Uporaba otrok za promocije izdelkov ali storitev ni nova praksa. Je pa v sodobni dobi digitalne komunikacije in marketinga vse pogostejša praksa uporab otrok za promocijo izdelkov in storitev na družbenih omrežjih, sploh iz strani nas, staršev. Objavljanje otrok (na družbenih omrežjih) je jabolko spora v marsikateri debati, saj prinašajo številne etične dileme. V ta del se ne bom spuščala v današnjem prispevku, rada bi samo razsvetlila vse starše in skrbnike, kakšen je postopek, ko želite, da vaš otrok nastopa pri oblikovanju promocijskih fotografij ali videov, ki se bodo delila tudi na družbenih omrežjih in/ali katerih namen je promocija. Torej pogledali si bomo pravne podlage za objave otrok, mlajših od 15. let, ki nastopajo v promocijskih objavah.
Tag:
vzgoja otrok
Otroci so polni presenečenj, to vemo vsi starši. Kot mama treh otrok sem mislila, da obvladam že vsa področja, kar se tiče vzgoje, pa me tretja malčica vsak dan nekaj novega nauči (in hkrati poskrbi, da pridobim nekaj sivih las in izgubim še tisto nekaj zdravih možganskih celic, ki jih imam).
Trenutno smo v obdobju (oziroma smo bili do kakšnega tedna nazaj), ko mali gospodični ni všeč nič od jesenskih oziroma zimskih oblačil (v svoji omari ne najde prav ničesar primernega!!). Želi se oblačiti, kot da smo sredi najhujšega poletja. In ja, naj se še tako smešno in noro sliši, to stanje ubija duha in voljo do življenja (predvsem meni v jutranjih urah). Pa smo sprobali vse: da si pripravi zvečer, kar bo oblekla naslednji dan, da ji dam na izbiro dva različna outfita (kar ji niti pod razno ni všeč in ni šanse, da jo prepričam v izbor enega ali drugega), da jo iz obupa že skoraj v pižami zvlečem v vrtec, …. ni da ni. Uporabila sem vse možne pristope – od najbolj nežnega do strogega in tistega, ki si ga noben starš ne želi – totalen živčni zlom z dretjem.
No, uspešen ni bil noben. Vse dokler se nisem malo spihala na Instagramu in dala svojo stisko ven. Ob hkratnem zavedanju, da moja malčica tako izraža stisko, ki jo jaz ne prepoznam in s katero ne znam najbolje upravljati.
Otroci so radovedni in ves čas se učijo o svetu okoli sebe. Ena od njihovih najboljših načinov za pridobivanje znanja in razumevanja je s postavljanjem vprašanj. Sprašujejo o stvareh, ki jih zanimajo, in iščejo razlage za stvari, ki jih ne razumejo.
Žal pa mnogi otroci sčasoma izgubijo to radovednost in prenehajo spraševati. Zakaj bi morali torej spodbujati otroke, da sprašujejo?
Čas, preživet v tišini je pomemben za otroka (in za nas!)- študije kažejo, da ima le ta pomemben vpliv na razvoj možganov
by Nataša
Ko se je Jagoda uvedla v vrtec, sem začela opažati, da ko pride domov, se vedno umakne v svojo sobo in tam sama, v miru preživi nekaj časa. Ali se je najprej umaknila in potem prišla crkljat ali pa obratno. A vedno je bil en del dneva, ko je potrebovala nekaj časa, preživetega v tišini in miru.
Sicer sem jo včasih na skrivaj opazovala, če slučajno zaradi jeze (ker ji odhod v vrtec ni bil ravno pri srcu) ne pretepa svojih pliškotov ali jih zabada s kakšnim predmetov (ja, pač, nikoli ne veš), ampak se je vedno lepo igrala z njimi, brala ali pa kaj kuhala v miru.
Prihod dojenčka je za vse starše nekaj lepega, vedno pa močno zaznamuje naše partnerske odnose. Gre za obdobje, ko se matere spremenijo v več pogledih. Mamino telo je po porodu ves čas instinktivno usmerjeno v odzivnost na otroka, vse od prvega joka naprej. Otroški jok je prvi znak, prvi priklic matere in želja po navezanosti. Jok pa naj bi valoval na določeni frekvenci, ki nam je tako zelo neprijetna, da se organsko moramo odzvati. Za ta del je torej genialno poskrbela narava sama.
Ker mame pogosto poleg fizioloških sprememb doleti še nov občutek osamljenosti, je spodaj navedenih nekaj primerov kako naj mama poskrbi zase po prihodu dojenčka.
Ko se ura prestavi na zimski čas in se podaljšajo popoldnevi (vsaj nam, staršem), je včasih res težko zaposliti otroke v stanovanju. Energije jim ne primanjkuje in njihov bioritem se ne prestavi kar avtomatsko na “zimskega”. Kot se v večini naš.
In ker ne želimo, da bi otroci preživeli preveč svojega prostega časa pred ekrani, jih poskušamo zaposliti z drugimi dejavnostmi – sicer verjamem, da smo v teh časih vsi že precej internetno pisemni ter dobimo veliko idej na internetu, ampak včasih še kakšna več ne škodi.
Ko so bili moji otroci še dojenčki je šlo življenje res počasi. To vidim sedaj, ko so že malo večji.
Obdobje dojenčka je res najlepše. Sicer takrat velikokrat misliš, da kar ne boš preživel. Zaradi utrujenosti, nespanja, skrbi glede dojenja, mogoče neizkušenosti, … vsega. In komaj čakaš, da že mine vse skupaj. Ampak ko pa pogledaš za nazaj, pa vidiš, da je bilo to obdobje (vsaj zame) res najlepše in bilo je tudi najbolj umirjeno.
Potem pa otroci postanejo malo večji in se ritem življenja kar precej spremeni. Najstnika voziš na treninge, malčici se non stop prepirata, imata izpade, sta izmenično (ali pa hkrati) bolni, imata tega zdravnika ali onega, … Za vikend ne želiš, da bi bili doma, ker … mogoče pa kaj lepega zamudiš? … in evo, … teden mine kot bi švignil. Mesec še hitreje. Nenazadnje tudi leto.
Te dni je spet luna. In to ne navadna luna. Ampak krvava luna. In temu primerno je tudi vzdušje doma. Precej krvavo. Z besedami, seveda, da ne bo kakšne pomote.
Ja, in tako sva se tudi midva z Urošem fino sprla in to kar pred Jerco. Seveda vem, da prepiri pred otrokom niso primerni za zdrav čustven razvoj otroka in njegovo samozavest. Ampak vsake kvatre mi res poči film. In si ne morem, da ne bi tudi s kričanjem na Uroša odgovorila na njegove provokacije.
Saj veste, da svojemu otroku želimo le najboljše? Seveda, večina staršev je takih. In tudi midva se štejeva med te super starše. Ravno zato želiva svojima otrokoma velikokrat tudi tisto, česar sama nisva imela.
Saj ne da bi (vsaj jaz) kdaj z obžalovanjem gledala nazaj v otroštvo in si želela drugačnega. Ne, to ne. Sem pa večkrat sanjala, da bi znala igrati kakšen inštrument. To se mi je zdelo vedno tako kulsko, tako fajn. In zato sva Jaka že pri rosnih 6 (šestih) letih vpisala na ure kitare.
Pred nekaj meseci je Unicef Slovenija v sodelovanju z Združenjem proti spolnemu zlorabljanju predstavil kampanijo Skriti escape room. Namen kampanije je ozaveščanje o spolnih zlorabah otrok in predstaviti prvi korak k rešitvi. Kar 62% žrtev molči in zato je izjemnega pomena, da se začne o problematiki bolj govoriti.
Članice skupine Mami blogerke smo bile povabljene, da pri širjenju te kampanije tudi sodelujemo. In ker je naša naloga tudi ta, da širimo glas tudi o stvareh, o katerih se na splošno nerado govori, sem bila takoj za.
A pojavila se je težava. Kako priti do ljudi, ki bi delili svojo izkušnjo? Predvsem tisti, ki jo še niso. In v tem primeru nisem imela v mislih podrobnosti, ki so se dogajale, temveč njihove občutke, doživljanja,… ali so najhujšo travmo, ki se ti lahko zgodi v življenju, prebolele. Na kakšen način, itd.
Po treh neuspelih poskusih, ko sem se dobila s puncami, ki so bile spolno zlorabljene in so se po pogovoru premislile (niso želele, da bi bila njihova zgodba javno napisana, ker so se bale, da bi se v zgodbi dejansko kdo prepoznal), sem se dobila z Alenko. Brez kakršnih koli pričakovanj.
- 1
- 2

