Sin, star 10 let, spi pri nama – #petkovarubrika

by Nataša
Skupno spanje otrok in staršev

Tudi sama velikokrat zaidem na kakšen forum, kjer se predvsem mamice obremenjujejo do kdaj je “normalno”, da otrok spi pri starših. Seveda se tudi pri tej temi, tako kot pri večini, ponavadi vname vroča debata. Zato sem bila še toliko bolj vesela, ko sem dobila vprašanje mamice na to temo.

Torej, mamica sprašuje:

“Ali je “normalno”, da najin sin, star 10 let še vedno spi pri nama. Meni osebno se to ne zdi nič spornega, ampak občasno berem po raznih forumih vroče debate o tej temi in nekateri menijo, da je to že na meji izprijenega in da naj bi to mejilo že na zlorabo.”

Odgovarja Katja K Steinbuch, ustanoviteljica in direktorica Inštituta Vita Bona, družinska terapevtka – psihoterapevtka in stažistka relacijske družinske terapije.

“Skupno spanje (cosleeping) v sočutnem starševstvu pri dojenčkih in najmlajših zelo spodbujamo. Seveda pa gre to le v primeru, ko mama čuti, da to zmore. Za starejša leta pa bo odgovor malo daljši. Skupno spanje družine je namreč tema, ki vzbuja mnogo različnih občutkov. Pri večini se zbudi strah, da bodo otroku prestopane meje ali pa da otrok zaradi skupnega spanja ne bo nikoli samostojen.


Resnica je v tem, da oboje samo na sebi ne pije vode in tovrstni strahovi niso kar tako upravičeni. Če dodamo druge dejavnike, pa jih lažje razumemo. Če otroku sicer ne dajemo čustvene varnosti in ga prepuščamo samemu sebi, potem bo zelo verjetno res težko samostojen, bo pa samozadosten. Če od otroka mi prvi zahtevamo, da z nami spi, medtem ko to njemu ne ustreza več, ga s tem res zlorabljamo. V obeh primerih je za razmisliti, kako otroka upoštevati in v prvem primeru se nanj uglasiti, v drugem pa spustiti, oziroma ga slišati v njegovih osebnih mejah.


Kadar otrok želi skupno spanje, zelo verjetno izraža čustveno potrebo po bližini in dobro je, če se nanjo odzovemo. Pogosti so primeri, ko otroci pridejo sredi noči, po sanjah, ali pa po tem, ko se zbudijo in pri tem res rabijo nekaj bližine. Pravzaprav je zelo normalno, da je za otroka ob starših vedno prostor, da pride po objem ali bližino. Seveda vse do meje, dokler to staršem ustreza in zmorejo dati takšno podporo. Če tega ne zmorejo, se seveda tudi vprašamo zakaj – ali so npr le preutrujeni in je postelja premajhna, ali pa imajo težave s pretirano bližino. V prvem primeru morajo poskrbeti zase in ni nič narobe, če otrokom povedo, da tega ne zmorejo. V drugem lahko kupijo večjo posteljo. V tretjem primeru pa bi bilo smiselno, da raziščejo, zakaj jim je bližina tuja in se srečajo s temi občutki. Večje težave so v tem, ali to počne iz svoje potrebe, ali s tem čustveno “rešuje” starša – pri tem mislim na pogosto znane primere, ko se otroci pridejo stisnit zgolj takrat, ko enega od staršev ni doma, kot da bi čutili, da drug starš rabi dodatno podporo. V teh primerih je dobro, da otroku ubesedimo, da smo v redu in da kljub temu, da nista oba navzoča lahko spi sam. 


Odgovor “normalnosti” skupnega spanja torej ni enoznačen. Vsem staršem, ki jih skrbi, da se to ne bi nikoli končalo je morda dobro sporočiti, da se s puberteto mladostniku poveča občutek za lastne meje in takšne bližine ponavadi ob starših ne iščejo več. Če pa se staršem dogaja, da jih otrok še vedno išče, oni pa ne zmorejo več, je vsekakor popolnoma ok, da postavijo mejo. In mejo se da postaviti povsem jasno in direktno, a hkrati prijazno, ljubeče, sočutno.  Če čutijo, da otrok to še potrebuje, pa je enako ok, če mu to omogočijo. Idealno sicer bi bilo, da ima otrok svojo sobo, hkrati pa vedno prostor, da poišče staša, še posebej ko je v stiski. Tako kot je to normalno tudi na drugih področjih.”

Več podobnih ali pa malo drugačnih vprašanj in odgovorov najdete na tem linku (bom pa tudi vesela, če mi kakšno vprašanje pošljete, če še nimate odgovora ali pa vas kaj skrbi).

Preberi tudi