Danes je Valentinovo in glede na to, kaj vse berem na FB in IG ter gledam po trgovinah, vidim, da je (ali bo) večina od vas dobila nora darila. Lepo zavite posebne čokoladice, prekrasne šopke, posebna unikatna darila,… ni da ni.
Z Urošem sva skupaj že 12 let in priznam, da pri njem še nisem zaznala ali občutila kakšnega hudega čuta za pozornost ob takih priložnostih. Sicer je res, da si v zadnjih letih vsaj zapomni kdaj imam rojstni dan. Ampak za to je potreboval leta učenja (ali bolje rečeno teženja, užaljenosti in grdih pogledov).
Doma nismo nikoli praznovali ničesar drugega kot rojstne dneve. Pa še to ne na tak način, kot je v tem obdobju, odkar imam otroka, moderno. Sedaj praznujejo otroci tako, kot da so princi ali princese, starši pa bolj v ožjem krogu. Včasih je bilo ravno obratno. Vsaj pri nas.
Edina stvar, ki se jo spomnim je, da sem za 8. marec dobila vedno rožico od atija. To je bilo pa tudi to. Ni bilo daril za Božič, Novo leto, Miklavža, … In seveda, ko sem šla v svoje gospodinjstvo in začela živet skupaj z Urošem, sem hotela to izživet. Najbrž. Mogoče malo preveč. Že prvo leto sem mu kupila darilo za Valentinovo, pa tamalemu tudi. Pa darilo za Novo leto, pa za mučenike, … raje ne naštevam … In to ne samo eno. Seveda sem bila razočarana do obisti, ker od njega nisem prejela ničesar. In ko sem pokazala užaljenost, me je samo gledal kot tele (mladi bikec) v nova vrata.
Počasi sem se sicer malo sprijaznila s tem, da pač nima tega občutka. Ampak sem vseeno puščala odprte strani na računalniku ali pa kakšne reklame in revije na mizi, da bi ja videl kaj mi je všeč. Več mesecev prej, preden je bil praznik. Ampak ni mu kapnilo. Kaj čmo. In sem šla in sem si kupila sama. Dokler sem si pač lahko.
Sedaj je sicer malo drugačna finančna situacija ( izguba službe vseeno ni mačji kašelj… ), ampak zanimivo, nimam nekih hudih želja, nimam nagledanih petnajst unikatnih, posebnih izdelkov, ki bi jih ful nujno imela in potrebovala. Saj veste, v bistvu jih niti ne bi nujno potrebovala.
Ja, in to je najlepše darilo, ki sem ga kadarkoli dobila za Valentinovo. Zavedanje, da imam RES vse, kar rabim. Imam moža, ki me ljubi in mi tega ne pozabi tudi večkrat povedati. Imam dva otroka, ki ju neizmerno ljubim (ta večji me trenutno ne, sva se sporekla… ta mlajši sem itak v tem obdobju vse). Imam starša, ki me imata rada. Sicer tega ne znata najbolje pokazati, glavno pa je, da jaz to vem. Imam 3 stare prijateljice, na katere se lahko vedno zanesem (pa čeprav jih premalokrat vidim) in imam kar nekaj novih prijateljic (ja, jaz jim rečem kar prijateljice, ker zame to so), ki sem jih spoznala v zadnjem letu preko družabnih omrežij – pa četudi sem katero srečala le 1x ali pa celo še to ne in me vsakodnevno razveseljujejo in bodrijo preko FB ali IG. Imam kužka, ki sem si ga vedno želela.
Zdravi smo, na tolpem smo in imamo za oblečt (te zadnje tri stvari so res tiste bla, bla, bla besede od naših atov in mam, ob katerih smo včasih zavijali z očmi, posebaj v času pubertete, ko smo se smilili sami sebi, ampak ko si v taki situaciji, kot sem trenutno jaz, so še kako resnične). In kar je še najbolj pomembno, imam še ogromno energije za delo, za učenje, za kreativnost … za marsikaj.
Prav noro, danes sem dobila najlepše darilo za Valentinovo, odkar pomnim. Zadovoljno, veselo in srečno sebe.
Poleg vsega pa danes okrog mene skače tale Valentinčica:
Oblečena je v prekrasen bodi in krilce od Ti design-kreativna otroška oblačila.
