Že Aristotel je zapisal, da je sreča odvisna od nas. Seveda, boste rekli. Od koga drugega pa bo naša sreča odvisna, če pa je naša?
Pa vendar, ljudje nosimo s seboj marsikatero breme, okostnjake, ki jih ali prinesemo še iz prejšnjih generacij ali pa so na nas padli v otroštvu.
Imamo dneve, ko se počutimo najsrečenjši človek na svetu in imamo dneve, ko bi se najraje pokrili z odejo čez glavo in prespali nekaj dni skupaj.
Pred nekaj dnevi sem prebrala knjigo Ljubezen v stiski, ki se me je močno dotaknila. In katera mi je dala precej za misliti okoli sreče. Moje sreče. Sem srečna? Oziroma drugače povedano: znam biti srečna?
Ljubezen v stiski je izšla pri Mladinski knjigi in če iščete opis boste našli na njihovi strani naslednje:
“Ime jim je Paula, Judith, Brida, Malika in Jorinda. Njihova življenja, tako različna, pa vendar po svoje tako podobna, se vrtijo okrog dilem, povezanih z navidezno svobodno izbiro našega časa: materinstvo ali kariera? Partnerstvo ali svoboda? Kompromis ali negotova sreča? Ko v iskanju svoje poti naletijo na nerazumevanje in utesnjujoča pričakovanja, se razkrije njihova stiska, stiska sodobne ženske, ki od življenja hoče nekaj več.”
Da boste razumeli kaj je takega v knjigi, kar mi je dalo toliko dela z razmišljanjem o lastni sreči.
Kaj je to sploh sreča? Najbrž čisto odvisno od posameznika do posameznika. Pa tudi v katerem obdobju svojega življenja se le ta nahaja. Ko smo skladni sami s seboj, zadovoljni s tem kar imamo, je lahko sreča že to, da zjutraj posije sonce in ne potrebujemo ničesar več.
Ko pa pride obdobje, ko nas razjeda kaj vse bi lahko dosegli, pa nismo,… kaj vse bi lahko naredili, pa nismo, … kakšnega partnerja imamo in nam tisti trenutek gre vse pri njem na živce, … gremo tudi sami sebi na živce. Bolj kot pri sebi razpredamo o tem, česar nimamo, kaj bi lahko dosegli, zakaj so otroci take neukrotljive pošastke, zakaj partner ne naredi nič prav,… bolj padamo v svojo nesrečo.
A jo kljub temu nočemo pokazati pred drugimi. Kajti …
Mislim, da skoraj ni človeka, ki ne bi vsak dan vsaj za nekaj časa skočil na eno od družbenih omrežjih, pokukal kaj se dogaja drugod in videl, da ga obkrožajo fotografije nasmejanih, srečnih, mladih, sijočih, popolnih obrazov in popolnega življenja.
In v poplavi vsega “srečnega”, ki nas obkroža seveda ne priznamo, da se ne počutimo dobro, da smo tisti trenutek nesrečni, mogoče žalostni, jezni, … In tega ne sprejmemo pri sebi. Mogoče slučajno naletimo na koga, ki je v tistem trenutku tudi v nekem slabem obdobju in nas že to potolaži. A večinoma nas brskanje in sledenje drugim spravlja v še večjo stisko.
Zato najprej kar moramo storiti zase je, da za nekaj časa odložimo telefon (ali izklopimo računalnik) in naredimo malo pavze od interneta, družabnih omrežjih, vseh novic, …
Potem pa moramo vedeti in si dati priložnost, da se lahko počutimo tako dobro in slabo. Čustva kot so žalost, jeza, strah, … so ok. Nič ni narobe ne z vami, ne z mano, če se ne počutimo vedno kot da smo osvojili olimpijsko medaljo. Moramo si dati priložnost tudi, ko se ne počutimo ok. Iz teh čustev se lahko veliko naučimo. Naučimo se, zakaj se počutimo tisti trenutek tako in kaj nas je pripeljalo do teh čustev. Bolj kot jih bomo razumeli, prej ko jih bomo razumeli in jih prepoznali, prej si bomo lahko tudi sami pomagali.
Vedno pravimo svojim otrokom:”Kar naj ti bo dolgčas, iz tega se rodijo velike ideje!” A to ne velja le za otroke, velja tudi za nas, odrasle.
Tako kot dolgčas je lahko jeza velika motivacija za velike projekte. Žalost pa nas velikokrat pripelje do velikih spoznanj. O sebi in o svetu. Je tako?
Zato svojih negativnih čustev ne bi smeli ignorirati, ne svojih, ne od bližnjih. Treba jih je sprejeti. Se jih naučiti obvladati, predelati in z njimi živeti. Že s tem bomo bližje sreči.
Tudi sama sem konec pejšnjega leta zapadla v neko anksiozno stanje, ki se mi je vleklo še v začetek tega leta. Naporno mi je bilo že vse. Najbrž se je vse skupaj nabiralo že nekaj časa. Nespanje (nekaj sem kriva sama, ker hodim pozno spat, a le takrat lahko kaj naredim – nekaj pa k temu doda tudi Jagoda, ki se še pogosto doji ali pa ga sračka ponoči kar tako, da vidi ali še premorem kakšen konec živca), dvoje različnih izobraževanj naenkrat oz. pot do pridobitev certifikatov za specialista digitalnega marketinga, različna sodelovanja, obstoječi naročniki za digital marketing, skrb za moja profila na FB in IG, fotografije, urejanje le teh, …potem pa seveda gospodinjska opravila, družinica in možek,… In ta večna slaba vest. Ko sem imela predavanja, sem imela slabo vest zakaj nisem z otroki, … ko sem bila z otroki, sem bila v mislih pri tem kaj vse moram še narediti, …. Ja, želela sem si, da bi bilo narejeno in opravljeno vse 100%, da bi z Jerco lahko vsak dan kaj ustvarjala, zvečer še kaj spekla, si vzela čas za večerne pogovore z Jako, povezovalne večerne ure z Urošem, … imela stanovanje tipi topi,…. No, na koncu pa sem se seveda lahko le zdirala na otroke, se prepirala z Urošem in vse kar sem imela za naredit zase, naredila s težkim srcem in niti pod razno zadovoljivo. Non stop pa me je spremljala slaba vest.
In ker dejansko tako dolgo pač ne moreš živeti. Sploh pa ker s svojim obnašanjem vplivaš na celotno družino, sem morala narediti temu konec. Vzela sem si čas zase in se tudi sama s seboj pomenila, si zapisala vse, si tudi oprostila ter se odločila, da bom naredila nekaj malih sprememb. Rada bi napisala, da sem naredila nekaj konkretnih sprememb, ampak jih še nisem.
Prvi korak je bil, da sem se za kratek čas odklopila od Instagrama in Facebooka (kjer preživim ponavadi preveč svojega časa). Tudi zato, ker sem se v vsej svoji nesreči zalotila, da vidim druge še 1000x bolj srečne in uspešne. Odložila sem telefon, ko sem bila z malima dvema. Lotila sem se branja knjig in si nadela neka nevidna sončna očala s katerimi nisem videla umazano in nastavljeno stanovanje. To, drugo, priznam, je bilo še najtežje izmed vsega. Ampak mislim, da je trenutno, pri vseh teh obveznostih in pri tem, da sta Jagoda in Jerca sposobni pravkar v nulo pospravljeno stanovanje v pol minute spremeniti v totalno (dobesedno) štalo je čisto/nečisto stanovanje res zadnjega pomena.
Res je, vsega naenkrat ne moreš imeti. No, če imaš tako visoke cilje kot občasno jaz (pa mislim, da tudi marsikatera druga), zato je skoraj nujno, da si postaviš prioritete. Čim bolj realne. In bolj so realne, bolj blizu popolne sreče si.
In kar je najpomembnejše pri tem “biti srečen in zadovoljen” je to, da si vsak dan, vsako minuto hvaležen. Sama sem že večkrat prakticirala hvaležnost, vmes pozabila pa se spet spomnila. Najlažji način za prakticiranje hvaležnosti je, da si priskrbimo kar poseben zvezek, ki je namenjen samo temu in si ga damo zraven postelje. Tako ne bomo pozabili zapisati za kaj smo hvaležni tisti dan.
Kajti čisto vsak ima nekaj za kar je lahko tisti trenutek hvaležen. Si se danes že vprašala za katero stvar si hvaležna?
In saj veste:
Sreča je!
V majhnih stvareh,
toplih ljudeh,
v stisnjenih dlaneh. – Tone Pavček
In za konec, da ponovimo:
Vsekakor bodimo hvaležni za vse, kar imamo, ker hvaležnost je pogum in moč. Namreč, najlažje se je prepustiti slabemu in biti nesrečen. Vzamimo stvari v svoje roke. Bodimo hvaležni in srečni.
