08.02.2023

NAJSTNIK IN ZGLED STARŠEV – #petkovarubrika

by Nataša
Najstnik in zgled

Na današnje precej kompleksno vprašanje glede najstnikovega obnašanja in zgleda staršev odgovarja Leonida Mrgole iz Zavoda za izobraževanje, raziskovanje in izobraževanje Vezal.

Mamica sprašuje:

“Mogoče malo smešno vprašanje, ampak najin najstnik, 8. razred noče nositi maske v šoli. Kar naprej dobivamo grožnje iz šole, da bo dobil ukor, če se ne bo držal pravil. Sicer nosi jo, ampak pod nosom. Zato so ga že večkrat poslali iz učilnice.
Glede na to, da se meni osebno to nošenje mask – sploh za šolarje – zdi popolnoma nesmiselno – težko karkoli pametnega rečem sinu.Seveda mu povem, da naj se drži pravil, ker pač tako je in v življenju se bo moral enostavno velikokrat prilagoditi, hočeš nočeš. Samo se mi zdi, da čuti, da se mi zdijo ta opozorila malo brezvezna.To pa pripelje do še bolj kompleksnega vprašanja – kaj dam otroku, ko nekako ne jemljem resno učiteljev oziroma šolo? Ni prvič, da se ne strinjam z njihovim načinom, seveda se izključno zaradi njega ne grem “kregat” v šolo, ampak ne morem pa, da ne bi izpustila kakšne pripombe na račun šole.
Glede na način, ki ga ima šola že iz nižjih razredov do nas, staršev – nekakšen pokroviteljski in ignorantski odnos, priznam, da je tudi jaz ne morem dokaj resno jemat (komunikacija zelo slaba, po eni strani pravijo, da so dovolj stari, da prevzamejo odgovornost, po drugi strani obvestijo starše o določenih dogodkih, ko je že res preveč krizna situacija,… nepodpiranje špornih dejavnosti oz. obšolskih, ki se ne izvajajo v sami šoli, …nerazumevanje do otrok, ki ne pašejo v kalup,…). Sinu se tudi dokaj fučka za šolo – v tem času zaprtja se mu je začelo še toliko bolj. In ker sem sama izmozgana, se je začelo tudi meni do neke točke. Ne da se mi vsakodnevno težit za ocene in šolo. Kar bo bo, si mislim. Sin je toliko, da ima neke povprečne ocene. Je sicer prinesel letos tudi že dve enici domov, ki jih je popravil.

Je pa strašno rad zunaj, na skejtu in skiroju, kjer se druži s prijatelji. Ko pride iz šole, naredi tistih par nujnih stvari, ki jih mora za šolo in nekaj obveznosti doma v stanovanju (ki so sicer vedno bolj površno narejene), potem pa šiba ven in ga ni do večera. Zvečer vedno pride, ali naredi večerjo za vse ali pa skupaj pojemo in vesel razlaga kaj vse so se s prijatelji menili, kaj so naredili, kaj bodo še, itd.
Sama takih stikov z mojimi starši nisem imela, da bi me kdaj poslušala, kaj si želim, kaj delam, itd. Sta pa vedno “težila” kako pomembna je izobrazba. Imam 8. stopnjo izobrazbe. Ampak ne čutim ob tem zadovoljstva, niti nimam nič od tega, ne na kariernem področju, niti ne čutim osebnega zadovoljstva zaradi tega. Prej obratno.

 In imam tudi s tega vidika mogoče “težavo”, ker se mi formalna izobrazba ne zdi tako zelo pomembna kot “šola življenja”. Seveda želim (in mi tudi veliko pomeni), da bi bil moj otrok splošno izobražen, ampak sem nekje na poti do tega, da mu non stop težim s knjigami, ocenami, …spoznala, da se mi več ne da. Ker smo imeli doma prepir za prepir. Raje živim v miru. Plus zdi se mi, da je tako zelo vesel, ko lahko non stop miga. Pa seveda še vseeno raje vidim, da je pred blokom, zunaj, kot pa da visi na telefonu, notri.

Me pa mori, ker moja mami, ko to vidi teži meni, da ga nisva prav vzgojila. Da nima delovnih navad. Da bo popolnoma zabluzil šolo in da bo to moja odgovornost. Ker mu ne težim več s šolo.

In se sprašujem – premalo resno JAZ jemljem šolo? Je ta način vzgoje ok? Je ok, da je najstnik večinoma dobre volje – no, saj cmeri, ko mora odnest smeti, pa pomit po tleh, posesat in seveda, ko se mora vsaj nekaj naučit. Ampak na splošno – a nismo bili kot najstniki non stop nesrečni? Ni to poanta najstništva? Včasih me zaskrbi, da res ne delava prav, da bi mu mogla bolj zagrenit življenje sedaj. Da se bo s tem mogoče bolj razvil v “normalnega” človeka – če bo nesrečen?
Joj, upam, da nisem preveč zakomplicirala – da se približno vidi iz pisanja kaj me skrbi.”

Leonida odgovarja:

“Pozdravljena!

V tem vprašanju, se pravzaprav skriva veliko vprašanj.

Govorite o odnosu do dela, o odnosu do učiteljev, o odnosu do pravil, odnosu do znanja in odnosu do šole kot institucije.

Vsa ta vprašanja zelo dobro poznam. To so vprašanja utrujene mame, ki ima svoja stališča in norme.

Zelo dobro vem kako se počutite.

Pa poglejmo naprej.

Maske. Ne bom razpravljala o tem ali je prav da nosimo maske ali ne. Če povzamemo samo dejstvo, da je maska postala pravilo, s katero zaščitimo sebe in druge.

Mnogo ljudi misli, da je to pravilo neumno. Zato se pritožujejo, ne upoštevajo itd…

Ko z otrokom o tem razpravljamo kot z odraslo osebo, si otrok zgradi svoje mnenje , kar je odlično. Tisto kar ni OK pa je, da si potem tudi omisli svoje vedenje. Ker je otrok ne loči med tem da je mnenje eno, upoštevanje pravil pa drugo.

Naj dam en drug primer. V Sloveniji obstaja veliko ravnih in preglednih cest, kjer so se pogosto dogajale nesreče. Zaradi tega, so sprejeli pravilo, da je tam omejitev 50.

Marsikdo je mnenja, da je to pravilo brez veze. To je mnenje. Marsikdo pa pravila ne upošteva in se tam še vedno dogajajo nesreče.

Vidite učenje? Pri maskah, se nam ne zdi tako pomembno. Ko pa pomislimo na nevaren cestni odsek in na našega otroka, ki bo nekoč vozil avto… takrat pa nas stisne v želodcu.

Torej otroka je treba naučiti, da je svoje mnenje pomembno in da ga lahko tudi izrazi na spoštljiv način. Pravilo je pa pravilo, ki ga je treba upoštevati.

Seveda je šola pravo gnezdo nesmiselnih pravil in se moramo spomniti, da imamo otroke zato, da jih naučimo preživeti, ne zato, da jih zavijamo v vato in jih pustimo, da delajo kar hočejo.

Zelo podoben je odgovor pri šolskem delu. Učenje, opravljanje domačih nalog je predvsem pridobivanje navad, kot so vztrajnost, potrpežljivost, delovne navade in zavedanje, da je v življenju cona udobja in uživanje lahko največja ovira za razvoj, če jo ne znamo postaviti v ravnotežje.

Veliko se govori o tem, da je vse mogoče. Odrasli moramo naučiti otroke, da je to res, če se znamo za svoje cilje prebuditi.

V Vaši družini je bilo znanje vrednota. Sama imate občutek, da niste srečna oz zadovoljna, kljub 8 stopnji izobrazbe. Verjetno se ne počutite tako zaradi izobrazbe, ampak zato, ker vam ni nihče zares prisluhnil in z radovednostjo odkrival vaših talentov in strasti.

To je zopet nekaj kar se skriva ‘za šolo’.

Tudi sama imam izkušnjo otroka, ki je deloval kot ‘da se mu fučka za šolo’, nekako sva ga ves čas spodbujala in vztrajala, da je šel proti cilju. Bilo je naporno za znoret. Opravil je maturo in tako srečnega človeka še nisem videla. Jaz sem jokala od sreče, da je srednje šole konec.

Za konec pa še anekdota o bedni šoli in groznih učiteljih.

Vsi starši jo kdaj pa kdaj poslušamo in smo tudi sami kdaj takšnega mnenja. Ljudje smo različni. V vsaki šoli so Učitelji in učitelji.

Sama sem otrokom vedno rekla: »Res imaš srečo, da se učiš odnosa z osebo, ki ti ne paše. Veš, ko boš dobil prvo službo in boš imel morda bednega šefa, boš že imel izkušnjo, kako se dela s takimi ljudmi.«

Zgodilo se je, zelo velikokrat, da so bili takšni učitelji najinim otrokom najbolj priljubljeni.

Odgovor spisala Leonida Mrgole, soavtorica uspešnice Izštekani najstniki in starši, ki štekajo

Vabim na ponovitev delavnice: http://vezal.si/starsi-ki-stekajo/

Za več zanimivih vprašanj in odgovorov pa kliknite na tole povezavo – klik.

Preberi tudi