08.02.2023

Življenje gre hitro, ko gre počasi

by Nataša
Izgorelost

Ko so bili moji otroci še dojenčki je šlo življenje res počasi. To vidim sedaj, ko so že malo večji.

Obdobje dojenčka je res najlepše. Sicer takrat velikokrat misliš, da kar ne boš preživel. Zaradi utrujenosti, nespanja, skrbi glede dojenja, mogoče neizkušenosti, … vsega. In komaj čakaš, da že mine vse skupaj. Ampak ko pa pogledaš za nazaj, pa vidiš, da je bilo to obdobje (vsaj zame) res najlepše in bilo je tudi najbolj umirjeno.

Potem pa otroci postanejo malo večji in se ritem življenja kar precej spremeni. Najstnika voziš na treninge, malčici se non stop prepirata, imata izpade, sta izmenično (ali pa hkrati) bolni, imata tega zdravnika ali onega, … Za vikend ne želiš, da bi bili doma, ker … mogoče pa kaj lepega zamudiš? … in evo, … teden mine kot bi švignil. Mesec še hitreje. Nenazadnje tudi leto.

In potem se malo zaustaviš, ker te nenazadnje prisili tvoje lastno telo (saj drugače se niti ne bi, mar ne?) in pogledaš za nazaj ter vidiš, da si pa mogoče pozabil uživati v res pomembnih trenutkih. Ker si si tako želel, da ne bi zamudil tisto, kar te mogoče čaka po trenutnem napornem življenju, tisto, ko boš pa zares užival.

Ampak dejansko si pa ves čas nisi vzel niti trenutka zase, za svojo dušo, za to, da bi bil malo sam s sabo. Ker če bi si, bi vedel, da ne rabiš iskati sreče, smisla in dogodivščin naokoli, ampak, da te čakajo doma oziroma da jih imaš na dosegu roke.

Kar precej žalostno, mar ne?

Jp, ko berem tole za seboj, se mi kar zdi, ja.

Ampak … toliko pa tudi ni. Ker …

ni, če se pravi čas zbudiš in spoznaš, da se moraš ustaviti, zadihati in začeti uživati v trenutkih. Zdaj in tu.

Pa ne bom pametovala, da sem že čisto tam, ampak mi gre … zelo na počasi. Ampak gre.

Sem pa za to potrebovala kar močno “strelo” iz Vesolja. Prišla sem na rob izgorelosti. Kako se je to kazalo? Velikokrat se je zgodilo, da kar nekaj noči zapored nisem mogla ne zaspati, niti spati. Nekaj mesecev skupaj sem krvavela, potem pa naslednjih nekaj nisem imela menstruacije. Vstala sem utrujena (no, seveda, tudi, ko sem zaspala, sem se hitro zbudila, ker Jagoda še vedno ne prespi noči). Če pa sem se zbudila polna energije, pa že po dveh urah nisem mogla niti stati. Vsa sem se tresla, bila sem šibka. Poleg vsega pa sem imela non stop slabo vest, ker nisem naredila vsega, kar sem si zadala. Zraven pa še slabo vest, ker nisem bila dovolj z otroci (nisem več ustvarjala vsak dan z Jerco npr.). Pa tudi … ker niso več dobili vsak dan tople večerje, ker jo enostavno nisem imela energije narediti (ob grozi moje mame – in ja, vzorci so prekleto naporna reč, če se jih zavedaš).

Najprej sem pomislila na najhujše.

Začela sem hoditi od zdravnika do zdravnika. Nihče ni ugotovil nič. Vse bp.

Potem pa sem začela malo raziskovati in morala sem si priznati, da letim proti izgorelosti. Sedaj sem sicer dokaj ok. So dnevi, ko gre bolje in so dnevi, ko mi gre slabše. Se zavedam, da bo to še kar nekaj časa trajalo. Se pa trenutno učim malo bolj poskrbeti zase. Reči ne. Predvsem doma. In ne biti vedno in za vsako malenkost na voljo vsem (doma, seveda). Zanimivo, da izven doma mi gre vse precej dobro ;). Nimam teh težav. Se zavedam, da so to vzorci iz primarne družine. Na katerih delam. Na kar sem precej ponosna. Sploh še iz tega razloga, ker je le ta fizično v moji bližini.

In ja, trenutno spet začenjam uživati v počasnosti. V tem, da lahko tudi samo ležim na kavču in delam nič. Da si prižgem televizijo oz. Netflix (do tega kako se prižge TVja še nisem čisto prišla) in samo … uživam. V trenutku in trenutkih.

Da samo sedim s tamalima v popolnem kaosu razmetanega stanovanja in ne pospravljam sproti ter se samo igram z njima – dejansko mi je ta del najtežji, priznam.

In ne, ne delam si utvar, da bo to stanje trajalo non stop. Najbrž bodo še vzponi in padci. Ampak nič zato. Samo, da bom znala nazaj v tisti tempo, ko se bo življenje vrtelo bolj počasi in umirjeno.

In upam, močno upam, da bom svojim otrokom predala sporočilo, da je ok, če poskrbiš tudi zase. In da je tudi ok, če ne počneš in ne delaš nič.

p.s. In tudi sem ponosna nase, da sem se po tako dolgem času spravila k pisanju, tudi to je moja terapija.

Preberi tudi