgoje, ki sem jo bila jaz deležna) menim, da morajo biti na prvem mestu.

Jaka poleg tega, da se rad druži s prijatelji, bere knjige in seveda igra igrice (no, te mu seveda omejujeva), strašno rad ribari oziroma bolje rečeno lovi ribe z laksom. Prav obseden je s tem in ga je treba precej brzdat, ker on bi kar cel dan stal v vodi, na soncu in metal trnek v vodo. Pri tem je več kot uspešen. Jaz  te njegove strasti ne razumem najbolje in tudi njegovega navdušenja ne delim. Se sicer potrudim, da ga pohvalim, ker se mi zdi ta njegov “hobi” tako dolgočasen, da ga že kar občudujem.

Seveda tudi Uroš ne deli tega njegovega navdušenja, pa vendar mu vsak teden na novo kupi nekaj laksov, trnkov, vabe,… pač vse, kar rabi. In zato sem prav ponosna tudi na Uroša (no, to se moram večkrat spomnit in mu mogoče celo kdaj omenit).

Da si lažje predstavljate, Jaka lovi ribe do pasu v vodi. Stoji in je skoncentriran na to kdaj bo kakšna riba prijela. To lahko počne več ur. Se je zgodilo predlansko leto, da je celo padel v nezavest, ker je bil preveč na soncu. In seveda ga sedaj z Urošem drživa  nazaj, čeprav res težko posluša. Pa vedno je treba vpit za njim, da naj si vzame vodo, pa kapo na glavo… in seveda ga je treba iti iskat, da si vzame pavzo. Sam namreč kar pozabi na čas.

Ja, prav občudujem ga, da je pri tem tako vztrajen. In tako vzhičen, ko ulovi kakšno ribo. Od navdušenja se včasih kar trese. No, saj bi mu rekla občasno, da bi bilo fino, če bi se npr. pri slovenščini ali angleščini tako tresel, ko bi se kaj novega nauči, pa mu nočem kvarit razpoloženja.

Zakaj to pišem? Ker se mu je ob tem zgodilo, da je bil deležen kar nekaj pripomb. Takih, ne preveč pozitivnih. O tistih najbolj nesramnih s strani odraslih niti ne bom pisala. Sicer mogoče naključje, ampak te nesramne pripombe so letele iz ust Slovencev. Tujci so bili navdušeni nad “izplenom”.

Eno popoldne je lovil ribe in sta mimo priplavala dva fanta njegovih let. Pogovarjala sta se med sabo: “Lej tegale! Ahahaha. Ta sploh ne zna lovit rib!” Ravno v tem času pa je Jaku prijela ena riba. Fanta sta se spogledala in eden je rekel:”Ah, ne moreš verjet, kakšna sreča!”

Seveda to ni bila sreča. To je vztrajnost, pridnost, ogromno dela (kilometrine stanja v vodi) in nekaj živčnosti. Ter tudi učenja iz raznih internet strani. In seveda podpora naju z Urošem.

Jaka rad bere
Jaka rad bere
Tudi tako kosilo nam je ulovil
Tudi tako kosilo nam je ulovil

Res ne razumem, da smo ljudje narejeni tako, da ko nekomu nekaj uspe, je boljši od nas, le to pripišemo sreči. Bi se temu lahko reklo tudi nevoščljivost?

Vsak od nas ima svoje strasti, svojo voljo in svoje želje. Saj veste, da lahko dosežete vse, kar ste si zadali? Vse, o čemer sanjate? Ampak … ali ste (smo) se za to pripravljeni potruditi? Smo za to pripravljeni potrpeti? In trpeti? Vztrajati, ko je najhuje? To pa je drugo vprašanje.

Velikokrat rečemo za nekoga, ki je dobil nekje službo:” Ah, valda jo je, saj mu je stric zrihtal!” Ali pa mama, ali pa ata. Ali pa že nekoga pozna. Nihče pa ne pomisli, da se je mogoče za to učil nekaj let, da se je marsičemu odpovedal. V to vložil veliko energije in časa. In se mogoče tudi znajdel na koncu. Tudi to je vrlina.

Pa naj se gre za službo, hobi, prijateljevanja, … marsikaj … enostavno se ne znamo z nekom veselit, mu privoščit uspeha, tudi materialnega obilja, … na splošno nič. In več kot očitno to prenašamo na naše otroke.

No, jaz vsem privoščim vse, česar se veselijo in kar jih veseli. Razen mojemu dragemu občasno ne privoščim toliko spanja in miru pred otroci. Ampak to je že druga tema.

 

 

 

 

 

 

 

Preberi tudi