Ko sem bila noseča in sedaj, ko imam malo dete (pa tudi malo večjega frajerja), mi veliko ljudi pravi:” Uživaj, dokler sta majhna. Uživaj z njima, crkljaj se, stiskaj se, zabavaj se,… še kako prehitro bosta zrasla!” Prav tako so govorili o nosečnosti, kako je to obdobje res čudovito, enkratno.
Ampak, priznam, nisem uživala v nobeni od obeh nosečnosti, in seveda tudi odkar sem v vlogi mame, so trenutki, ko enostavno ne morem uživati.
V prvi nosečnosti sem bila tako utrujena non stop, da sem, ko sem prišla iz službe, samo pojedla in šla spat. In to je bilo več ali manj vse od celotne nosečnosti. Obenem sem se počutila, da sem prikrajšana za vse. Za zabave, kajenje (ja, takrat sem še kadila), vožnjo z motorjem,… Res sem bila tečna in lahko kar rečem, zagrenjena.
Druga nosečnost je bila že od prvega dne rizična, že zelo zgodaj sem tudi krvavela, tako da sem bila prisiljena veliko preležati. Od 24. – tega tedna dalje pa sem bila itak hospitalizirana. Tako, da ja … toliko o uživanju med nosečnostjo.
Sicer večkrat pomislim, da to res ni fer. Da zakaj za vraga pa jaz nisem uživala v nosečnosti? Že v drugi nosečnosti sem mislila, da bom, ampak me je vesolje prikrajšalo za vso lepoto nosečke. Enim pač ni to namenjeno, je pa kaj drugega, mar ne?
In, ne, nisem uživala v prvih dnevih in mesecih s prvorojencem. Že v porodnišnici je bil jokav, ni se pomiril ne z bližino mene, ne na joški, celo zavračal jo je, nič mu ni bilo prav. Meni pa tudi ne. In komaj sem čakala, da grem nazaj v službo. Naporno je bilo.
In ne, nisem uživala v neprespanih nočeh, sploh preživetih po bolnicah, prejokanih nočeh zaradi krčev, … kar nekaj mesecev po Jerčinem rojstvu. Ko sem komaj še stala na nogah po parih dneh budnosti. In ko sem letala od enega do drugega zdravnika z njo.
Seveda, ko ti nekdo reče, uživaj v trenutkih, vem, da je sam že pozabil na te težke trenutke, ki jih je sam doživljal z otroki. Če jih je, seveda. Ampak razumem, ko to reče.
Povem pa, da je normalno, da kot bodoča mamica ali kot mama ne uživaš v tej vlogi v vsakem trenutku in povsod. Normalno je.
Normalno je, da ne moreš uživati v trenutkih nosečnosti, ko ti je peklensko slabo. Ko namesto sijoče nosečnice, ki s sijem v očeh gleda svojega dragega in se veseli bodočega naraščaja, objema školjko in ga tisti trenutek prav nič kaj ne mara. Kaj hudiča ji je bilo tega treba in kaj za vraga ji je ta tip, ki se zdajle baše pred televizijo, naredil?
Nič ni narobe s tabo. V nosečnosti in tudi po rojstvu otročka divjajo hormoni in včasih res ne veš v kakšne občutke in trenutke se zbudiš ali pa te pripravijo bližnji, tudi tvoj nebogljeni otroček.
In ne, nič ni narobe, da nimaš pojma, s čim bi otročku pomagala pri krčih. Ker niti ne veš, če so to res krči. Mogoče je otrok le jokav. Mogoče rabi le bližino mame. Crkljanje. Tvoj dotik. Pomirjujočo besedo. Ki jo mogoče komaj spraviš iz sebe, ker se sama ne moreš pomiriti.
In zato ni nič narobe, če priznaš, da ne moreš in ne zmoreš več. In nič ni narobe, če se zjokaš. Pustiš otročka za minutko v drugi sobi, pa četudi se joka in greš zadihat v kopalnico. Ali pa tudi zakričat. Vse to je normalno.
In konec koncev je normalno, če zaprosiš za pomoč.
Mame smo samo ljudje. In družina nas cela potrebuje. Zato je nujno potrebno, da si priznamo to. Da delamo napake. Da včasih nimamo pojma, kaj delamo. Da se zjokamo. Da nujno rabimo pomoč. In konec koncev, da ne uživamo v vsakem trenutku svojega poslanstva.
Važno pa je, da nimamo slabe vesti zaradi vseh teh težkih trenutkov, si ne zamerimo, ker mogoče nismo prav reagirale, saj bomo le tako res lahko uživale z našimi dragimi. In oni z nami.
Ni tako?
