Večkrat berem mnenja mamic in strokovnjakov, da ni dobro, da so otroci vpisani v (pre)več aktivnosti poleg šole. Da morajo imeti svoj prosti čas, da se igrajo in zabavajo kot smo se mi včasih, ki niti nismo imeli možnosti, da bi se kam vpisali zraven šole (vsaj mi, ki smo na vasi in bolj oddaljeni od Ljubljane).
Poleg tega tudi opažam, da sta dve vrsti staršev. Eni, ki pravijo, da bo otrok hodil k dodatnim dejavnostim le v primeru, ko bo sam lahko šel tja, kamor želi. In drugi, ki se razdajajo na polno in nimajo časa niti zadihat, ker razvažajo otroke sem ter tja celi ljubi dan oziroma cel teden, vključno z vikendi.
Moje mnenje se je izoblikovalo tekom let oziroma in predvsem z življenjem ob mojem Jaku. Dodatne dejavnosti ob vrtcu so bile zame prekletstvo, sedaj pa so za Jaka (in za naju z Urošem) pravi blagoslov.
V času, ko je bil Jaka še vrtčevski otrok, sem občudovala vse družine in njihove otroke, ki so želeli dodatno hoditi h katerikoli dejavnosti so si pač starši zamislili. Dvomim, da vrtčevski otrok že ve kaj ga zares veseli, zato poudarjam, da so si to zamislili starši. Seveda jaz nisem hotela biti nič kaj drugačna in seveda sem mislila, da bo zdravo zanj (predvsem pa zame, sploh pozimi – za živce), da ga kam vpišem in bo on zadovoljen, ker se mu bo dogajalo, jaz pa tudi, ker bom malo fraj in se bom lahko sprehodila v miru po trgovinah ali pa si privoščila kavico v miru.
Ampak… ne! Jaka ni hotel nikamor, upiral se je že čisto majhen. Peljala sem ga na angleške urice in komaj sem stopila iz njihove hiše, me je že učiteljica (ali vzgojiteljica) klicala, da se dere na polno in naj ga pridem iskat. Ko sem ga prišla iskat, mi je vsa zaskrbljena hitela razlagat, da očitno še ni zrel. In naj poskusiva naslednje leto. Ma ja. Itak sem bila besna. Besna na Jaka. In seveda sem bila potem tečna in zoprna do njega. Revežu pa najbrž ni bilo jasno kaj mi je. Ampak ja, ne vem kaj sem razmišljala. Zakaj ga nisem poslušala, poskušala razumet njegov karatkter. Pač ni bil tip otroka, ki bi bil pripravljen hoditi na dodatne dejavnosti. In biti med neznanimi ljudmi. Takih poskusov bilo še nekaj, vsi neuspešni. In vedno sem bila jezna. Nanj. Ja, sedaj vem. Da sem bila grozna. Jezna sem bila nanj, ker ni izpolnil mojih pričakovanj. Mislila sem si: “Ma, kaj bi jaz dala, da bi me bili pripravljeni starši vpisati kamorkoli!!”
No, potem se je le v prvih razredih šole odločil, da bo hodil na judo. In to se je celo odločil sam. Z Urošem sva bila vsa vesela. Jupiii! Mogoče pa še kaj bo iz njega. Začele so se tekme in velikokrat smo z njih odšli z grenkim priokusom. Pa midva kot starša niti ne zaradi porazov, vsaj jaz ne. Bolelo me je, ker je bil sam tako razočaran kljub temu, da se nimi malo ni potrudil. Pričakoval pa je – niti ne vem kaj, ampak je. Ja, bilo je precej mučno.
V 4. razredu se je mali mož odločil, da ne bo več hodil na judo. Oziroma ne bo hodil na nobeno dodatno dejavnost. Ok. Silila ga seveda nisva, saj ni imelo smisla. Pa tudi tu v okolici ni ravno veiko možnosti izbire za dodatne dejavnosti. Ponudila sva mu, da bi ga peljala na karkoli drugega (plezanje, karate,…), izven območja občine. Oziroma kamorkoli. No, ravno 1 uro stran ne, ampak v Ljubljano, Domžale. Vse predloge je gladkomalo zavrnil.
Doma smo na vasi in vsak dan gre lahko ven, se znoret. Ali s kolesi, ali v gozd, karkoli. Možnosti je res ogromno. Samo kaj ko je najin fant neke posebne sorte tiček in tega ne vidi. Če je sam, je vse samo en velik dolgčas. Vidi pa igrice, računalnik, televizijo. In ker njegovih prijateljev ni bilo doma vsako popoldne, saj so imeli dodatne dejavnosti, mu je bilo toliko bolj dolgčas. Precej doooolgčaaaaas. Tako dolgčas, da je prestopilo vse meje dobrega okusa. Vsakodnevno teženje, če lahko igra igrice, če lahko gleda tv (sredi popoldneva?!? halo?!) je Urošu presedlo. In ga je brez, da bi ga sploh vprašal za mnenje, vpisal na tek na smučeh.
Jaka je Uroševo odločitev presenetljivo dobro sprejel. Se mi zdi, da mi je bilo celo zelo všeč. Nama pa še bolj.
Glede na Jakov karakter in to, da ima že od zelo dolgo nazaj najstniške fore, sva se vsakodnevno borila s tem, da ga nisva namlatila kot vola (no, upam, da vola nihče več ne mlati…tu uporabljam le izraz), si nalila deci ruma ali par pirov in vse poslal v tri krasne. Saj sedaj tudi pride do tega (ne do pretepov in popivanja, do želje … zaenkrat)- in ne malokrat, ampak se ga da preusmerit (vsaj malo).
In ne morem verjet – fant se je spremenil, postal je bolj zgovoren, bolj samozavesten, vesel, ker si je pridobil nove prijatelje. Vesel, ker se med treningi tudi zabavajo. Pač drugačen. Lažje se ga prenaša, priznam.
Tako, da moram napisati, da ja, mi je žal, da sem ga silila v dodatne dejavnosti v času vrtca. V take, ki njemu niso bile pisane na kožo oziroma karakter. In seveda starši delajo/delamo po najboljših močeh in kakor mislimo, da je prav. In najbrž precej izhajamo tudi iz sebe. Kar mi nismo imeli in česar smo si močno želeli, to sedaj želimo za svoje otroke (ki pa niti najmanj nimajo enakih želja). Kar ni nič narobe, če le pridemo k sebi, se ustavimo in vidimo, da otroku včasih to bolj škodi kot koristi.
V času šole pa menim, da je več kot koristno, da se otrok tudi po šoli kje dodatno zabava (ali kot ustvarjalna dejavnost, šport, …). Sama sem predvsem za šport. Otroci že tako v šoli preveč sedijo, morajo biti na miru. Potem pa še domače naloge, učenje … In ko pomislim na to, me kar malo zmrazi. Človek ni narejen za to, da bi bil pri miru non stop. Seveda vem, da se temu ne da izognit in da je šolo treba naredit. Ampak malo pa le lahko olajšamo otrokom tudi popoldanske urice in jih usmerimo. Vsaj take, kot je naš Jaka, ki bi popoldanske urice več ali manj preživeli le na računalniku, telefonu ali pred televizijo. Polni pa so energije.
Sedaj ima Jaka trening 3x na teden (v najboljšem tednu), kar pomeni, da je sedaj pozimi odsoten od cca 14.00 ure do 19.00 ure. In potem za vikend še tekmo. Ampak mu to ne škodi. Zelo mu koristi. Kakšen teden ima še vedno preveč energije.
In ja, ti njegovi treningi pomenijo, da smo starši vedno na stand by. Ko ga je treba peljat na mesto pobiranja z vso opremo in malico in ko ga je treba pobrat. Hvaležna sem, da je kar nekaj otrok, ki hodijo na treninge in se potem s straši izmenjujemo v vožnji na pobiralno mesto in domov. Ampak vseeno. Tvoj dan je prilagojen njemu. Kljub temu, da sem bila včasih pametna, da jaz pa tak starš ne bom. Samo otroke cele dneve prevažala okoli. Da če bo kam šel, se bo že sam odpeljal tja. Ko bo dovolj star, seveda. Do takrat naj se pa igra partizane in Nemce v bližnji gmajni. Ampak … Ko se zaveš, da je to pomemben del njihovega razvoja, da je to naložba vanje, ti to ni več tako težko (pride dan, priznam, ko mi malo najeda vse skupaj, ampak to imamo vsi, kajneda?).
Zadnjič sem bila na Delavnici o učinkih telesne aktivnosti na mlade invalide na URI Soča, ki jo je organizirala Zveza za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite v sklopu projekta Change Your Mindset – Sport4Everyone, Erasmus+ program, z namenom promocije športne aktivnosti med mladimi invalidi in s tem socialnega vključevanja ter izboljšanja njihovega življenjskega sloga (o tem v eni od prihodnjih zapisov) in bi rada z vami delila, kaj nam je povedala namiznotenisačica in ambasadorka projekta Barbara Meglič. “Šport ti ponudi precej več kot le skrb za fizično kondicijo. Skozi šport spoznaš in ceniš tisto vrednost trdega dela, predanosti nečemu, vztrajnosti in discipline, kar vse pripomore k uresničitvi kakršnegakoli zadanega cilja. Gradiš na občutku, da nekaj zmoreš in znaš in zame je šport preprosto način življenja brez katerega ne obstajam.”
Mislim, da to velja za vse, ne samo za mlade invalide.
