Pred nekaj meseci je Unicef Slovenija v sodelovanju z Združenjem proti spolnemu zlorabljanju predstavil kampanijo Skriti escape room. Namen kampanije je ozaveščanje o spolnih zlorabah otrok in predstaviti prvi korak k rešitvi. Kar 62% žrtev molči in zato je izjemnega pomena, da se začne o problematiki bolj govoriti.
Članice skupine Mami blogerke smo bile povabljene, da pri širjenju te kampanije tudi sodelujemo. In ker je naša naloga tudi ta, da širimo glas tudi o stvareh, o katerih se na splošno nerado govori, sem bila takoj za.
A pojavila se je težava. Kako priti do ljudi, ki bi delili svojo izkušnjo? Predvsem tisti, ki jo še niso. In v tem primeru nisem imela v mislih podrobnosti, ki so se dogajale, temveč njihove občutke, doživljanja,… ali so najhujšo travmo, ki se ti lahko zgodi v življenju, prebolele. Na kakšen način, itd.
Po treh neuspelih poskusih, ko sem se dobila s puncami, ki so bile spolno zlorabljene in so se po pogovoru premislile (niso želele, da bi bila njihova zgodba javno napisana, ker so se bale, da bi se v zgodbi dejansko kdo prepoznal), sem se dobila z Alenko. Brez kakršnih koli pričakovanj.
Žrtev zlorabe je lahko vsak otrok, ne glede na spol, slovenska raziskava pa kaže, da je zlorabljena vsaka 5 deklica in vsak 7 deček. Spolne zlorabe otrok so najbolj gnusen zločin. Ponavadi trajajo več let. In večina storilcev ni pedofilov, ampak gre za potrebo po nadzoru, prevladi in moči.
Do zlorabe lahko prihaja, ko je otrok doma, živi drugje, ko je v oskrbi rejnikov, posvojiteljev ali se nahaja v instituciji. Otroka lahko zlorabi družinski član, skrbnik, posvojitelj, nekdo, ki ga otrok pozna, ali pa popolni tujec.
Znani norveški otroški klinični psiholog Haldor Øvreeide pa definira zlorabo takole:
»Otrokovo telo, čutnost, radovednost, potreba po potrditvi in drugi vidiki otroških naravnih motivov so izkoriščeni s strani odrasle osebe ali starejšega otroka, ki išče nadvlado in/ali spolno zadovoljstvo v neposrednem ali posrednem odnosu z otrokom«
Nikoli se zares ne pozdraviš od travm spolne zlorabe
Spolna zloraba pa ne pomeni samo fizično nasilje in spolnih odnosov, kar si mogoče nekateri predstavljate. Ne! Lahko gre za kombinacijo različnih oblik zlorabljanja, od golote in otipavanja do drugih načinov kršitve spolne nedotakljivosti otroka. Tudi najmanjši dogodki v zvezi z nedotakljivostjo otrokovega telesa za vedno ostanejo v njegovem spominu.
Sama imam v spominu en tak dogodek, kateremu bi sedaj lahko rekla, da sem bila žrtev spolne zlorabe. Nekje v šestem ali sedmem razredu (po moje, ne spomnim se dovolj dobro) sem potrebovala pomoč pri domači nalogi, potrebovali smo nekaj v zvezi z računalnikom. Doma takrat računalnika še nismo imeli (le dobro pomislim, mogoče je bilo celo prej, v nižjem razredu). Takrat sem se obrnila na starejšo osebo, ki je imela doma računalnik. Nam, družini, blizu. Zaupanja vredni osebi, bi se temu lahko reklo. Ko sem končala na računalniku, sem se odpravila ven. Sicer se ne spomnim kako se je zgodilo, ampak kar naenkrat sem bila pod njim, ležala sem na tleh, ta oseba pa me je “prežgečkala” od glave do pet. Tudi po tistih delih telesa, ki naj bi bili nedotakljivi. In mi hkrati govorila, kako sem že razvita. In kako imam že “joškice”. To je bil sicer edini tak dogodek, sem se pa tej osebi potem na veliko izogibala. Doma seveda nisem nič razlagala, saj dvomim, da bi mi verjeli.
Mogoče je to tudi razlog, da me te stvari tako zanimajo, mogoče je to razlog, da je bil moj odnos do telesa dolgo drugačen, nič kaj samozavesten, da …. mogoče pa tudi ne.
Spolna zloraba otroka je najhujši zločin
Danes bi z vami rada delila zgodbo Alenke Keber, ki se ji je v otroštvu zgodilo to, kar se ne bi smelo nobenemu otroku! In ker menim, da smo vsi odgovorni za vzgojo otrok, vseh otrok, kot družba, vas pozivam, da v čim večjem številu delite to zgodbo, saj je zelo pomembno, da se o tej tabu temi začne na veliko govoriti. Konec koncev tudi storilci, če se o tem ne govori, mislijo, da lahko to še naprej počnejo in da s tem ni nič narobe.
Alenka je o svoji spolni zlorabi napisala naslednje:
“Spolna zloraba te zaznamuje za celo življenje. Moja izkušnja je taka, da sem pri dobrih dvajsetih letih začela raziskovati vzroke, zakaj se ne spominjam skoraj ničesar do svojega štirinajstega leta. Prebirala sem različne članke in študirala knjige, ki sem jih takrat našla v knjižnici. Raziskovala sem katere vzorce sem prinesla iz svoje primarne družine in ugotavljala kako vplivajo name, na moje obnašanje, odzivanje, na moje življenje nasploh. Našla sem veliko podobnosti in znakov, da sem lahko začela sumiti, da sem bila v otroštvu spolno zlorabljena. Tako sem s tem sumom potem živela še slabih dvajset let. Nikakor nisem zbrala dovolj poguma, da bi pristopila k nekomu in mu direktno povedala kaj sumim. Bilo me je sram. Zdaj vidim, da ni bil pravi čas. Da se je moralo v mojem življenju odviti še nekaj dram, preden sem bila pripravljena na resnice o svojem otroštvu. Na spomine, ki so potem začeli prihajati. Na čustva in občutke, ki sem jih začela čutiti. Na celo paleto vsega, kar je prišlo. Kot sem že pisala, hišica mojega 40 letnega življenja se je porušila do tal. Počasi sem se začela na novo sestavljati. Sprejeti dejstvo, da so te zlorabljali najbližji, ki naj bi te v resnici zaščitili, je strašno težko. Dolgo sem opravičevala njihova dejanja in si zakrivala oči. Spomini, odzivi telesa in viharji čustev pa so govorili po svoje. Občutki krivde, samoobtoževanja, zanikanja, narazumljivega opravičevanja oseb, ki so odgovorne za svoja dejanja. Skrivanje resnice sama pred sabo.
Pet let je minilo od takrat, ko sem si upala naglas zaupati svoje dvome neki tretji osebi. Dobila sem odgovor, ki me ni zadovoljil. Šla sem naprej. Želela sem osebo, ki ji bom res lahko zaupala vse svoje dvome. Našla sem jo. Z obiskom njenih individualnih pogovorov in skupinskih srečanj so se začeli pojavljati tudi spomini. Bila so obdobja polna telesnih bolečin, izražanja strahu, gnusa, sramu, jeze, razočaranja… Bilo je težko. Tako težko, da sem se večkrat ustavila in zaprla čutenje. Ampak, če sem hotela napredovati in priti ven iz vrtinca preteklosti, sem morala čutiti, dihati, sprejemati vse, česar nisem nikoli do zdaj zmogla, smela, si upala čutiti in izraziti. Včasih je zgledalo tako, da sem imela občutek, da imam polna usta sperme in sem eno uro jokala, pljuvala, se tresla in čutila vse, česar takrat nisem mogla. Ker sem zamrznila, odšla iz telesa ali se bala za svoje življenje. Ko je minilo obdobje strahu, joka, spuščanja živalskih krikov groze, se je prebudila jeza. Sledilo je boksanje v povštre in kovtre, zmerjanje, preklinjanje, kričanje. Ni bilo vedno na enak način. Večkrat je prišel kakšen spomin in potem vse bolečine nožnice, groza ob resnici, strah, zakrčenost, neizraženi kriki groze, panike, zapuščenosti in občutka zavrženosti po končanem dejanju. Občutek umazanosti in gnusa. Mala punčka je jokala in spraševala zakaj. Kako je bilo to mogoče? Čemu? Kaj je naredila oz česa ni? Ko se je umirila, je večkrat nastopila jeza, ko nisem bila več mala punčka, ampak odrasla jaz, ki je spet preklinjala, zmerjala, jokala. Vedno je zavedanje, da je to spomin, da se to ne dogaja zdaj. In potreba po tem, da se izrazi te občutke. Včasih so samo tekle solze in sem pisala, naredila nešteto zapisov. Včasih je potrebno iti v posamezni spomin večkrat. Kot bi šel v spiralo, globlje in globlje v občutke. Včasih pa je dovolj le videti kaj je bilo ali začutiti. Na začetku je bilo veliko težje, ker se je moralo sprostiti in izraziti veliko vsega, kar je bilo v telesu, telesni spomini, telesni zapisi. Tudi če si možgani ne zapomnijo, oz. dajo v podzavest, telo nikoli ne pozabi. Prebirala sem članke na to tematiko, znanstvene raziskave in dokaze. Trenutno sem v fazi strahu že več mesecev. Ko bežim od sebe, ko sem se zaposlila tako, da me je morala tri tedenska viroza ustaviti, da sem zadihala in pogledala vase. Si priznala, da bežim. In se odločiti kaj v resnici želim.
Pri predelovanju spominov in travm je potrebno veliko časa, volje, zavestnih odločitev in ogromno dela na sebi sam s sabo, da se počasi rešuješ iz krempljev preteklosti. Na žalost novodobna duhovnost, ki velikokrat pravi živi tukaj in zdaj, odpusti storilcem, ne drezaj v preteklost, kar je bilo, je bilo, ničesar ne moreš spremeniti za nazaj, drži vse skupaj na plitvini. S temi prepričanji ne pusti v globine. Moja izkušnja je taka, da le spust v globine čutenja, v spomine, v izražanja občutkov ki so bili in sprejemanje in izdihavanje teh, ki so še, vodi do olajšanja. Moje prepričanje in tudi izkušnje so tudi take, da lahko spomin predelaš do take mere, da postane »nek« spomin, ki nima več teže in vpliva na tvoje življenje zdaj. To pomeni da se zavedaš vsega kar je bilo, ne povzroča pa to več travme, ko pomisliš na to, nima več moči nad tabo. In to se mi zdi smisel vsega skupaj. Posebno pri osebah, ki smo več let preživljale travmatične dogodke.
Posledice spolnih zlorab se kažejo na vseh področjih v življenju. Od slabe samopodobe, nikakršnega mnenja o ničemer, neizražanja svojih prepričanj (ker ne obstajajo), težave v spolnosti, v postavljanju meja, o tem da privlačiš podobne osebe, o tem da ne prepoznaš, da se ti še naprej dogajajo zlorabe oz. le te dopuščaš, te je strah sprememb. O vsaki od teh tematik bi lahko napisala cel esej.”
Na koncu si lahko ogledate še dva videa (klik) – Miti o spolni zlorabi, v katere verjamemo in video Skriti escape room.
