Poznate podjetje Mali junaki? Mi imamo že kar nekaj njihovih personaliziranih knjigic za otroke. Ker pa njihove knjige niso obstajale v času, ko je bil Jaka še majhen, knjige pa so dejansko namenjene otrokom tam nekje do dvanajstega leta starosti, sem si potihem želela, da bi naredili še eno knjigico, ki bi bila za tri sorojence. Le tako bi lahko nekako vpletla tudi Jaka v te krasne knjigice. Sem premišljevala, da bi mu naročila knjigico, ampak vem, da bi se mu zdelo že malo preotročje (na ven, seveda, na znotraj smo pa še vsi zelo dolgo radi mali otročki, ki se zvečer stisnemo v materino naročje).
Zato sem bila strašno vesela, ko sem na mail dobila sporočilo, da Mali junaki pripravljajo tudi knjigo za tri sorojence. Knjigo sem res nestrpno pričakovala. In jo takoj, ko je bilo možno, naročila.
“Vsak trenutek dneva z vami je veselje, spet in spet, tako rada vas imam, naj za to ve cel svet. Mamina ljubezen je neskončna kot vesolje, fantastični trio poskrbi, da sem vedno dobre volje!”
Takole gre en del knjige Malih junakov na začetku. Resnično, da se ti stopi srce, kajne? In tudi nam, ki nismo hudo čustveni in jokavi, se ob prebiranju zgodbic iz te knjige orosijo oči in nam srce zaplapola od sreče.
Priznam, da citirani del zgoraj ne drži čisto, konec koncev sem le človek, ki ima skoraj vsak dan momente, ko imam vsega dovolj (tempo, divjanje in kričanje vseh treh sta včasih le prehuda). Ko pa se zvečer vsi umirimo, stisnemo v eni postelji in prebiramo to knjigico, pa hitro pozabim na tiste težke trenutke v dnevu in z vsem srcem začutim kako neskončno jih imam rada.
Res je, življenje s tremi otroki ni preprosto. Vsaj meni ne. Ampak verjamem, da mamam včasih ni lahko z enim otrokom, z dvema, s tremi ali več.
Sama si dolgo nisem predstavljala življenja z otrokom sploh. Sama sebi sem se zdela preegoistična, da bi jih imela. Da bi skrbela za kogarkoli še poleg sebe. Še sebe sem včasih komaj prenašala in se lovila v vseh svojih težavah. No, pa je vseeno prišel trenutek, ko sem začutila, da sem pripravljena postati mama. Sicer me je očitno ta občutek malo prevaral, ker sem se po rojstvu Jaka počutila, da sem se fino zafrknila. Iz vsakodnevnega poležavanja po službi, ležanja v objemu Uroša zvečer in spanja, kadarkoli mi je zapasalo, sem morala kar naenkrat preiti v popolnoma nov svet. Ki mi niti najmanj ni bil všeč. In v katerem se niti najmanj nisem znašla. Očitno pa tudi Jaku ni bil všeč, ker se je prva leta precej prejokal. Ni se znal zaigrati sam niti minute. Ponoči se je zbujal še do rojstva Jerce. Zato dolgo nisem imela želje po še enem cvilečem dojenčku. Seveda pa se sčasoma vse pozabi in tako sem sedaj mama kar trem. In to kar precej cvilečih otrok.
Bi rada napisala, da sedaj, po več kot enem letu od rojstva Jagode … da sedaj smo pa že zares zorganizirani in nam življenje gladko teče. Da imamo jutranjo in večerno rutino porihtano v nulo in da se imamo super fino vsak trenutek dneva. Ali vsaj večinoma. Pa temu žal ni tako.
Odkar imamo Jagodo, sta sicer začela malo dlje spati oba, Jaka in Jerca. Do rojstva Jagode sta oba vstajala od 6.00 do 6.30. Sedaj pa kot bi odrezal, se je najstnik odločil, da lahko spi tudi do osmih. Jerca pa do pol osmih. Ja, najraje bi kričala. Zakaj? Ker bi končno lahko malo dlje spala, vsaj za vikende. Ampak se sedaj zbuja Jagoda že okoli šestih (včasih prej, včasih kasneje). In evo, spet se lahko poslovim za štiri leta od malo daljšega spanca. Vsaj upam, da se bo do takrat odstavila od dojenja, da bom spala vsaj nekaj ur v kosu ;). So pa lahko srečni vsi ostali člani, ker se Jagoda vedno zbuji nasmejana in seveda to posledično prenese name. Da ne gledam tja do enajstih dopoldan izpod čela in bevskam na vse. Ker roko na srce, nespanja se pač ne navadiš, pa naj kdo reče kar hoče. Jaz se še vedno sama sebi zasmilim vsak dan, ko zjutraj pogledam na uro.
Tako. Malo za hec, malo za res.
Ja, življenje s tremi otroki je pestro vsak dan. Nikoli, ampak res nikoli nisi sam. Tudi na wc-ju ne. Trenutno so vsi zdravi, je bilo pa obdobje od lanskega oktobra dalje do začetka obdobja korone, ko so si izmenjevali bacile, kar je pomenilo še manj spanja in več joka.
Stanovanje nam tudi ne uspe imeti pospravljeno več kot deset minut. Pa še to je velik uspeh. Nekaj oblačil leži v škatlah v eni od sob, pripravljenih, da jih pospravimo na podstrešje. Še od zime, seveda. Očitno nam jih ne bo treba pospraviti, saj je zima skoraj pred vrati. Oziroma hladnješi dnevi. Upam samo, da se ne bo enako zgodilo s poletnimi oblačili.
S številom otrok so se moja pričakovanja popolnoma spremenila – zmanjšala. Predvsem do sebe. Dokler je bil še eden, bohnedaj, da si je umazal kakšno oblačilo. In da ni bilo vedno pospravljeno. Pobrisan prah. Posesano. Kuhinja tipi topi. Se še vedno spomnim, ko je Jaka v drugem ali tretjem razredu dobil vprašanje v šoli:”Kaj pa vam kot družini najbolj pomeni?” In je odgovoril:”Pospravljeno stanovanje!” Še vedno me je sram in imam slabo vest zaradi tega odgovora. No, ta trenutek mislim, da se ni za bati, da bi kdo od naših članov družine izstrelil kakšno tako nebulozo.
Sedaj mi (nam) je bolj pomembno, da gremo zvečer v posteljo pomirjeni, veseli in z čvrstimi objemi. Da se pred spanjem pohecamo, pocrkljamo in skupaj preberemo kakšno knjigo. In trenutno je naša najljubša ravno od Malih junakov, Vaše najlepše dogodivščine Jagoda, Jaka in Jerca.
