Te dni je spet luna. In to ne navadna luna. Ampak krvava luna. In temu primerno je tudi vzdušje doma. Precej krvavo. Z besedami, seveda, da ne bo kakšne pomote.
Ja, in tako sva se tudi midva z Urošem fino sprla in to kar pred Jerco. Seveda vem, da prepiri pred otrokom niso primerni za zdrav čustven razvoj otroka in njegovo samozavest. Ampak vsake kvatre mi res poči film. In si ne morem, da ne bi tudi s kričanjem na Uroša odgovorila na njegove provokacije.
Tako se je zgodilo tudi ta vikend. Sicer se na na splošno ne prepirava zelo glasno. Pride pa do nesoglasij, seveda. Občasno vsak dan, občasno se ne strinjava v čem le kak dan v tednu ali pa se sploh ne prepirava tudi po 14 dni skupaj nič.
Vzrok prepirov je seveda vzgoja otrok, denar in predvsem kako le tega prihraniti in kdo bo ali je koliko dal za kaj, pospravljanje (seveda kdo za kom kaj pospravi, kdaj in koliko)… jaz še težim, da premalo skrbi zame, itak. On, revček, pa obupuje nad svojim življenjem, ker kao nima niti ure zase. No, jaz o tem sploh ne bi.
Ponavadi se ne paziva pred otroci, ker prepiri niso ne vem kako hudo glasni oziroma niso nesramni, ne vsebujejo zlonamernih ali žaljivih besed, itd. Sem namreč mnenja, da morajo otroci doživeti tudi prepire med staršema, če le ti niso res vsakodnevni in ne vsebujejo grdih in žaljivih besed. In kričanja, ki se sliši do konca vasi. Saj se morajo naučiti tudi tega kako se je treba pobotati. In seveda jim moramo razložiti, da se tudi starši, tako kot oni sami, prepirajo, ampak da to ne pomeni, da se nimajo radi.
Paziva pa najbrž tudi ne zato (predvsem jaz), ker se moja starša pred mano in bratom sploh nista prepirala. Nikoli. Ker je moja mama mnenja, da se stvari ne rešuje pred otroki. Nikoli in nikdar. In za nobeno stvar. Pa naj bo še kako huda. In je zgrožena, ko jaz velikokrat glasno protestiram proti Urošu javno. In tudi pred otroki.
No in meni je bilo že zdavnaj jasno (še kot malemu otroku), da med mojima ni vedno vse špilalo, kot bi moralo. In včasih se mi je prav neumno zdelo, da drug drugemu nič ne rečeta. Tako, da sem sama pri sebi videla, da četudi se starša ne prepirata glasno in pred otroki, otrok točno ve in čuti, kdaj je kaj narobe. S tem, da če mene vprašate, sta mojedva naredila večjo škodo s tem, ko se nista prepirala pred nama z bratom. Ker nama s tem tudi nista pokazala kako se pobotaš. In mene ti nesporazumi z Urošem včasih totalno vržejo iz tira. In jih tudi več dni skupaj ne prebolim in predelam.. In iz tega delam včasih preveliko dramo. Čeprav mi gre na bolje.
No, da se vrnem k najinemu prepiru. Torej, doma malo malamo stene. V bistvu jih Uroš. Ampak mu gre straaaašno počasi. In sama tega ne razumem. Res ne. Ker če se jaz nečesa lotim, ne odneham, dokler ni narejeno. Vse se vrti samo in edino okrog tega. Nisem pomirjena, dokler začeta zadeva ni dokončana. Uroš … no, on je pa čisto kontra od mene. Kar pomeni, da mu je vseeno, če imamo vse nastavljeno po hodniku tudi pol leta, da se prah širi non stop, da je treba non stop nekaj pucat, pa sploh ni spucano, itd… V glavnem, on lahko mala stene, se vmes usede in pogleda skoke. Spet malo pomala. Itd. No, seveda jaz ne morem več tega gledat in nergam. Non stop. In včeraj se mi je zdelo, da še malo zanalašč postopa okoli oziroma se občasno usede, da me še bolj sprovocira. In tako se je začelo ….
In sem se začela reeees dret nanj, z Jerco v naročju.
Prepir ni bil tak, kot ponavadi. Bilo je grozno, priznam. Kot sem že zgoraj napisala, me že mala nesoglasja občasno iztirijo in zadepresirajo in si potem postavljam nešteto vprašanj. Ta me je pa sploh. Bila sem čisto izmučena. Kot bi šla na Triglav. Imela sem slabo vest. No, še jo imam. In seveda si potem zastavljam nešteto vprašanj, od katerih je tudi ta ali sva sploh za skupaj. In: “Kaj sva sedaj naredila s tem Jerci? Kako bo to vplivalo nanjo?”
Vem, da prepiri pred otroki res niso primerni, vsaj ne tako glasni, kot sva si ga privoščila tokrat midva.
Zadovoljen otrok mora biti ljubljen s strani staršev, velikokrat objet, razumljen ter predvsem zaščiten. In s tem najinim obnašanjem nikakor nisva nudila Jerci varnosti in topline, ki jo vsak otrok potrebuje za zdrav čustven razvoj.
Mama in oče sta osebe, ki zaznamujeta otrokovo življenje. In kjer ni spoštovanja in razumevanja, se težko razvije odrasel z zdravo samopodobo. Jaz samo upam, da Jerci s tem nisva s tem načele le te.
Konflikti so res del vsakdana in sami po sebi niso slabi, saj so le izraz oziroma odraz nasprotujočih si mnenj, kar je predvsem človeško. A ko postanemo starši, se vendarle tu nekaj spremeni. Tu so otroci, ki vsrkajo vase vse, vidijo vse, se učijo od nas in zato ni nepomembno kako bosta starša rešila nastali nesporazum.
Zato sicer še vedno mislim, da mali nesporazumi niso problematični (kljub temu, da me trenutno razjeda najin glasni in nendzorovan prepir).
Me pa zanima ali si vi tudi kdaj “privoščite” kakšen pre-glasen prepir pred otroki? In kakšno je sicer vaše mnenje?
