Ja, mame smo čudna bitja. Komaj čakamo december in decembrsko vzdušje. V vsem tem decembrskem norenju bi imele rade vse pošlihtano. In se hkrati noro veselile praznikov.
Rade bi imele pospravljeno in lepo okrašeno stanovanje, najlepše okrašeno smrekico (da se pokaže na FB in IG v polnem sijaju), polno doma pečenih piškotov, ki smo jih spekle z nasledniki (in seveda, da bi bilo povrh vsega še zabavno), darila nakupljena že do 15. v mesecu, … same bi bile rade urejene od glave do pet, svežo barvo las, frizuro, lepe obrvi in trepalnice in seveda najlepše nohtke.
Kakšna pa je realnost?
Že začetek decembra nam ubije vso voljo do šopingiranja, saj se december začne s prvim dobrim možem, Miklavžem in s tem se začne gužva povsod. V trgovinah, po mestih, na cesti. Še doma se mi zdi, da je kar naenkrat postala gužva. Itak, če sem pa moža prosila že stotič (!!), da mi iz kleti prinese okraske in smrekico, on pa to flikne sredi dnevne, brez besed. In seveda, ker ni časa, da bi smrekico okrasila tisti moment, ko jo je imel dragi čas prinesti gor, pač ta krama leži nekaj dni kar tam. Ok, malo jo premaknem v kot, da se ravno ne spotikamo v to. Pa da “malo” lepše zgleda. Če pogledam v drugo smer.
Začne se tudi veeelika peka piškotov in vsega mogočega. Ker mi ponavadi pečemo bolj proti večeru, ostane večina nepospravljeno do naslednjega dne, saj je treba dat spat še otroke (kar pri nas včasih traja tja do desete). In ko mi končno uspe uspavat malo zver, me niti nepospravljena kuhinja ne gane preveč. Ponavadi mi uspe vsaj malo pospraviti, tisto ta hudo. Saj veste, kose testa po tleh, po stolih, nekaj celo visi dol z mačkinega repa. Toliko, da ne neseš vsega zjutraj s seboj v vrtec ali službo.
Ampak nič zato. Vdih, izdih … vzdih, izdih … pa je bolje. Do naslednjega dne, ko prideš domov iz službe in vidiš ves ta kaos.
Tam proti koncu decembra niti vzdihi in izdihi ne pomagajo, ker si že zjutraj na robu živčnega zloma. Zakaj? Ja, preveč ogljikovih hidratkov, preveč piškotkov, draga. In seveda hlače počasi postajajo (pre)tesne. Dobivaš že ornk “muffin top”. Edina dobra stvar družinskega življenja je to, da boš za Novo leto doma, na kavču, v raztegnjeni pižami in z daljincem v roki (ker ga boš potiho vzela izpod trupla svojega spečega moža). Hujša se po Novem letu, ne?
Na koncu pa si še svoje stilske preobrazbe ne moreš privoščit, ker je denarnica v zadnjih vzdihljajih že teden dni po plači. Itak, ker si kupila darila, ki jih noben ne bo niti pogledal.
No, mogoče ti bo mama kakšen evro primaknila za Božička. Pa se prekleto motiš (čeprav vsako leto upaš na to), saj ti je spet kupila tisto kuharsko knjigo, ki jo niti najmanj ne rabiš. Kar je seveda kaplja čez rob. Zato si pač moraš privoščit kakšen deci več, kot je to primerno za mamo (seveda lahko le uganete kdo vedno znova daje take pripombe?).
A bo že enkrat konec tega fu***ing decembra, da se vsi spravimo na normalne tirnice?!?
Aja, samo še to dodam, da mi gre že na jetra, ker so povsod … ampak povsod kamor pogledam, kamor se vsedem, kjerkoli sem … še na brisačah v kopalnici … BLEŠČICE?!? Ne?? No, to … tega hudiča se ne znebiš do poletja. In seveda, ko mož zagleda tvojo piško ne samo neobrito (ker ni časa, seveda), ampak celo posuto z blečicami je konec …
tvojih živcev ;). Še zvečer ni miru.
