08.02.2023

BOŽIČ NI ZA VSAKOGAR SREČEN PRAZNIK

by Nataša
Božič ni za vsakogar srečen praznik

Tokrat delim z vami zgodbo moje prijateljice Kristine Galun. Z njo sem ga veliko prežurala, vendar priznam, čisto vsega, kar se je dogajalo z njo v tistih, norih študentskih letih, nisem vedela. Takrat se mi je tudi zdelo, da imam sama najhujše težave na svetu in da jih nihče ne razume. Joooj, če bi vedela, kaj vse se mi bo zgodilo v dvajsetih letih, se takrat niti najmanj ne bi sebi smilila in bi se bolj drugim posvetila. Predvsem bližnjim.

Hjaaaa……. kako se življenje obrne. O tem drugič. Spodaj pa si lahko preberete kako doživlja Božič Kristina.

BOŽIČNA DILEMA

V tem prazničnem času bi morala pisati o radosti, veselju in pričakovanju. Pa si bom spet dovolila biti drugačna in bom pisala tudi o praznini, tesnobi in vdanosti. Tabu teme in drugačnost me je tako ali tako vedno bolj pritegnila od običajnega.

Ko pomislim na božič svojega otroštva se najprej spomnim slabih prizorov. Mamo, ki dva dni temeljito čisti, pripravlja, kuha, peče in se trudi. Jaz, ki pomagam po svojih močeh in silni želji, da bi uspelo in oče, ki se na predbožični večer privleče domov pijan.  In je v trenutku vsega konec. Kapne nekaj maminih solza in očetovega strupenega besedišča, mojega občutka žalosti in obžalovanja. Nekako si ne znam priklicati lepšega spomina, mogoče edino prijetnega vonja kadila, ko sva z mamo blagoslavljali dom. Kasneje se očetovi navadi velikokrat pridruži še deset let starejši brat, le da je bil velikokrat pametnejši in se doma niti ni prikazal. Če se je, je obstajala velika nevarnost spopada oče-sin. Drugi močan  spomin je trezen oče. Večerjamo pri mizi in med molitvijo mami polzijo solze po licih. Z očetom molčiva. Meni je neznosno hudo. Brat je v zaporu zaradi neplačanih prometnih prekrškov in na božični večer je materino srce strto.

Božič ni za vsakogar srečen praznik, veliko ljudi se sooča s tesnobo in strahom

Božič ni za vsakogar srečen praznik, veliko ljudi se sooča s tesnobo in strahom

Če se bolj potrudim je nekaj lepih trenutkov, ko smo vsi bolj ali manj trezni in zmoremo zdržati skupaj. Z nečakinjami, ki so vsaj nekaj let vnašale občutek normalnosti.

Danes ni več ne očeta, ne brata. Oče je umrl za rakom, brat je storil samomor na mamin 70.rojstni dan. Sestra živi svoje življenje. Sama se za družino zavestno nisem odločila. Razlogov je veliko. Verjetno je eden tudi ta, da hočem na vsak način preprečiti, da bi moj otrok čutil kar sem jaz. Za mnogo običajnih ljudi, ki predstavlja večino je to seveda slab izgovor. A meni to ni več dosti mar. Za nekaj stvari sem pri 41-tih zagotovo prestara. Da bi molčala, da bi se obremenjevala z mnenji drugih in da bi se družila z ljudmi, ki mi ne odgovarjajo.

Božič je zaradi grenkih spominov pri meni včasih tudi čas velike praznine. Nehote mi je ob pogledu srečnih družin, ki sedijo ob polnih mizah, nasmejanih in brezskrbnih obrazov, včasih pošteno slabo. Seveda se zavedam, da je vse odvisno od tega iz katerega zornega kot gledam. Pa vendar so sledi, ki nikoli ne zbledijo. Prepričana sem, da bi tudi s svojo družino, ob svečani mizi in ob okrašeni smreki pod katero bi se bohotila darila začutila bolečino in toplo solzo ob spominu na vse kar bi lahko bilo, pa ni nikdar bilo. So stvari, ki jih človek predeluje celo življenje. Ničesar, kar se je zgodilo, ni mogoče spraviti s sveta.

Potem je tu še ta čas v katerem živimo. Hitenje, grabežljivost, tekmovanje. Virtualen svet, reklame, zapravljivost. Histerija, prevzetnost, panika. Start upi, kapitalizem, vsakomur lahko uspe, če le hoče. Lažne novice.

Spomnim se zim, ko nas je zamedlo, ko je zmanjkalo elektrike in smo se hočeš ali nočeš morali umiriti. Zaslišali smo ritem svojega srca in se zavedali lastnega dihanja. Prižgali svečo in brali. Se pogovarjali, smejali in skrbeli, da ni ugasnil ogenj.

Dandanes smo srečni, če zadnji dan pred prazniki psihično še zmoremo po nakupih in okrasiti hišo po najnovejših smernicah, nakupiti vsa darila, in skuhati po receptih Jamieja Oliverja.

Zaradi svojih izkušenj se ravno zato vsake praznike spomnim na tiste, ki nimajo take sreče, da bi lahko tekmovali v tej noriji. Tiste, ki bolni ležijo ali celo umirajo, na tiste, ki jih skrbi če bodo zmogli ogrevati svoje domove vse dokler ne pride pomlad v deželo. Pomislim tudi na otroke, ki živijo v družinah nefunkcionalnih staršev in čutijo enako tesnobo in strah, kot sem jo jaz. Spomnim se na brata in na vse, ki ravno ob prazničnih dneh obupajo nad življenjem prav zato, ker se ob podobah navidezne ali resnične sreče drugih, bleščanja lučk in donenju božičnih melodij dokončno zlomijo v svoji samosti.

Imam pa eno srečo za katero sem neizmerno hvaležna. Vedno si brez slabe vesti pustim čutiti tisto, kar je v meni, pa naj si svet misli kar si hoče. Vendar pa na srečo še nikoli obup in vdanost nista trajalo prav dolgo. V poplavi vsega balasta še vedno najdem smisel, ki mi ponovno ogreje srce in daje moč za korak naprej. Volja do smisla, kot bi rekel Viktor Frankl. Žene me potreba po preživetju, zabavi, ljubezni, pripadnosti, moči in svobodi pa tudi, če vsega naštetega v tem trenutku še ne morem začutiti.

Zato je na mestu, da se vendarle priklonim vsaki možnosti za praznovanje, ne glede na spomine. To je kljub vsemu še vedno najbolj primeren čas, da se vendarle malo ustavimo, zazremo vase in okrog nas in cenimo trenutek, ki nam je dan. Kar se je zgodilo v preteklosti in je bilo boleče, ima močno zvezo s tem, kakšni smo danes, vendar kaj malo ali nič ne prispeva k temu kar bi radi čutili ta trenutek. Kar pa ni brez pomena, saj nas je z vsakim dnem manj.

Naj bo torej tako kot bi moralo biti vselej: veselo, mirno in srečno.

Kristina Galun

 

 

 

 

 

 

Preberi tudi