Petkova rubrika je tu in danes imamo vprašanje, s katerim se nas večina kot staršev najbrž sooča. Hočemo, nočemo, velikokrat v svojih besedah ali dejanjih lahko opazimo svoje starše. Ravno to, kar smo si, ko smo bili mlajši in brezskrbni, obljubili, da ne bomo.
Sledilka pravi, da ne želi kot mama reagirati in biti kot njena mama. Njeno vprašanje je:
“Vedno sem govorila, da ne bom taka kot moja mama. A sedaj opažam, da uporabljam čedalje več “njenih besed” oz. da iz mene pride veliko besed, ki jih je mama uporabljala in so me prizadele. Kako se lotim tega? Da ozavestim oz. preneham biti moja mama?”
Danes na zgornje vprašanje odgovarja Janja Urbančič, ustanoviteljica Sočutne akademije, mama dveh otrok, vodja FB skupine Sočutno in avtentično starševstvo ter osebna rast ter ustanoviteljica FB skupine Sočutno partnerstvo:
“Oh, ja. Kako se kar skoraj vse mame (in tudi očetje) najdemo v tem, kajne?
Ponavljanje vzorcev naših staršev je zelo pogosto in čisto človeško. Skoraj vsaka mama (in oče) se kdaj sliši izrekati besede, za katere si je prisegla, da jih svojim otrokom ne bo govorila. Zaradi njih smo se namreč kot majhne deklice počutila nesposobne, neljubljene, nerazumljene, nesprejete takšne kot smo, zapuščene, osamljene in nevredne ljubezni (podobne učinke imajo seveda tudi dejanja, ne samo besede, zato bom pisala tako o besedah, ki jih izrekamo (kritika, pridiganje, omalovaževanje), kot tudi o dejanjih (tepežu, ignoriranju, kaznovanju, itd.)
In ko takšne besede izrekamo svojim otrokom čutimo, da jih z njimi prizadenemo na podoben način, kot so naši starši prizadeli nas, ko smo bili majhni.
Ko se začnemo tega zavedati, smo naredili že precej velik korak k temu, da se naučimo ravnati drugače. Zato čestitke vsem, ki se tega zavedamo.
Kje torej začeti?
Prvi korak je zagotovo ozaveščanje. Kdaj tako ravnamo in v katerih situacijah? Kaj se takrat z nami dogaja, katere misli nam silijo v ospredje (razvajen si, lenoba lena, joj, kako si nesamostojen…kdaj se boš že naučil?) Katera otrokova dejanja so tista, ki nas vržejo na obrate, nam pritisnejo na naše gumbe (ne pospravijo za sabo, tepejo sorojence, kričijo, se vržejo na tla, nas ne upoštevajo, nagajajo, se jezijo, jočejo, itd.)? Kaj ob tem čutimo (izkoriščenost, nesposobnost, strah, žalost, jezo, neupoštevanost, zavračanje, itd.)?
Že samo če bomo razmišljali o teh stvareh, lahko naredimo povezave med nami, ko smo bili otroci in sedaj, ko smo starši. Dobro je, da vemo, kateri dogodki nas vznemirijo in zakaj.
Pomembno je, da se zavedamo, da otroci ne povzročijo naših čustev, temveč jih samo strigirajo (njihova dejanja povzročijo, da čustva, ki so bila v nas že prej, pridejo na površje). Otroci niso odgovorni za naša čustva (zaradi katerih potem sledijo tudi dejanja in besede).
Pomemben korak je torej, da prevzamemo odgovornost za svoja čustva, kajti samo tako, da postanemo njihovi lastniki, bomo z njimi lahko nekaj naredili (dokler krivimo otroka za to, da kričimo nanj, ne bomo zmogli nehati kričati).
Težava je, da v trenutkih, ko nam je težko, izgleda zelo realno, da je otrok tisti, ki nam povzroča neprijetne občutke in čustva. Če bi se on lepše obnašal, mi ne bi rabili kričati. Če on ne bi tepel svojega bratca, mu ne bi rabili reči: Pa kaj je s tabo, si normalen? Takoj v sobo in razmisli o tem, če se tepemo!
Zato je pomembno, da se dobro zavedamo, da ne velja otrokovo dejanje à naša reakcija, ampak velja otrokovo dejanje à naše misli in občutki o otrokovem dejanju à naše dejanje.
Če npr. otrok v trgovini začne kričati in jokati, da želi igračko, lahko odreagiramo na več načinov glede na to, kako si njegovo dejanje v sebi razložimo. Če o njem mislimo, da je razvajen mulc, ki stalno izsiljuje (naj pripomnim, da so verjetno tudi z nami tako govorili, ko smo bili majhni), bodo naše misli, občutki in nato dejanja popolnoma drugačna, kot če mislimo o njem, da je doživel razvojno popolnoma normalno frustracijo (ali celo stisko) ob naši postavljeni meji in da je potrebno samo to, da to mejo zdržimo (pomaga nam torej lahko preprosto že to, da vemo, da so nekatera obnašanja razvojno popolnoma normalna – čustveni izbruhi, oziroma trma je npr. ena izmed normalnih stopenj razvoja)
V prvem primeru bomo zelo verjetno nestrpni in zadirčni, v drugem primeru pa bomo bolj verjetno sočutni in spoštljivi.
Velikokrat se torej ob določenem otrokovem obnašanju zbudijo določena čustva. Morda nas je strah, sram, smo žalostni, se počutimo odrinjene, nesprejete, izločene, nesposobne….Ta čustva so velikokrat skrita pod jezo, ki je zelo velikokrat sekundarno, oziroma prekrivno čustvo. Jezo nam je namreč lažje čutiti kot pa čustva, ki so pod njo, saj so tista čustva ponavadi močnejša, ranljivejša in nam jih je zato težje občutiti in izraziti.
Ko otrok npr. ne pospravi za sabo, se nam je torej lažje jeziti nanj (Kolikorat ti še moram reči, da pospravljaj za sabo!) kot pa pod to jezo začutiti občutek, da nismo pomembni in upoštevani.
Ko torej kričimo na otroka ali izrekamo besede, za katere vemo, da bodo prizadele, se torej poskusimo ustaviti in se vprašati: Kaj se ta trenutek v resnici dogaja? Sem res jezen na otroka ali se dogaja pod jezo kaj drugega, nekaj globljega? Kaj v resnici čutim?
Ta korak je vedno najtežji, vendar lahko že samo s tem vprašanjem pomagamo sebi, da začutimo resnične, pristne občutke, ki se skrivajo za jezo (ki večinoma to sploh ni).
Ko začutim v sebi, da se ta trenutek v resnici počutim nepomembno (in ne jezno), je naslednji korak ta, da si ta občutek nepomembnosti v polnosti dovolimo začutiti. Tega nas je ponavadi strah (zato se nam tudi vklopi jeza kot obramba), saj nam je te občutke težko čutiti. Težko ostanemo z njimi, saj smo bili kot otroci večinoma primorani potlačiti vse, kar ni bilo veselje. Redkokdaj so namreč starši zmogli ostati ob nas, ko smo čutili neprijetna čustva.
Otroštva ne bomo mogli vrniti, lahko pa se naučimo sami sebi postati takšen starš, kot ga nismo imeli v otroštvu. Sami sebi se lahko naučimo držati prostor takrat, ko nam je težko. Lahko se naučimo, kako biti ob sebi v trenutkih, ko čutimo neprijetna čustva.
To pomeni, da se lahko naučimo biti sočutni do sebe. Mnogokrat se namreč sodimo, da smo takšni kot smo, da ponavljamo vzorce svojih staršev. Vendar nam kritika in nesprejemanje sebe ne bodo pomagali, da bomo postali boljši starši, temveč je ravno obratno. S kritiko in nesprejemanjem namreč vsakič znova ranimo sebe, tako kot so nas ranili starši. Vsakič, ko se tako ranimo, se v sebi počutimo še slabše kot smo se. In človek, ki se v sebi počuti slabo, ne bo izgovarjal prijaznih besed in delal prijaznih dejanj.
Sočutje do sebe je torej ključ do tega, da zmoremo biti sočutni tudi do drugih.
Ko torej čutimo npr. občutek nepomembnosti, si ga samo dovolimo čutiti. Brez sojenja, brez občutkov krivde, brez ustavljanja. Samo čutimo. In vsako čustvo, če ga ne ustavljamo ima svoj začetek, vrhunec in konec. Če se torej v svojem čutenju ne bomo ustavljali, bo občutek npr. nepomembnosti izzvenel sam od sebe in s tem bo izginila tudi potreba po tem, da otroku zaradi tega občutka izrečemo besede, ki ga bodo bolele.
Večkrat kot bomo to naredili, več takšnih iz otroštva ujetih čustev bomo spustili iz svojega telesa in manjkrat bomo grobo odreagirali na določena otrokova dejanja. Na tak način celimo svoje rane, zaradi katerih ranimo svoje otroke.
Če pri tem procesu potrebujete začetno pomoč, sem vam na voljo.”
Članek iz prejšnjega tedna, ki sodi v #petkovarubrika, si lahko preberete na tej povezavi.