Preprosti čokoladni kupčki, ki bodo marsikoga zasvojili. Vsaj nas so.
No, pa smo jih tudi mi dočakali v vsej svoji veličini. Norice.
Vedno, ko smo dobili obvestilo v vrtcu, da razsajajo norice, sem si rekla:”Joj, pa ne zdaj, samo ne zdaj, ni ravno pravi čas.” Ampak pravi čas ni nikoli.
Saj niste mislili, da bo šlo letos brez igrač? Oooo, seveda, da ne. Moji najmlajši dve bi bili hudo razočarani, če bi v resnici Miklavž in Dedek Mraz videla (in vedela) kako sta “poredni” 😅.
Ja, vem, da se v teh časih ne uporablja besed kot sta “priden” in “poreden”, ampak realnost je nekaj drugega. Še vedno nam kdaj pa kdaj proti koncu leta uidejo besede kot so:”Če misliš bit pa taka, ti pa Dedek Mraz res ne bo nič prinesel! On vse vidi!” Starševska nemočnost je včasih res patetična. Ampak taka je realnost.
Ja, vsi starši imamo občasno že dovolj igrač, saj ležijo vsepovsod. In ko jih vsakodnevno mečemo zvečer na kup ali se celo spotaknemo ob njih, si zabičamo, da ne kupimo nobene igrače nikdar več (ok, saj vsi vemo, da temu ni tako, ne?).
Pri nas doma seveda bodo igrače za letošnja darila (tako pač je), tako da tole so samo ideje in nikakor ne stroga naravnanost proti igračam.
Moja izkušnja s korekcijo zgornjih vek pri Estetiki Medart.
Lansko leto sem začela opažati, da se mi je moja desna veka začela zelo povešati in ker kar veliko časa preživim pred telefonom in se snemam, me je to začelo res motiti. Sicer sem se poskušala snemati s takega zornega kota, da se to ne bi opazilo preveč, ampak je bilo to že tako očitno, da so to opazili tudi moji sledilci. In ko sem dobila nekaj pripomb (sicer bolj kot ne v šali) sem se seveda začela malo obremenjevati s tem. Ni mi bilo vseeno. In čedalje bolj sem tudi sama začela opažati povešenost vek.
Med prvo nosečnostjo se nisem obremenjevala s tem kako bo, ko bo prišel dojenček. Dejansko si nisem predstavljala, da se ti življenje tako obrne na glavo.
Ko pa je prišel Jaka, pa je sledil pravi šok. Dojenček, ki te rabi 24h/dan. Jaz pa tako vajena delati kar jaz hočem, … kar želim,… kakšen dan cel dan v akciji in kakšen dan počasen, ležeren, … in ko sem si že na koncu enega tedna splanirala skoraj vse za naslednji. In se tega načrta tudi kar držala.
Juhuuuuhuuu! Prihaja čas vroče čokolade, kakava, čaja, konec koncev tudi gina, …. in zato sem za vas napisala res najboljši recept za doma narejeno vročo čokolado.
Ko so bili moji otroci še dojenčki je šlo življenje res počasi. To vidim sedaj, ko so že malo večji.
Obdobje dojenčka je res najlepše. Sicer takrat velikokrat misliš, da kar ne boš preživel. Zaradi utrujenosti, nespanja, skrbi glede dojenja, mogoče neizkušenosti, … vsega. In komaj čakaš, da že mine vse skupaj. Ampak ko pa pogledaš za nazaj, pa vidiš, da je bilo to obdobje (vsaj zame) res najlepše in bilo je tudi najbolj umirjeno.
Potem pa otroci postanejo malo večji in se ritem življenja kar precej spremeni. Najstnika voziš na treninge, malčici se non stop prepirata, imata izpade, sta izmenično (ali pa hkrati) bolni, imata tega zdravnika ali onega, … Za vikend ne želiš, da bi bili doma, ker … mogoče pa kaj lepega zamudiš? … in evo, … teden mine kot bi švignil. Mesec še hitreje. Nenazadnje tudi leto.
Pred približno letom dni smo izvedeli, da je Jerčina luknjica na srčku prevelika, da bi se lahko zaprla sama (včasih se luknjice na srčku otrokom zaprejo same, včasih pač ne) in da bo potrebna operacija. Dobili smo okvirni datum za poseg na srčku in prosila sva, da se pred posegom posvetujeva s kirurgom, ki bo Jerco operiral.
Na posvetu sva izvedela, da bo Jerca po operaciji ležala od dva do štiri dni na Kliničnem oddelku za intenzivno terapijo otrok. In da tam starši ne morejo biti ob otroku 24 ur na dan. “Niti pod razno?”, sem s cmokom v grlu in solznimi očmi vprašala kirurga. Odgovor je bil odločen ne. Seveda, po eni strani razumem. A po drugi … nisem si predstavljala kako bom to preživela. Ja, najprej jaz … jaz kot mama. Jerca dejansko ni prespala brez nanju (razen pri babi, na katero je zelo navezana) nikjer. Kako bo ona to prenesla? Nisem si predstavljala. Sploh pa ne, ker je imela že nekaj posegov in sem bila vedno z njo do uspavanja (no, enkrat se mi je zgodilo tudi malo drugače – na kar sem podala uradno pritožbo čez dotično osebo in o čemer pišem tule) in sem jo dobila v naročje že, ko se je prebujala.
Poznate podjetje Mali junaki? Mi imamo že kar nekaj njihovih personaliziranih knjigic za otroke. Ker pa njihove knjige niso obstajale v času, ko je bil Jaka še majhen, knjige pa so dejansko namenjene otrokom tam nekje do dvanajstega leta starosti, sem si potihem želela, da bi naredili še eno knjigico, ki bi bila za tri sorojence. Le tako bi lahko nekako vpletla tudi Jaka v te krasne knjigice. Sem premišljevala, da bi mu naročila knjigico, ampak vem, da bi se mu zdelo že malo preotročje (na ven, seveda, na znotraj smo pa še vsi zelo dolgo radi mali otročki, ki se zvečer stisnemo v materino naročje).
Zato sem bila strašno vesela, ko sem na mail dobila sporočilo, da Mali junaki pripravljajo tudi knjigo za tri sorojence. Knjigo sem res nestrpno pričakovala. In jo takoj, ko je bilo možno, naročila.
