No, pa je minilo poletje. Malce prehitro in priznam, bilo je tako super, da tokrat nisem komaj čakala, da se poletje in počitnice končajo.
Mogoče smo preveč uživali ali pa sem pač le malo bolj lena. Predvsem zaradi obveznosti, ki nas čakajo z začetkom šole.
Za letošnje poletje sem imela veliko načrtov. Preveč. Predvsem Jaku sem “zagrozila” kaj vse bo moral delati in seveda izboljšati zaradi njegovega ne preveč bleščečega končnega rezultata v šoli. Pa se je seveda malo drugače obrnilo.
Nekako sem se sprijaznila, da pač ne more biti najboljši ali super odličen na področjih, kateri meni več pomenijo kot pa njemu. In za katere sama (mogoče tudi zaradi vzgoje, ki sem jo bila jaz deležna) menim, da morajo biti na prvem mestu.
Jaka poleg tega, da se rad druži s prijatelji, bere knjige in seveda igra igrice (no, te mu seveda omejujeva), strašno rad ribari oziroma bolje rečeno lovi ribe z laksom. Prav obseden je s tem in ga je treba precej brzdat, ker on bi kar cel dan stal v vodi, na soncu in metal trnek v vodo. Pri tem je več kot uspešen. Jaz te njegove strasti ne razumem najbolje in tudi njegovega navdušenja ne delim. Se sicer potrudim, da ga pohvalim, ker se mi zdi ta njegov “hobi” tako dolgočasen, da ga že kar občudujem.
Že dva dni nazaj sem prebrala zapis očeta, ki se je udeležil roditeljskega sestanka (najdete ga tule). In taisti moment tudi sama napisala repliko na njegov zapis. Pa sem nato vse zbrisala.
Ampak, ne. Ne morem biti tiho.
Prvi maj je v mnogih državah dela prost dan. Slovenska tradicija 1. maj obeležuje zlasti s kurjenjem kresov na predvečer praznika, nošnjo nageljnov in prvomajskimi budnicami.
Mi, kot družina z malim otrokom, bomo namesto kurjenja kresov, pokurili še zadnje atome za uspavanje 2 letnice, zjutraj pa nas bo namesto bučne godbe, zbudila prav taista bučna 2 letnica. Najbrž ob približno isti uri, kot ostale prvomajska budnica.