Tudi sama velikokrat zaidem na kakšen forum, kjer se predvsem mamice obremenjujejo do kdaj je “normalno”, da otrok spi pri starših. Seveda se tudi pri tej temi, tako kot pri večini, ponavadi vname vroča debata. Zato sem bila še toliko bolj vesela, ko sem dobila vprašanje mamice na to temo.
V današnjem vprašanju in klicu na pomoč se nas najde precej mamic, sploh zadnje leto.
Odgovarja Ana Bešter Bertoncelj, ustanoviteljica Ljubeče mame, psihoterapevtka, imago terapevtka in mamica dveh otrok.
Današnje vprašanje se nanaša na temo, o kateri zagotovo velikokrat razmišlja marsikateri starš – kako predelati slabe vzorce, ki smo jih prenesli iz svoje primarne družine?
Petkova rubrika je tu in danes imamo vprašanje, s katerim se nas večina kot staršev najbrž sooča. Hočemo, nočemo, velikokrat v svojih besedah ali dejanjih lahko opazimo svoje starše. Ravno to, kar smo si, ko smo bili mlajši in brezskrbni, obljubili, da ne bomo.
Sledilka pravi, da ne želi kot mama reagirati in biti kot njena mama. Njeno vprašanje je:
Danes na vaše vprašanje odgovarja Ana Bricelj Bertoncelj. Ana vodi Facebook stran z imenom LJUBEČA MAMA. Stran je namenjena mamam, ki vzgajajo ljubeče, vendar se pri tem soočajo z različnimi izzivi. Mamam, ki jih zanimajo novi načini pristopa h otroku, ki temeljijo na raziskavah otrokovih možganov. Mamam, ki se zavedajo, da je vzgoja otroka hkrati tudi učenje o sebi in priložnost za proces lastne transformacije. Mamam, ki si želijo delati na svojih vzorcih čustvovanja, čutenja, delovanja in mišljenja. Mamam, ki verjamejo, da smo prav me tiste, ki lahko z vzgojo lastnih otrok, spremenimo jutrišnji svet.
Natalija je mamica sinku Martinu, ki ga je izgubila v 32. tednu nosečnosti.
Tudi ona bi rada delila z nami svojo zgodbo. Takole je zapisala:
“Izkušnja, ki me je zaznamovala, me naredila močno. Trdno.”
Jutri je 15. oktober, mednarodni dan spomina na otroke, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu.
Mamica fantka Lana, ki je umrl med porodom želi deliti z širšo javnostjo nekaj dejstev o tem kako se počutijo družine ob izgubi ter nasvetov, kako naj se drugi ljudje ob takih žalostnih dogodkih obnašamo do njih.
Njeno zgodbo ter ostalo si lahko preberete spodaj:
Bliža se Dan žena, nekdaj Dan delovnih žena. Posvečen je vsem ženam. Hvaležna sem tem pogumnim ženskam, ki so se borile za enakopravnost. Pravice, ki so bile pridobljene niso samoumevne. Ni nekaj, kar nam ne bi mogel nihče vzeti in nas zopet potisniti nazaj v kot. Tudi dandanes je v nekaterih družbah že čutiti pritiske in ideje, ki ne sodijo v 21.stoletje.
Materinstvo naj bi bilo najpomembnejši del ženske identitete, kar pa pomeni, da so druge potrebe in želje v njenem življenju drugotnega pomena. In tako smo ženske, ki se ne odločimo za otroke nenavadne, drugačne, za marsikoga nenormalne in sebične. Uradno sicer velja – še dobro – da je odločitev o otroku povsem svobodna odločitev, vendar pa del družbe na nas gleda negativno.
Tokrat delim z vami zgodbo moje prijateljice Kristine Galun. Z njo sem ga veliko prežurala, vendar priznam, čisto vsega, kar se je dogajalo z njo v tistih, norih študentskih letih, nisem vedela. Takrat se mi je tudi zdelo, da imam sama najhujše težave na svetu in da jih nihče ne razume. Joooj, če bi vedela, kaj vse se mi bo zgodilo v dvajsetih letih, se takrat niti najmanj ne bi sebi smilila in bi se bolj drugim posvetila. Predvsem bližnjim.
Hjaaaa……. kako se življenje obrne. O tem drugič. Spodaj pa si lahko preberete kako doživlja Božič Kristina.
