08.02.2023

Biti mama je težko

by Nataša
Težko je biti mama

Ja, priznam, javno. Biti mama je hudimano težko. Sicer je res, majhni otroci, majhni problemi, veliki otroci, veliki problemi. Pa vendar so ti problemi, ko so otroci majhni, čisto drugačni. Ko dobiš novorojenčka v roke, se ti postavi na glavo ves svet. Lahko si v sekundi zaljubljena v svojega dojenčka, lahko pa ne čutiš … nič.

In v obeh primerih se ti je v tej sekundi že življenje postavilo na glavo.

Sama sem izkusila oboje. Sicer je res življenje na začetku lažje, če takoj začutiš ljubezen do otročka. Ne veš pa kaj vse te čaka, četudi je to mogoče že tretji otrok. Saj veš, upanje nas drži pokonci in še vedno imaš upanje, da pa mogoče bo tretji otrok končno tisti, po iusu. Lepo se bo dojil, večinoma spal (vsaj noči), ne bo imel krčov in drugih težav za katere se ti dejansko niti ne sanja kaj so, ker seveda ne zna govoriti, ampak se samo cele dneve in noči joka.

Ampak ljubezen premaga vso gorje, kajne?

Ko pa ne začutiš tiste prave zaljubljenosti in povezanosti z dojenčkom takoj ob rojstvu, imaš seveda slabo vest. Pričakovala si nekaj popolnoma drugega. Namesto, da iz tebe letijo Amorjeve puščice, srčki, prički in rožice, ležiš na tisti škipajoči porodnišnični postelji in vse kar lahko je, jokaš. Ker si (prepozno) spoznala, da to pač ni to. In da si se mogoče totalno zafrknila. Da si si premislila. In da zdaj ni več poti nazaj.

Prevevata te groza in obup. Nimaš nikogar, ki bi mu lahko zaupala. Vsi se veselijo, četitke dežujejo, zatrjujejo ti, da je to najlepši dojenček, kar so ga kdaj videli. Ti pa ne čutiš nič. Oziroma se vrtiš v krogu brezčutja, obupa in jeze, predvsem nase. Najraje bi kričala in odšla. Sama. Nekam, kjer bi pozabila, da se ti je vse to sploh zgodilo.

Naj povem, da je oboje normalno.

Normalni so vsi občutki, ki jih doživljaš ob rojstvu. So tvoji in so ok. Vse bo še dobro. Dojenček, v katerega si se neskončno zaljubila že v prvem trenutku, ti bo v vsakem primeru v nekem obdobju izpraznil baterije, počutila se boš nemočno, za trenutek boš pomislila, da bi ga zabrisala ob steno ali pa sebe (seveda so to le občutki, ki jih predihamo in gremo v nove boje).

Dojenček, do katerega pa nisi v trenutku začutila tiste opevane ljubezni, pa se ti bo v nekem trenutku tako priljubil, da ga ne boš želela niti za sekunde izpustiti izpred oči. Mogoče se to ne bo zgodilo takoj, ampak zgodilo se bo.

Daj si čas.

In daj si čas, da predelaš čustva ter jih zaupaš nekomu, za katerega veš, da ne bo obosojal. Pomaga tudi, če anonimno zaupaš svoje občutke v kateri od FB skupin (npr. Sočutno varstvo in starševstvo – tu zagotovo ne boš prejela obsojujočih odzivov). Zaupaj tudi svoji zdravnici ali ginekologinji. Ena ali druga te bo napotila naprej k psihiatru ali k drugi obliki pomoči. Tu pa si lahko prebereš kje najdeš sama različno obliko pomoči – Kako pomagam v primeru depresije.

Vedeti pa moraš tudi, da če imaš več otrok, da lahko imaš oba otroka rada, ampak definitivno ne na enak način. Zakaj je temu tako, si lahko prebereš v TEM ČLANKU.

Moje razmišljanje izpred nekaj let (ko smo bili še samo štiričlanska družina) pa najdeš tule (tudi nekaj o tem kako v prvo nisem začutila tiste pristne ljubezni do otroka) – ALI LAHKO LJUBIŠ DVA OTROKA ENAKO?

In ja, biti mama ni lahko, je pa strašno izpolnjujoče. Včasih sem malo nesramna in če nanese pogovor o osebni rasti z nekom, ki še nima otrok, mu rečem:”Pridi nazaj, ko boš imela otroke.” Ker ja, šele otrok ti pokaže kakšna si, kaj vse moraš še predelati pri sebi, kaj vse te iztiri, koliko imaš potrpežljivosti (in koliko se jo še moraš naučiti), kakšne travme imaš v resnici, koliko stresa v obliki strahu in skrbi dejansko preneseš. Četudi se pripravljaš na obdobje po rojstvu otroka, pa te na nekatere stvari nihče ne more pripraviti. Še dobro. Ker mislim, da bi si marsikatera premislila, če bi vedela čez kaj vse boš morala iti kot mamica.

Preberi tudi