Razgaliti sebe pred celim svetom je kar težko. O tem sem razmišljala že dolgo. Ali bi ali ne bi. Ampak to je tudi eden od razlogov, da sem začela pisati blog. Da dam ven iz sebe kar me muči in hkrati delim z vami misli in občutke, s katerimi se lahko tudi poistovetite in vidite, da niste sami. Da vidite, da se tudi drugi veselijo neumnosti, za katere bi mislili, da se jih samo vi. Da preberete, da niste sami, ko se počutite žalostne, jezne in prizadete ob dogodkih, dejanjih ali ljudeh, pa si mogoče ne upate tega javno povedati. Ampak vsi smo ljudje in vsi imamo take in drugačne zgodbe. In nosimo (vsak) svoj križ, ki se nam zdi včasih preveč težak in zapopan na nas, da mislimo, da smo edini s tako težo in da nas nihče ne razume.
