Te dni je spet luna. In to ne navadna luna. Ampak krvava luna. In temu primerno je tudi vzdušje doma. Precej krvavo. Z besedami, seveda, da ne bo kakšne pomote.
Ja, in tako sva se tudi midva z Urošem fino sprla in to kar pred Jerco. Seveda vem, da prepiri pred otrokom niso primerni za zdrav čustven razvoj otroka in njegovo samozavest. Ampak vsake kvatre mi res poči film. In si ne morem, da ne bi tudi s kričanjem na Uroša odgovorila na njegove provokacije.
Saj veste, da svojemu otroku želimo le najboljše? Seveda, večina staršev je takih. In tudi midva se štejeva med te super starše. Ravno zato želiva svojima otrokoma velikokrat tudi tisto, česar sama nisva imela.
Saj ne da bi (vsaj jaz) kdaj z obžalovanjem gledala nazaj v otroštvo in si želela drugačnega. Ne, to ne. Sem pa večkrat sanjala, da bi znala igrati kakšen inštrument. To se mi je zdelo vedno tako kulsko, tako fajn. In zato sva Jaka že pri rosnih 6 (šestih) letih vpisala na ure kitare.
Pred nekaj meseci je Unicef Slovenija v sodelovanju z Združenjem proti spolnemu zlorabljanju predstavil kampanijo Skriti escape room. Namen kampanije je ozaveščanje o spolnih zlorabah otrok in predstaviti prvi korak k rešitvi. Kar 62% žrtev molči in zato je izjemnega pomena, da se začne o problematiki bolj govoriti.
Članice skupine Mami blogerke smo bile povabljene, da pri širjenju te kampanije tudi sodelujemo. In ker je naša naloga tudi ta, da širimo glas tudi o stvareh, o katerih se na splošno nerado govori, sem bila takoj za.
A pojavila se je težava. Kako priti do ljudi, ki bi delili svojo izkušnjo? Predvsem tisti, ki jo še niso. In v tem primeru nisem imela v mislih podrobnosti, ki so se dogajale, temveč njihove občutke, doživljanja,… ali so najhujšo travmo, ki se ti lahko zgodi v življenju, prebolele. Na kakšen način, itd.
Po treh neuspelih poskusih, ko sem se dobila s puncami, ki so bile spolno zlorabljene in so se po pogovoru premislile (niso želele, da bi bila njihova zgodba javno napisana, ker so se bale, da bi se v zgodbi dejansko kdo prepoznal), sem se dobila z Alenko. Brez kakršnih koli pričakovanj.
V naši družini, se poleg tega, da se imamo zelo radi, tudi veliko prepiramo. Seveda je največrat srž problema pri vzgoji. Biti dosleden in biti vzor se mi zdita trenutno največja težava pri nas.
Sploh kar se tiče uporabe elektonskih medijev.
Doma imamo najstnika, 12 letnega Jaka in 2 in pol letno malčico Jerco. Kar pomeni, da sta oba ravno v obdobju, ko ne slišita in ne poslušata najbolje.
Posledica tega je, da vse prevečkrat dvignem glas nad njima. No, pa ne samo nad njima, zraven jih slišita še pes in mačka. Tudi moža občasno ne izpustim.
Jaka bo letos novembra dopolnil 12 let. Ja, puberteta že nekaj časa seka ven iz njega z vso silo. In seveda me občasno prav res skrbi, kako se bo sploh znašel v življenju.
Dolgo časa je bil edinček in se je svet vrtel le okoli njega. Celih 10 let.
Sicer razen teh pubertetniških izpadov in for nimamo večjih težav z njim (razen takooo težko je karkoli za šolo sploh naredit). Med poletjem sem bila celo zelo ponosna nanj. A kaj, ko me je ta teden presenetil klic.
No, pa je minilo poletje. Malce prehitro in priznam, bilo je tako super, da tokrat nisem komaj čakala, da se poletje in počitnice končajo.
Mogoče smo preveč uživali ali pa sem pač le malo bolj lena. Predvsem zaradi obveznosti, ki nas čakajo z začetkom šole.
Za letošnje poletje sem imela veliko načrtov. Preveč. Predvsem Jaku sem “zagrozila” kaj vse bo moral delati in seveda izboljšati zaradi njegovega ne preveč bleščečega končnega rezultata v šoli. Pa se je seveda malo drugače obrnilo.
Nekako sem se sprijaznila, da pač ne more biti najboljši ali super odličen na področjih, kateri meni več pomenijo kot pa njemu. In za katere sama (mogoče tudi zaradi vzgoje, ki sem jo bila jaz deležna) menim, da morajo biti na prvem mestu.
Jaka poleg tega, da se rad druži s prijatelji, bere knjige in seveda igra igrice (no, te mu seveda omejujeva), strašno rad ribari oziroma bolje rečeno lovi ribe z laksom. Prav obseden je s tem in ga je treba precej brzdat, ker on bi kar cel dan stal v vodi, na soncu in metal trnek v vodo. Pri tem je več kot uspešen. Jaz te njegove strasti ne razumem najbolje in tudi njegovega navdušenja ne delim. Se sicer potrudim, da ga pohvalim, ker se mi zdi ta njegov “hobi” tako dolgočasen, da ga že kar občudujem.
Že dva dni nazaj sem prebrala zapis očeta, ki se je udeležil roditeljskega sestanka (najdete ga tule). In taisti moment tudi sama napisala repliko na njegov zapis. Pa sem nato vse zbrisala.
Ampak, ne. Ne morem biti tiho.
Prvi maj je v mnogih državah dela prost dan. Slovenska tradicija 1. maj obeležuje zlasti s kurjenjem kresov na predvečer praznika, nošnjo nageljnov in prvomajskimi budnicami.
Mi, kot družina z malim otrokom, bomo namesto kurjenja kresov, pokurili še zadnje atome za uspavanje 2 letnice, zjutraj pa nas bo namesto bučne godbe, zbudila prav taista bučna 2 letnica. Najbrž ob približno isti uri, kot ostale prvomajska budnica.