Med prvo nosečnostjo se nisem obremenjevala s tem kako bo, ko bo prišel dojenček. Dejansko si nisem predstavljala, da se ti življenje tako obrne na glavo.
Ko pa je prišel Jaka, pa je sledil pravi šok. Dojenček, ki te rabi 24h/dan. Jaz pa tako vajena delati kar jaz hočem, … kar želim,… kakšen dan cel dan v akciji in kakšen dan počasen, ležeren, … in ko sem si že na koncu enega tedna splanirala skoraj vse za naslednji. In se tega načrta tudi kar držala.
Juhuuuuhuuu! Prihaja čas vroče čokolade, kakava, čaja, konec koncev tudi gina, …. in zato sem za vas napisala res najboljši recept za doma narejeno vročo čokolado.
Ko so bili moji otroci še dojenčki je šlo življenje res počasi. To vidim sedaj, ko so že malo večji.
Obdobje dojenčka je res najlepše. Sicer takrat velikokrat misliš, da kar ne boš preživel. Zaradi utrujenosti, nespanja, skrbi glede dojenja, mogoče neizkušenosti, … vsega. In komaj čakaš, da že mine vse skupaj. Ampak ko pa pogledaš za nazaj, pa vidiš, da je bilo to obdobje (vsaj zame) res najlepše in bilo je tudi najbolj umirjeno.
Potem pa otroci postanejo malo večji in se ritem življenja kar precej spremeni. Najstnika voziš na treninge, malčici se non stop prepirata, imata izpade, sta izmenično (ali pa hkrati) bolni, imata tega zdravnika ali onega, … Za vikend ne želiš, da bi bili doma, ker … mogoče pa kaj lepega zamudiš? … in evo, … teden mine kot bi švignil. Mesec še hitreje. Nenazadnje tudi leto.
Pred približno letom dni smo izvedeli, da je Jerčina luknjica na srčku prevelika, da bi se lahko zaprla sama (včasih se luknjice na srčku otrokom zaprejo same, včasih pač ne) in da bo potrebna operacija. Dobili smo okvirni datum za poseg na srčku in prosila sva, da se pred posegom posvetujeva s kirurgom, ki bo Jerco operiral.
Na posvetu sva izvedela, da bo Jerca po operaciji ležala od dva do štiri dni na Kliničnem oddelku za intenzivno terapijo otrok. In da tam starši ne morejo biti ob otroku 24 ur na dan. “Niti pod razno?”, sem s cmokom v grlu in solznimi očmi vprašala kirurga. Odgovor je bil odločen ne. Seveda, po eni strani razumem. A po drugi … nisem si predstavljala kako bom to preživela. Ja, najprej jaz … jaz kot mama. Jerca dejansko ni prespala brez nanju (razen pri babi, na katero je zelo navezana) nikjer. Kako bo ona to prenesla? Nisem si predstavljala. Sploh pa ne, ker je imela že nekaj posegov in sem bila vedno z njo do uspavanja (no, enkrat se mi je zgodilo tudi malo drugače – na kar sem podala uradno pritožbo čez dotično osebo in o čemer pišem tule) in sem jo dobila v naročje že, ko se je prebujala.
Poznate podjetje Mali junaki? Mi imamo že kar nekaj njihovih personaliziranih knjigic za otroke. Ker pa njihove knjige niso obstajale v času, ko je bil Jaka še majhen, knjige pa so dejansko namenjene otrokom tam nekje do dvanajstega leta starosti, sem si potihem želela, da bi naredili še eno knjigico, ki bi bila za tri sorojence. Le tako bi lahko nekako vpletla tudi Jaka v te krasne knjigice. Sem premišljevala, da bi mu naročila knjigico, ampak vem, da bi se mu zdelo že malo preotročje (na ven, seveda, na znotraj smo pa še vsi zelo dolgo radi mali otročki, ki se zvečer stisnemo v materino naročje).
Zato sem bila strašno vesela, ko sem na mail dobila sporočilo, da Mali junaki pripravljajo tudi knjigo za tri sorojence. Knjigo sem res nestrpno pričakovala. In jo takoj, ko je bilo možno, naročila.
Joj, letos mi ta bezeg sploh ne gre iz glave. Oziroma iz okusa. Kar naprej mi diši, ali kot sok ali kot hrana ali pa samo kot dišava.
Zato sem se lotila tudi bezgovih cvetov na tisti prvi način, kot sem jih sama jedla v otroštvu. Vendar s to razliko, da so tokrat narejeni na (liberalni) LCHF način oziroma paleo način.
Pred nekaj dnevi sem malo pohajkovala po trgovinah in doma pozabila vodo (ponavadi jo vedno vzamem s seboj), zato sem skočila v trgovino in si jo kupila. Niti nisem bila pozorna kaj točno sem si kupila. Ampak, ko sem naredila prvi požirek …. mmmm… spomini… že dolgo nisem pila bezgovega sirupa. Očitno sem si kupila vodo z okusom bezga. In strašno mi je pasala.
Ravnokar sem oddala mojo princeso v roke anesteziologinji. Občutek imam, da sem jo totalno pustila na cedilu. Ko sem jo dala iz rok, je bila budna, čeprav sem rekla, da jo tokrat ne bom pustila od sebe v budnem stanju. Ampak mi je anesteziologinja obljubila, da bo samo 60 sekund trajalo in bo Jerca zaspala. Sicer so ji prej dali sirup, ki otroke pomiri in uspava, ampak vseeno. Tako mi je hudo, da ne znam povedat. Jokam …
Domača granola me je mikala že nekaj časa. Čeprav jo nisem še nikjer poskusila, se mi je zdelo, da mora biti odlična. In ker prihajajo toplejši dnevi, s tem pa nam paše tudi lahkotnejša hrana, je bilo nujno, da jo naredim tudi sama.
Granolo lahko uporabimo za kakšno sladico, lahko si jo vmešamo v jogurt za zajtrk ali pa jo ob napadih sladkega grickamo kar tako (no, za to zadnje sem jaz kar priročna).
lchf granola za grickanje
Odlično kokosovo olje je iz spletne trgovine Zdrav Obrok. Konopljina semena so iz ekološke kmetije Grily Naturae. Eritritol pa najdete v spletni trgovini Pajs brez obresti. Ostale sestavine lahko kupite kjerkoli, jaz sem jih v Mullerju.
1. Če kupite cele mandlje, jih sesekljajte kar z nožem, lahko si pomagate tudi s sekljalnikom.
2. Sesekljane mandlje, kokosov čips, bučna semena, konopljina semena stresite v eno posodo. Dodajte ščep soli in malo pomešajte.
3. Kokosovo olje stopite in polijete čez mešanico oreškov, semen in kokosovega čipsa. Dobro premešajte in dodajte še eritritol. Še enkrat dobro premešajte.
4. Pečico segrejete na 180 stopinj.
5. Pripravljeno mešanico stresite na visok pladenj in dajte v pečico za cca 10 minut.
6. Ko vidite, da je čips začel dobivati temnejšo barvo in da je eritritol karameliziral, je granola pripravljena. Vzamete jo iz pečice.
7. Ko jo vzamete iz pečice, jo malo premešajte in ohladite.
8. Na koncu lahko dodate tudi suho sadje in čokolado po želji. Jaz sem dodala sušene maline in malo črne čokolade.
Vsi se veselimo, ko otrok naredi prvi korak, mar ne? Eni vpijemo od veselja, ploskamo, ga spodbujamo in še marsikaj. Seveda ponavadi s kamero oz telefonom v roki, da ja kaj ne bi zamudili.
No, ko pa ta malček začne že fino korakati naokoli (bolje rečeno – tekati), pa včasih nismo več tako navdušeni.
