Saj veste, da svojemu otroku želimo le najboljše? Seveda, večina staršev je takih. In tudi midva se štejeva med te super starše. Ravno zato želiva svojima otrokoma velikokrat tudi tisto, česar sama nisva imela.
Saj ne da bi (vsaj jaz) kdaj z obžalovanjem gledala nazaj v otroštvo in si želela drugačnega. Ne, to ne. Sem pa večkrat sanjala, da bi znala igrati kakšen inštrument. To se mi je zdelo vedno tako kulsko, tako fajn. In zato sva Jaka že pri rosnih 6 (šestih) letih vpisala na ure kitare.
In ne, Jaka ni noben talent za glasbo. Daleč od tega. Očitno bolj po nama. Ampak se nama je takrat zdela tako fajn ideja. In tako je mali nadebudnež, ki niti še ni znal brati, začel obiskovati svojo prvo dejavnost. Kupila sva mu tudi kitaro. Tako posebno. Na kateri je bil narisan Spuži Kvadratnik. Naročila sva jo iz tujine. Itak. Sinko edinko. Ki bo sedaj izpolnil najine sanje.
Pa se je kalvarija začela. Ure kitare je imel 1x tedensko. Ampak vmes pa je bilo potrebno vsak dan vaditi. In seveda je bilo to strašno naporno. Zanj, ki se mu res ni dalo. In za naju, ki sva se morala najprej naučiti brati note, da sva mu lahko pomagala. Pa je bil jok. Pa je bil kreg. Ampak lej, vadit je treba. In sva ga silila. Tako je prišlo obdobje, ko je mali gospodič cel mesec vsak dan nekaj zaigral doma, kot naj bi mu naročil inštruktor. Midva pa seveda totalno ponosna nanj. Lej ga. Sam je prišel do tega, da mora vaditi. In celo že zna ogromno pesmic. Skoraj do polovice knjige. Bravo. Ploskala sva mu ko nora. In ga hvalila.
Potem pa me en dan njegov inštruktor pocuka za rokav in reče:” Ja, gospa, a Jaka nič več ne vadi doma? Že cel mesec ni nič od njega. Ne pride na uro pripravljen. V enem mesecu se ni naučil tega, kar mu dajem za domačo nalogo. In še vedno je pri isti pesmi, ki sva se jo poskušala naučiti mesec dni nazaj!” Jaz gledam precej čukasto in mi ni bilo jasno kaj se dogaja. Seveda vadi. Vsak dan. Saj ga poslušava. No, res pa je, da sva malo opustila tudi točno spremljanje kaj točno igra in nisva stala zraven kot policaja.
Tako sva na koncu prišla do zaključka, da naju je mali fant pretental. Na račun najinega (ne)posluha. Seveda niti pod razno nisva opazila, da vsakič zaigra nekaj po svoje. Nekaj, kar sploh ni zapisano v notah. Jaka je vsak dan zaigral “kar nekaj”, midva (da ne napišem kaj) pa sva mu veselo ploskala. Vsa ponosna, seveda. Ker sva bila prepričana, da igra vsak dan iste pesmice.
In ne, nisva znorela. Bilo je res smešno. Dobila sva kar sva iskala. Fant pač ni bil niti malo pripravljen v teh letih na vsakodnevno vadbo. Poleg tega mu igranje kitare sploh ni bilo preveč všeč.
Igranje kitare smo opustili.
Ker pa je Jaka fant, ki ne more biti pri miru, razen, če se gre za igranje igric, je bilo treba nujno nekaj ukreniti (nekaj o dodatnih dejavnostih sem sicer pisala že tule). Tako ga je Uroš iz danes na jutri (ker ni mogel več poslušati teženja če lahko igra igrice in njegovega premikanja po stanovanju in dolgočasenja) vpisal v TSK JUB Dol – to je Tekaško smučarski klub Dol. Na tek na smučeh. Sicer nisva imela veliko upanja, da bo z veseljem hodil, ker ni nikogar poznal. Sam pa se je do takrat močno upiral kakršnimkoli dodatnim dejavnostim, ki niso bile v okviru šole (nekaj časa je sicer hodil na Judo, ampak ko so se začele resne tekme, ni hotel več obiskovati le tega). in kjer ni nikogar poznal. Ampak se je obneslo.
Seveda, otroci si želijo igre in zabave. In normalno je, da ob vseh šolskih obremenitvah otrok potrebuje sprostitvene dejavnosti, zlasti šport, gibanje na zraku, druženje z vrstniki,… kjer se nauči tudi odnosov, socializacije, zgradi prijateljske vezi, se preizkuša in prilagaja.
Z vpisom na treninge teka na smučeh je Jaka vse to pridobil oz dobil.
Ker pa se tudi treningi teka na smučeh (kot tudi pri drugih dejavnostih) prilagajajo razvoju otrok, so se le ti prilagodili razvoju in starosti ter seveda sposobnostim članov kluba. Tako je iz igre in spoznavanja teka na smučeh, kjer si je zgradil dobre gibalne temelje in začel razvijati gibalne sposobnosti, Jaka prešel v usvajanje in izpopolnjevanje tehnike. Ter začel tudi z resnimi in bolj napornimi treningi in tekmami. Letos tekmuje v kategoriji starejši dečki, razdalje na tekmah se s starostno koategorijo povečujejo, zato je tudi količina treningov tedensko bolj pogosta, treningi pa so bolj naporni in intenzivni. Ker gre za naporen šport in poteka tudi v zelo nizkih temperaturah, je lahko zdravje športnika ogroženo. Iz tega razloga trener spremlja njegovo zdravje. Zato je obvezen tudi vsakoletni preventivni zdravstveni pregled športnika. Jaka ga je letos opravil v Centru za medicino dela in športa ZVD ki je tudi Olimpijski referenčni športnomedicinski center.
In ne samo Jaka, tudi midva kot starša sva bila res zadovoljna z vsemi opravljenimi pregledi tam. Vsi zaposleni so bili zelo prijazni, šaljivi in kar je bilo Jaki še najbolj všeč: poleg žetona za kavo ali kakav, ki ga tako ali tako dobi vsak, ki pride tja na pregled, je dobil še en gratis žeton (saj si je prvega prilastila sestrica), ki mu ga je prijazno podaril nekdo od tam zaposlenih, ko je videl kako nesrečno postopa okoli kavnega aparata. Tako, da res vse pohvale.
Za naju, kot starša, njegovi treningi in tekme pomenijo seveda malo več prilagajanja, saj ga podpirava in navijava zanj tudi na tekmah (malo večkrat kot jaz ga spremlja Uroš). Oziroma navijamo vsi, tudi sestrica Jerca. Ampak se vseeno vedno zabavamo na tekmah (z vmesnimi prepiri, seveda).
Ravno to nedeljo sem rekla Urošu, ko smo navijali:” Ufff, še dobro, da je šel na pregled, saj drugače bi me tale njegov tek po hribu navzgor danes kar malo skrbel.” Ja, je le bila njegova prva daljša tekma in se mu je tudi poznalo.
Trener pravi, da bo na moči potrebno še delati.
