Kot otrok sem večkrat doživela krivico s strani staršev, vsaj zdelo se mi je tako. Po tem sem sklepala, da sta imela starša raje mojega brata. Normalno, on je bil fant (če si doma na kmetiji, je to itak najbolj važno), on je bil poslušen, priden. No, vsaj v njunih očeh. Jaz pa vse kontra. In seveda sem jima večkrat to vrgla naprej: “Itak imata rajši brata!” Z vso gorečnostjo sta to zanikala. Pfaaaa … še vedno jima ne verjamem. 😉 Zdi se mi neverjetno, ampak ali lahko ljubiš dva otroka enako?
Moj prvorojenec je danes star že 11 let. Dolgo je bil edinček. Pa ne zato, ker ne bi mogla imeti še enega (no, na koncu se je res malo zavleklo tudi zaradi tega), ampak predvsem zato, ker je bil strašno naporen. Reees naporen. In še enega takega ne bi preživela.
Kljub temu, da je bil hudo zaželjen, očitno nisem bila pripravljena na dojenčka, sploh pa ne na takega, kot se je izkazalo, da je Jaka. Priznam, v bistvu nisem imela pojma kaj me čaka, kaj lahko pričakujem. In ko sem ga v Porodnišnici Postojna prvič dobila v roke, nisem čutila tiste strašne ljubezni, tistega navala sreče, kot jo vse druge mamice opisujejo. Bila sem utrujena (še od tega, ker sem rodila 14 dni čez rok in me je že to zdelalo), od carskega reza me je vse bolelo in tudi čustveno sem bila na tleh. Nisem vedela kaj naj počnem z njim. Kako naj ga primem. Kako naj ga previjem. Nisem imela pojma. Bila sem panična. In potem sem tisti drugi dan po rojstvu dobila še en hud napad joka, nisem se mogla umirit 3 ure skupaj. Sestra me je spraševala kaj mi je, jaz sem pa lahko le še bolj divje tulila. Dali so mi apaurin. Iz porodnišnice sem odšla s strašno slabo vestjo, ker nisem doživljala vsega tega, kar doživljajo ostale mame ob rojstvu svojih otrok. Pa še apaurin so mi dali, res hudo.
Ko sva prišla domov, sem se trudila z dojenjem, pa je mali zavračal dojko. Nekaj časa sem si še črpala, potem sem obupala oziroma se mi res ni dalo. Nisem imela volje.
V času porodniške nisem z njim sama nič kaj hodila naokrog. Si niti nisem upala. Da se začne dret na polno kje sredi trgovine ali med potjo. Me kap. Tudi na sprehod nisva šla daleč. Samo par metrov stran od hiše. Ker me je bilo spet strašno strah, da se začne na polno dret. Sama z njim sem šla edino k pediatrinji. Vem, da sem se en dan odločila, da ga odpeljem k njej, ker se mi je pa le zdelo, da to ne more biti več normalno. In ko ga že pripravim, seveda še sebe zraven, ugotovim, da je Uroš v službo odpeljal lupnico. Dobila sem živčni napad. In je moral revež takoj iz službe (iz Velenja) priti domov. Takoj! Pediatrinja pa mi je na pregledu samo mirno rekla: Ja, veste, otroci jokajo. WTF?!? Seveda vem, da otroci jokajo, samo ne pa tooooliko in tako močno! Nobeden mi ni pomagal.
Joj, ko tole pišem, se prav spominjam teh občutkov. In kako sem se počutila ujeto. In sem bila jezna nanj, na Jaka. Na Uroša. Na mojo mami, ker se ni sama ponudila, da ga malo popazi. Jaz pa tudi nisem znala prositi za pomoč. Pomoč sem iskala na internetu, v skupinah mamic in vse kar sem dobila od drugih mamic je bilo: Umiri se in se bo tudi on umiril. Sem poskušala, pa ni šlo. In sem imela potem še bolj slabo vest. Mislila sem si, da sem vsega samo jaz kriva.
Ampak ko sedaj gledam nazaj in vse skupaj vidim malo drugače (in imam tudi “primerjavo”). Ne, nisem bila jaz kriva. In ne, ni bila kriva moja vzgoja (najina vzgoja) in moja živčnost. Mogoče nekaj že, ne pa vse.
Veste kako težko je, če ti nekdo ne vrača ljubezni? Najbrž. Večina nas je to že doživela. Ampak ne vem, če ste to doživeli s strani otroka. No, tak je bil Jaka. Doooolgo. Nikoli se ni stisnil k meni. Nikoli me ni objel. Nikoli mi ni dal lupčka. Ali se prišel potolažit k meni. Do drugega leta približno je bilo takole. Ta mali človeček se je samo drl, ni se jokal, ampak prav drl. Takoj, ko se je zbudil, se je začelo. Ne spomnim se, da bi se kot dojenček zbudil dobre volje ali pa brez volje. Vedno je vstal z dretjem na polno. In za vsako malenkost se je drl. Ko sva ga po koncu porodniške dala v privat varstvo, je varuška rekla, da kaj takega pa še ni doživela. Kakšno kričanje za vsako stvar. Ja, danes mi je to prav smešno. Dolgo pa mi ni bilo prav nič.
In najbolj sem bila vesela, ko je zbolel. Ja, vem, sliši se grozno. Ampak res. Ker takrat se je pa stiskal in cartal na polno. In jaz sem bila fuuul srečna. Žal pa ni bil prav velikokrat bolan. Malo se hecam, ni mi žal zaradi tega. Super je, če imaš zdravega otroka.
Ma res se mi zdi, da je ta najin Jaka nekaj posebnega. Karakterno. Jok sicer še kar ostaja stalnica pri njemu, ga je pa čedalje manj, kar je zelo osvobajujoče.
In starejši kot je, bolj je scrkljan. In bolj se crklja. Še vedno hodi ponoči v spalnico spat. Se pretihotapi sredi noči. Uroš nori in pravi, da kako je razvajen, ampak meni je prav. Naj bo scrkljan. Še prehitro bo minilo. In itak mi je dolžan za prvih par let ;).
Sedaj, ko imava še enega otroka, se mi zdi neverjetno, kako sta lahko tako različna. Dva iz istega gnezda. Vse kar mi Jaka ni dal v prvih letih, mi sedaj daje Jerca na kubik. Zraven pa še Jaka.
Me pa še vedno včasih prešine: “Joj, ko bi vse to, kar vem danes, vedela že takrat!” Sicer ne vem ali bi bilo lažje. Lažje bi bilo najbrž že to, da bi vedela, da pač tak je, da je to del njegovega karakterja. In se ne bi toliko obremenjevala in premlevala o tem non stop. In mogoče bi mu prej prišla naproti in bi bilo lažje obema. Vem pa ne.
In ja, otrok nimaš rad na enak način. Tako pač je. Saj so tudi drugačni karakterji. In drugače reagiraš na njih, njihova dejanja, obnašanja in njihovo ljubezen. Se pa trudiš po najboljših močeh.
In zato verjamem, da tudi moja starša nimata enako rada mene in brata.
Samo si je kot staršu včasih to težko priznat. Še težje pa je to obrazložit. Ali obratno?
