Poznaš tisto: samo še ta teden preguram, potem pa si res vzamem nekaj časa zase. In: samo še teh nekaj dni zdržim, potem bo pa bolje.
No, to sem bila jaz. Več let. Ko me je pred kakšnim letom in pol povozilo.
Ko so bili moji otroci še dojenčki je šlo življenje res počasi. To vidim sedaj, ko so že malo večji.
Obdobje dojenčka je res najlepše. Sicer takrat velikokrat misliš, da kar ne boš preživel. Zaradi utrujenosti, nespanja, skrbi glede dojenja, mogoče neizkušenosti, … vsega. In komaj čakaš, da že mine vse skupaj. Ampak ko pa pogledaš za nazaj, pa vidiš, da je bilo to obdobje (vsaj zame) res najlepše in bilo je tudi najbolj umirjeno.
Potem pa otroci postanejo malo večji in se ritem življenja kar precej spremeni. Najstnika voziš na treninge, malčici se non stop prepirata, imata izpade, sta izmenično (ali pa hkrati) bolni, imata tega zdravnika ali onega, … Za vikend ne želiš, da bi bili doma, ker … mogoče pa kaj lepega zamudiš? … in evo, … teden mine kot bi švignil. Mesec še hitreje. Nenazadnje tudi leto.
