Kako smo preživeli šolanje od doma z dvema malčicama in delom od doma

by Nataša

Preživeli smo. To pa je dejansko tudi vse. Ampak beri dalje, mogoče pa najdeš kakšen navdih. Za ne imeti tri otroke ali pa kako se ne organizirati v naslednjem lockdawnu. Hec.

Sicer se pa vidi že po količini mojih blog objav, da nam vse skupaj ni šlo preveč gladko. Ampak za razliko od začetkov, ko smo bili v tem položaju, se sedaj malo manj obremenjujem z vsem skupaj.

Leto dni nazaj smo še svobodno uživali in se nam niti pod razno ni sanjalo kaj nas čaka do konca leta. Sicer pa bolje, da ne. Pa tudi, če bi nam kdo takrat povedal kaj nas čaka, tega ne bi verjeli.

Ko se je zgodil prvi lockdown sem bila sama še čisto naspidirana in prepričana, da bo to mala malica zame. Že tako je bila Jerca od svojega rojstva v varstvu precej malo in sem bila navajena na to, da je treba otroke doma zabavati na tisoč in en način. No, mislila sem, da sem. Ha, ha.

Prvi mesec sem veliko časa preživela ob najstniku, mu težila za naloge, za sprotno delo, … itd. Seveda je bilo veliko kričanja (z moje strani), veliko cmevhanja in dolgega jezika (s strani najstnika). Zraven pa sta seveda jokali in kričali še ostali dve dami. Ena večinoma v mojem naročju, druga pa je brezobzirno skakala po vseh posteljah, kavčih, itd … za mojim hrbtom.

Drugi mesec sem seveda še pregledovala delo Jaka. In hkrati mrzlično vsak dan iskala nove ustvarjalne ideje za Jerco. Dopoldan Jaka, popoldan ustvarjanje. Nekako je še šlo.

No, tretji mesec pa sem samo še izmučeno ležala na kavču in se drla na drugi konec stanovanja, kjer ima Jaka sobo – Kaaaj deelaš?? A si napisaaal naalogoooo?!? Da se spokaš dol s telefona!! Vem, da si gor! Takoj ga prinesi v dnevno!! Jaaakaaaaa!!

In tako sem napisala protestno pismo Jakovi razredničarki in ravnatelju. Da jaz enostavno tega ne zmorem več. Če bi želela, da mulc dela vse sproti, se seveda še kaj nauči in dela še po pouku (če se temu sploh lahko tako reče), sem lahko z njim od jutra do večera. Kar pa ni bilo možno. Že tako sem imela totalno (no, saj jo še imam) slabo vest do Jerce, ker je bila (in je še) najbolj prikrajšana. Če nisem težila Jaku, sem dojila Jagodo (ali pa jo nosila naokoli).

S strani Jakove razredničarke sem dobila odgovor, da naj se ne sekiram, da je že dovolj star, da prevzame odgovornost za nekatere stvari in da naj ga pustim bolj pri miru. In da bodo seveda vso snov predelali, ko pridejo nazaj v šolo. Jaaa, no, do tega seveda še do danes ni prišlo, ampak pustimo to.

Nekaj dni sem premišljevala o njenem odgovoru, potem sem se pa odločila, da bom res naredila tako. Pustila ga bom pri miru, pa bo kar bo. Občasno bom še preverila, če sploh še kaj naredi za šolo ali ne. Ampak to je to.

Tako sem nadaljevala tudi v drugi rundi šolanja od doma. Se ne obremenjujem več s šolo. Ja, seveda mi ni vseeno, ker konec koncev je le 9. razred in gre naslednje leto v srednjo šolo. Ampak dejansko ne morem storiti nič. Lahko le mirno (oz. večinoma ne tako zelo mirno) prebiram maile od učiteljice zakaj je ponovno manjkal na zoom uri in zakaj ne dela domačih nalog. In potem še bolj mirno (ali pa ravno obratno) zaslišujem Jaka kaj se je zgodilo. Ter nato brez kakršnegakoli upanja na boljše čase pišem opravičila.

Sem pa vesela, da ta naš najstnik še vedno lahko vsaj trenira (nekaj časa tudi to ni bilo mogoče) tek na smučeh. In da ima kar pogoste treninge in tekme. Poleg vsega pa je rad na kolesu, kar ga rešuje pred tem, da mu dejansko ne vrževa računalnika kar skozi zaprto okno. No, mogoče ga to še čaka, nikoli se ne ve. Pri nas se lahko razpoloženje zamenja zelo hitro, tudi v minuti. In to pri vsakemu izmed nas. Nas je pa pet. Kar pomeni, da bi nas še v psihiatrični ustanovi težko obvladali.

Ja, malo sem zašla.

Torej, ja, pred letom dni sem bila še strašna navdušenka nad DIY izdelki. Sploh v sodelovanju z Jerco. Ta strašna navdušenost pa je na žalost v enem letu padla na skoraj tisto raven, da se že malo približujem paničnemu napadu, samo da Jerca začne govoriti o tem, da bi ustvarjala. Malo šale, malo pa zares. Ne, nimam več toliko entuziazma kot nekaj mesecev nazaj. Ampak saj je za razumeti, mar ne? Entuziazem se ni zgubil samo na tem področju, ampak še na marsikaterem drugem. Žal. Tako je trenutno stanje. Seveda pa sem optimist in mislim, da se bo še vse vrnilo na svoje mesto.

Rada bi samo povedala, da če se še kdo najde v mojem zapisu, naj se ne obremenjuje preveč. Važno je, da preživimo (dan). In da ga preživimo dokaj umirjeno. In da znamo tudi kakšno skrb dati na stran. Zavoljo našega duševnega in posledično telesnega zdravja. Izredne razmere pač zahtevajo izredna dejanja in tudi razmišljanja. Tokrat so zahtevala kakšen skok več k sebi in skrb zase. Da tako lahko poskrbimo tudi za druge. Mogoče pa je to bistvo vsega tega kar se trenutno dogaja. Kdo ve?

Da pa bomo skupaj lažje preživeli še nadaljevanje šolanja od doma, dela od doma (ker predvidevam, da nas bo nekaj še vedno ostalo s polno goro dela doma) in tudi kdaj kakšno ustvarjalno urico z najmlajšimi (čeprav bodo imeli tega na voljo sedaj že dovolj v vrtcu) pa sem za vse vas priskrbela nor popust s spletni trgovini Napolni torbo, kjer najdeš vse za šolo (od šolskih torb, lepila, čopičev,…), torbe za trening (jo je dobil sedaj Jaka za večjo motivacijo … ne pri učenju, pri treningu), ustvarjalni material, pisarniške pripomočke, … pa tudi kar nekaj Izzivov za otroke najdete tu (lahko si jih brezplačno sprintate).

In kako ste vi preživeli do sedaj? Mislim šolanje od doma ter hkrati zabavanje vrčevskih otrok in dela od doma? Me res zanima ali samo nam ni šlo ali je še kateri tu že malo obupal nad vsem.

Preberi tudi