Kot mame se vsak dan soočamo z izzivom, kako nahraniti naše družine z okusnimi in hranljivimi obroki, ki jih bodo vsi radi jedli. Ker otroci vse prevečkrat posegajo po nezdravih prigrizkih, sem sama začela pripravljati enostavne in dokaj zdrave malice, ki so narejene hitro in otroke vsaj za kakšno uro nasitijo.
Ja, priznam, javno. Biti mama je hudimano težko. Sicer je res, majhni otroci, majhni problemi, veliki otroci, veliki problemi. Pa vendar so ti problemi, ko so otroci majhni, čisto drugačni. Ko dobiš novorojenčka v roke, se ti postavi na glavo ves svet. Lahko si v sekundi zaljubljena v svojega dojenčka, lahko pa ne čutiš … nič.
In v obeh primerih se ti je v tej sekundi že življenje postavilo na glavo.
Poznate podjetje Mali junaki? Mi imamo že kar nekaj njihovih personaliziranih knjigic za otroke. Ker pa njihove knjige niso obstajale v času, ko je bil Jaka še majhen, knjige pa so dejansko namenjene otrokom tam nekje do dvanajstega leta starosti, sem si potihem želela, da bi naredili še eno knjigico, ki bi bila za tri sorojence. Le tako bi lahko nekako vpletla tudi Jaka v te krasne knjigice. Sem premišljevala, da bi mu naročila knjigico, ampak vem, da bi se mu zdelo že malo preotročje (na ven, seveda, na znotraj smo pa še vsi zelo dolgo radi mali otročki, ki se zvečer stisnemo v materino naročje).
Zato sem bila strašno vesela, ko sem na mail dobila sporočilo, da Mali junaki pripravljajo tudi knjigo za tri sorojence. Knjigo sem res nestrpno pričakovala. In jo takoj, ko je bilo možno, naročila.
Ja, mame smo čudna bitja. Komaj čakamo december in decembrsko vzdušje. V vsem tem decembrskem norenju bi imele rade vse pošlihtano. In se hkrati noro veselile praznikov.
Rade bi imele pospravljeno in lepo okrašeno stanovanje, najlepše okrašeno smrekico (da se pokaže na FB in IG v polnem sijaju), polno doma pečenih piškotov, ki smo jih spekle z nasledniki (in seveda, da bi bilo povrh vsega še zabavno), darila nakupljena že do 15. v mesecu, … same bi bile rade urejene od glave do pet, svežo barvo las, frizuro, lepe obrvi in trepalnice in seveda najlepše nohtke.
Kakšna pa je realnost?
Tokrat delim z vami zgodbo moje prijateljice Kristine Galun. Z njo sem ga veliko prežurala, vendar priznam, čisto vsega, kar se je dogajalo z njo v tistih, norih študentskih letih, nisem vedela. Takrat se mi je tudi zdelo, da imam sama najhujše težave na svetu in da jih nihče ne razume. Joooj, če bi vedela, kaj vse se mi bo zgodilo v dvajsetih letih, se takrat niti najmanj ne bi sebi smilila in bi se bolj drugim posvetila. Predvsem bližnjim.
Hjaaaa……. kako se življenje obrne. O tem drugič. Spodaj pa si lahko preberete kako doživlja Božič Kristina.
Ne vem ali imate tudi vi tako srečo ali imamo mi tako srečo, ko kam gremo. Vedno, ko gremo nekam in sva si z mojim dragim zamislila, da se bomo imeli super in uživali…vedno se zgodi, da se že po cca 10tih minutah spričkamo na polno. Seveda, če se ne spričkamo že pri odhodu iz stanovanja.
