V današnjem vprašanju in klicu na pomoč se nas najde precej mamic, sploh zadnje leto.
Odgovarja Ana Bešter Bertoncelj, ustanoviteljica Ljubeče mame, psihoterapevtka, imago terapevtka in mamica dveh otrok.
Mamica sprašuje: “V zadnjem obdobju, ko sem večinoma samo mama in imam otroka (5 in 2 leti) precej doma – lockdown, potem pa izmenjujoče se obdobje karanten zaradi različnih okužb “sošolcev” otrok v vrtcu, sem čisto na koncu z živci, z energijo, voljo, z vsem. Zvečer samo še obsedim pred telefonom in scrollam sem pa tja. Torej, gre se za to, da nimam niti živcev za otroka. Kar naprej se prepirata, tepeta, kričita, … Ker hkrati tudi delam od doma, poskušam usklajevati delo in otroke, pa mi nekako ne znese. Poskušala sem tudi že s tem, da sem si vzela res čas za otroka, uro ali dve, se jima posvetila, ker sem menila, da se bosta potem lažje sama zamotila, a ni šlo po načrtih. Sploh večja se me drži kot klop. Mami to, mami uno, … Mož veliko dela oz. dejansko normalno, a ko dela npr. popoldan, ga ni skoraj cel dan. Ko je doma, seveda prevzame oba. Ampak v tem času me čakajo tudi gospodinjska opravila in priprava hrane. Kako naj ju pripravim do tega, da se vsaj malo zamotita sama? In hkrati kako naj ne znorim ob vsakem klicu: »Mamiiii?« Kako naj se umirim končno? Kakšen nasvet?”
Odgovor Ane:
“Draga mamica. Vsaka ženska, ki je v tem obdobju mama, zaposlena, po možnosti še napol učiteljica, gospodinja, kuharica, partnerka/žena, … je verjetno zelo utrujena, izmučena in na koncu z živci. Sama veliko delam z mamami in tudi sama sem mama dveh šolarjev, zato lahko rečem, da so prav mame tiste, ki so v zadnjem letu med najbolj obremenjenimi ljudmi na svetu. Zato si najprej lahko čestitajte, da ste to zadnje leto sploh preživeli in uspeli poskrbeti za svoja dva otroka, za nujne potrebe, da ste uspeli narediti svoje delo od doma in biti ob tem še gospodinja in kuharica. Ne glede na to, koliko zalog imamo, se enkrat izčrpajo. Govorim o vaši energiji, ki je nujno potrebna, da lahko delujete in vzdržujete vse okoli vas. S tem ne mislim samo finančno, ampak tudi emocionalno. Zavedam se, da si je v tem obdobju, sploh ker je pred nami spet ponovno zaprtje, zelo težko vzeti čas zase. Ampak tako kot si na letalu, če se odprejo omarice s kisikovimi maskami, masko najprej namestite sebi, ŠELE NATO otrokoma, je nujno, da imate vsaj nekaj časa SAMO ZASE. Lahko je to 15 minut zvečer, lahko je pol ure čez dan. To je čas, ko morate odklopiti vse in samo počivati. To ni tisti čas, ko kuhate, likate, perete, sesate. Takrat delate. Mame pa potrebujemo odklop, počitek in mir, da se sploh lahko spravimo toliko h sebi, da lahko potem spet skrbimo za otroke tako, kot to potrebujejo oni. Izčrpana mama je težko ljubeča mama, zato LAHKO poskrbite tudi zase. To ni egoizem, to je nujno za preživetje in dobro funkcioniranje družine. Poskusite kakšen dan res dati sebi malo časa, nahranite sebe, ker boste potem lahko tudi starejši dali, kar potrebuje, da se vas ne bo držala kot klop. Kadar jaz nisem v najboljši koži, tudi otroka potrebujeta več od mene. Več je izbruhov, več je konfliktov. Dajte torej najprej nekaj časa sebi, nato nekaj pozornosti otrokoma in boste videli, da se bosta lahko posledično tudi več zaigrala sama. Kar vam toplo priporočam pa je, da si najdete pomoč oziroma jo vzamete, če vam jo kdo ponuja. Skrbeti za 5 in 2 letnika, je izziv. V tem času še posebej velik, ker oba potrebujeta veliko. Če je kakšna babica blizu, naj vam pomaga, če je to le mogoče. Mogoče se lahko s kakšno sosedo, ki ima podobno stare otroke dogovorita, da si za pol urice na dan izmenjata varstvo. Včasih pridejo prav tudi varuške. Glede na to, kaj je trenutno dovoljeno, si poiščite pomoč. VEDNO se da narediti vsaj malo spremembo, ki vam lahko pomeni res veliko. Če zmorete in znate, si lahko pomagate z dihalnimi vajami, z meditacijo, s čuječnostjo. Dobra podpora, če imate to možnost je tudi psihoterapija. Srečno!”
Anino skupino Ljubeča mama lahko najdete na Fecbooku – klik.
Več vprašanj in odgovorov #petkovarubrika, pa najdete v zavihku Vi sprašujete – strokovnjaki odgovarjajo.
