[:sl]Razgaliti sebe pred celim svetom je kar težko. O tem sem razmišljala že dolgo. Ali bi ali ne bi. Ampak to je tudi eden od razlogov, da sem začela pisati blog. Da dam ven iz sebe kar me muči in hkrati delim z vami misli in občutke, s katerimi se lahko tudi poistovetite in vidite, da niste sami. Da vidite, da se tudi drugi veselijo neumnosti, za katere bi mislili, da se jih samo vi. Da preberete, da niste sami, ko se počutite žalostne, jezne in prizadete ob dogodkih, dejanjih ali ljudeh, pa si mogoče ne upate tega javno povedati. Ampak vsi smo ljudje in vsi imamo take in drugačne zgodbe. In nosimo (vsak) svoj križ, ki se nam zdi včasih preveč težak in zapopan na nas, da mislimo, da smo edini s tako težo in da nas nihče ne razume.
Tag:
Never2late4u
[:sl]Zadnje tedne prebiram samo še o novoletnih zaobljubah. Ma, moram priznat, nikoli nisem naredila nobene novoletne zaobljube. Vedno so te zaobljube ali bolje rečeno odločitve prišle na tak način, da sem se imela dovolj. Pa ni bilo važno ali je bilo to Novo leto ali je bil marec ali poletje. Ker se mi ravno ta čas, zimski, ne zdi nekako primeren za spremembe. Rada imam ta letni čas in zato mislim, da je prav prijetno v tem uživati. Uživati tako, da si malo bolj len, da si privoščiš kakšen film več, da več poješ brez slabe vesti …. Ampak … letos oz zadnje par dni lanskega leta pa sem o teh zaobljubah kar precej premišljevala in prišla do zaključka, da jih moram nujno narediti tudi sama. Pa ne zato, ker je ravno novo leto, ampak ker enostavno tako ne gre več naprej.
Tokrat delim z vami zgodbo moje prijateljice Kristine Galun. Z njo sem ga veliko prežurala, vendar priznam, čisto vsega, kar se je dogajalo z njo v tistih, norih študentskih letih, nisem vedela. Takrat se mi je tudi zdelo, da imam sama najhujše težave na svetu in da jih nihče ne razume. Joooj, če bi vedela, kaj vse se mi bo zgodilo v dvajsetih letih, se takrat niti najmanj ne bi sebi smilila in bi se bolj drugim posvetila. Predvsem bližnjim.
Hjaaaa……. kako se življenje obrne. O tem drugič. Spodaj pa si lahko preberete kako doživlja Božič Kristina.
[:sl]Ne vem ali imate tudi vi tako srečo ali imamo mi tako srečo, ko kam gremo. Vedno, ko gremo nekam in sva si z mojim dragim zamislila, da se bomo imeli super in uživali…vedno se zgodi, da se že po cca 10tih minutah spričkamo na polno. Seveda, če se ne spričkamo že pri odhodu iz stanovanja.
[:sl]Sicer se pri nas za te piškotke ne oziramo na letni čas, saj so tile medenjaki res najboljši in moj sin jih obožuje (pa je zelo zbirčna Meta). Tako, da jih občasno spečemo tudi poleti. Že nakaj let pa jih pečemo vsaj na nekaj dni v decembru, v prazničnem času. Tile na sliki pa so sploh posebni, saj je v njih prav poseben med moje podjetniške kolegice, čebelarke Urške Intihar.
[:sl]Poznate vsi skupino na FB “Jamranje”?
No, če ne…vam jaz povem, da je včasih prav zabavno prebirat poste in ne morete verjet, tudi hudo poučno … in z vami delim tole objavo avtorja … in ker je ravno predpraznični čas in ljudje na veliko kupujejo darila…IN predvidevam, da se bo tudi kdo našel, ki bi svojemu otročku (ali komu drugemu) kupil kakšno živalco…si nisem mogla kaj, da ne bi delila z vami te zgodbe, ki jo je objavil član skupine Jamranje Aleš Kurnik …mogoče si pa kdo premisli …in bravo za tak post !! Zabaven, a hkrati ti da za mislit
. Malo, da se nasmejete na glas in malo, da na potiho razmislite ali ste kdaj podobni opisanim strankam v trgovini za male živali.
Ja, res…popizdila bom!!! To rečem večkrat na dan. In ja, priznam, to ni najbolj sočna kletvica, ki jo izustim vsakodnevno. In ne, zaradi tega se ne počutim nič kaj prostaško. Po pravici povedno se po kletvicah počutim osvobajajoče.
[:sl]Ker se začenja čas peke in imate nekatere (ali nekateri) že predpriprave me res zanima katere so vaše TOP sladice, piškoti ali torte, ki jih pripravljate in vedno uspejo in so vedno pohvaljeni?
[:sl]Velikokrat se vprašam kako lahko mamice tako hudičevo dobro zgledajo. Predvsem tiste, ki imajo še manjše otroke. No, jaz priznam, ne dam veliko ZA svojo urejenost.
[:sl]Debata okoli dojenja poteka že odkar prebiram internet – predvsem glede dojenja v javnosti. Tako kot vsaka tema ima tudi ta dve strani. Eni zagovarjajo dojenje v javnosti oziroma bolje rečeno dojenje kjerkoli in kadarkoli pač otrok hoče. Drugi pa pravijo, da je to zasebna stvar med mamico in otročkom, dojenčkom in naj se otrok doji le tam, kjer ni nikogar drugega. Sama sem zagovornik dojenja kjerkoli in kadarkoli. Tudi dojim kjerkoli in kadarkoli in me ne zanimajo mnenja ostalih, tudi ne ogledujem si jih, medtem ko dojim. Najbrž se je že kdo našel, ki je zmajeval z glavo ali pa prezirljivo gledal, izkušnje pa imam samo z nasmehi in odobravajočimi pogledi. Ampak to sem jaz. Dojenje v javnosti sem že obdelala v eni izmed prejšnjih zapisov. V tem pa bi rada predstavila fotografije dojenja, ki so neskončno lepe in narejene izpod rok odlične fotografinje Sanie.

