Advent v Zagrebu – fritule, gužva in jok

by Nataša
Advent v Zagrebu

Hjaaa … velika večina nas obožuje ta čas. Veseli december in vse kar je povezano z njim. Lučke vseh barv, velikosti in oblik. Stojnice polne raznoraznih sladkarij, hrane in drugih izdelkov, ki jih niti ne potrebujemo. In ko vidimo tiste prekrasne fotke naših virtualnih prijateljev na Instagramu in Facebooku, kako krasno res vse skupaj izgleda, si tudi mi želimo (več ali manj) videti ta čudovito okrašena mesteca.

Kar predstavljamo si, kako veselo, brezskrbno in pozibajočih bokov bomo pohajkovali po glasnih, polnih božične glasbe …  mestecih. Po možnosti s kuhanim vinom v roki.

Ja, sanje so dovoljene, mar ne?

Kaj pa realnost?

Ne vem zakaj midva z Urošem vedno rineva nekam, če pa že vnaprej veva, da sploh ne bo tako, kot sva si zamislila.

Spomnim se, ko smo se eno leto odpravili pogledat lučke v Ljubljano še z Jakom, ki je imel približno 3 leta (ali mogoče 4). Komaj smo dobili parking, že to nam je požrlo nekaj dobre volje. No, potem pa stopimo iz avta, gremo po stopnicah ven iz garažne hiše in 3 metre naprej Jaka že stopi v edino lužo, ki je bila tam sredi Kongresnega trga. Aaaaaaa … in seveda so mu škornji premočili. Začel se je jokati na polno. In kaj se je zgodilo? Ja, ni nam preostalo drugega kot, da smo se obrnili in šli domov. Brez, da bi videli kakršnokoli lučko ali okrasek. 5 minutni ogled predbožično okrašene Ljubljane se je končal klavrno. Pa to ni bil edini tak dogodek, ampak danes bom raje pisala o enem drugem.

Sicer je z leti vse skupaj postalo malo bolje. Ker pač nikamor nismo šli gledat lučk.

Ampak sedaj pa nas je ponovno zamikalo. Gremo pogledat kako zgleda Advent v Zagrebu!! Ker tam gremo lahko tudi v Živalski vrt. In o obisku le tega se pogovarjamo že 1 leto, saj ga Jerca še ni videla. In tako smo se polni pričakovanj odpravili okrog poldneva v Zagreb. Da ne bi šli slučajno prehitro in ne bi videli vseh lučk, seveda. Če se sprašujete zakaj tako pozno.

Živalski vrt v Zagebu je res lušten. Vidiš veliko živali, ki jih pri nas v Ljubljani ne. Precej jih je na “zimovanju”. Ampak nič zato. V dveh urah in pol smo obdelali večinoma živalskega vrta. In priznam, imeli smo se super. Presenetljivo. Brez prepirov, brez joka, brez teženja najstnika. Noben ni bil lačen, žejen, mlajših od treh let ni kakat (kar je takole na javnih wc-jih kar težavno),… top. Tudi okrašeno je res pravljično.

Potem pa smo se odpravili na ogled lučk in centra mesta. In predvsem na fritule (po naše miške). Jaz sem si te fritule zaželela že, ko smo se začeli pogovarjati o tem, da gremo (kake 14 dni prej). In jih zanalašč nisem naredila doma. Čeprav seveda jih jemo tudi doma.

Parkiranje nam je šlo kar od “gum”. Orientacija nam je na začetku delala nekaj težav, kontrolna točka je bila v čisto drugi smeri, kamor nas je sprva zanesla pot. No, ampak smo hitro opazili, da zastavica plapola na drugi strani.

5 minut in smo se že znašli v totalni gužvi. Ouuuje … obožujem gužvanje. Ne, ne … hec. Ne prenesem gužve. Res ne. In bila sem lačna. Kot sestradan pes. Ker sem si pač zamislila fritule. In sem jih hotela takoj. Že na začetku gužve z Jako najdeva stojnico, ki prodaja fritule. In čakava. Pa žvižga Uroš nekje od zadaj, naj prideva do njega. Oooo, sem si mislila, je našel kakšno stojnico, ki nima gužve. Greva do njega nazaj in pravi:”Ja, pa a je treba na prvi stojnici kupit te miške? Sej jih bo še ful. Pa zihr so kakšne, kjer ni gužve!” Aaaa… skor na jok ni je šlo od besa. Ampak grem mirno naprej. Vmes sicer hoče, da ga pofotkam, ampak ker si res želim samo teh fritul (sem povedala, da sem fuuuul lačna???), mu zabrusim:”Sam se sliki, jaz hočm fritule!” In to skoraj na robu joka. Ja, skoraj sem se zjokala zaradi fritul. Priznam.

Itak, da sva par metrov naprej našla z Jakom spet stojnico s fritulami in naročila za vsakega en paketek. Mmmmm… Noro. Ko končno dobiš, kar si si želel že sto let. Hitro sva smuknila ven iz gužve, kjer sta naju čakala Uroš in Jerca in začeli smo se basati. Pojemo in … Jaka reče:”Odlično je bilo. Gremo zdaj lahko domov?” No, saj moj pogled je povedal vse. Halo? Pa valda nismo prišli samo na fritule al kaj?

Vmes sem Jerci kupila še balon, ki se sveti, z lučkami (kao Jerci).  V bistvu pa sem si pač zamislila, kako me bo moj prekrasni možek slikal v Adventnem Zagrebu s svetlečim balonom v roki. To bo fotka za Instagram! Do balona nisem prišla, ker ga je hotela Jerca imeti samo zase in držati v rokah (v vozičku). Kar je bilo malo nerodno, ker ima ta balon reees ogromen “pecelj”. Če smo ga ji hoteli vzet, pa se je drla na vsa usta. Tako, da smo ji pač pustili.

In se zgužvali malo nižje, na Trg Jana Belačića. Tam pa je namesto kakšne poskočne glasbe igral bend, ki je nažigal nek death metal. Ok, saj ga tudi jaz včasih poslušam, ampak res mi ni pasalo. Jaku je bilo že malo dolgčas, Jerca pa je tudi že sitnarila in želela s “svojim” balonom tekati okoli. Uroš pa se je odločil, da je čas zanj in si je šel iskat kuhano vino in klobasice. Sicer nič hudega, če se ne bi zdelo, kot da je šel peš do Maribora in nazaj. No, mene in Jaka je ta čas nazeblo. Počasi mi je šla že res na živce tista muzika in Jaka, ki je non stop nagajal Jerci. Jerca pa je počasi postajala že zaspana, saj  je bila ura že skoraj osem zvečer. Ja, nismo si tole najbolje organizirali, ne? Jaka se je spomnil še, da mora nunjo na wc. In tako smo najprej poiskali lokal, kamor je šel in ga tudi ni bilo nazaj sto let. Ko pa je prišel ven, je povedal, da ni mogel notri, ker je bil wc na kodo. Itak.

Jah, nič … tri štante smo videli in celo eno mesto dogajanja (od trinajstih atraktivnih točk !! Ja, noro, a?).

Ampak nimamo kaj. Treba je vedet kdaj je višek “zabave”, a ne? 😉 Pa se pejmo gužvat nazaj do avta.

Vsi, ki imate malčke in dojenčke (ali ste jih imeli), si lahko predstavljate kako se je prebijat skozi gužvo z vozičkom. Noro zabavno. In ker je bila Jerca očitno že precej utrujena, je jokala na polno v vozičku. Kljub nori gužvi se tak jok precej dobro sliši. In pogledi mimoidočih nam niso bili najbolj naklonjeni.

Namesto mene, z balonom Uroš
Namesto mene, z balonom Uroš
Advent v Zagrebu
Advent v Zagrebu
Predbožični Zoo Zagreb
Zoo Zagreb

Končno smo prišli nazaj do parkirne hiše, ki je bila v enem od trgovskih centrov. In tam je Jaka končno prišel na svoj račun, saj je našel WC. Midva pa tudi, saj sva bila čedlaje bližje avtu in počasi sva se v mislih že peljala domov, v tišini, saj sva vedela, da bosta oba otroka padla dol od vsega.

Ufff… kako sva se zmotila. Jerca je v avtu oživela. Začela je prepevati in zahtevala od vseh nas, da se ji pridružimo. In tako smo se domov, namesto v blaženi tišini (ki bi še kako pasala), vozili ob zvokih kvarteta Gostinčar Petre, ki je celo pot prepeval Ježek teka, teka …

 

 

Preberi tudi