Pred eno uro sem prišla domov in sem optimistično mislila, da bom oddelala še en trening danes, pa se je ta načrt izjalovil. Pač ne gre. Komaj še gledam. Počakam, da bo ura 23.00, peljem psičko ven in samo padem v posteljo. Ter močno upam, da se ne bo že takrat začela zbujat Jerca.
Nikoli nisem bila suha. Vsaj ne spomnim se, da bi bila. Teža mi je nihala po obdobjih. Enkrat gor, drugič dol. Odvisno od počutja. Prvič sem se začela obremenjevati s težo že v začetku srednje šole. Pa sem nekako hendlala. Takrat sem tudi začela hoditi na bližnji hrib. In paziti na prehrano. Tako kot sem napisala, enkrat bolj, drugič manj.
Najbolj me je bilo strah kako bo, ko bom zanosila. Joj, vse nosečnice, ki sem jih videla, so bile lepe, suhe, sexy nosečnice. Prepričana sem bila, da jaz ne bom. Da bom zavaljena kot pujsek in nič kaj sexy. To me je ful morilo. Sicer se mi v prvi nosečnosti dolgo ni kaj veliko poznalo, me je pa dobesedno razgnalo na koncu (pa še 14 dni po roku sem rodila… fju). Po porodu pa sem bila itak strašno utrujena in se mi s težo sploh ni dalo obremenjevati, tako da sem prišla na prednosečniško stanje šele, ko je šel Jaka v vrtec in začel šibati sem ter tja. In ostala na njej kar nekaj časa.
Do pred cca 3 leti, ko pa se nisem in nisem mogla znebit tistih treh kilogramov. Ampak glede na to, da sem bolj majhna, so bile ravno te 3 kile strašno problematične in strašno so me motile. Pa sem se res trudila. Telovadila sem, tekla (šla sem tečt tudi ob 22.00 uri zvečer, samo da nisem izpustila teka), … pa nič od nič. Strašno sem si šla že na živce. In seveda tudi Urošu.
Ker me je imel očitno dovolj, mi je rekel, da naj se dogovorim z Gašperjem Gromom, da mi napiše jedilnik in ostale aktivnosti. In sem šla. Brez kake hude predpriprave. Še zdaj se spomnim, da sem ga gledala z odprtimi usti in samo na pol poslušala, ker ko sem že na začetku slišala, da ne smem nič OHjev in nič sladkarij … Ma, dvomila sem, da zmorem. Jaz, ki sem obsedena s sladkarijami. Čokolado jem še ponoči. Ko mi je naporno ali sem neprespana mi je to najboljše zdravilo.
Nisem veliko vedela o LCHF načinu prehranjevanja. Nekaj sem že brala na FB, samo si nisem predstavljala, da je temu tako.
In ko sem prišla s sestanka z Gašperjem Gromom, sem še pred vrati Maxximuma klicala Uroša, se zjokala, ga nadrla in kričala, da jaz se tega pa res ne grem. Kam je to on mene poslal? Halo? Jaz brez cukra? In makaronov?!? Adijo pamet, res.
Do doma sem se že malo pomirila. In ni mi preostalo drugega kot da poizkusim. In neverjetno, uspelo mi je. Wauuu… začetek je bil malo težak, predvsem me je motilo to, da nisem mogla več tečt, da mi je zmanjkalo energije, ampak kile so se pa lepo topile. Oziroma bolje rečeno, centimetri so vsak teden kazali manj, kilogrami niti ne. Sem bila zadovoljna, zelo. Pa tudi zdravstveno stanje se mi je zelo izboljšalo.
No, potem sem pa itak kmalu zanosila, tako, da sem dodajala več OHjev. Po porodu pa nisem več pazila kaj jem. Nespanje in stres sta me dotolkla in pristala sem na starem prehranjevanju, z dodatno veeeliko sladke smetane na kavi vsak dan (kar mi je ostalo še od prehranjevanja na LCHF) in kar mi je bilo najljubše – in še vedno mi je – ocvirki…mmmm…ocvirki namesto čipsa, zvečer pred televizijo. Ni ga boljšega.
Kombinacija maščob in ogljikovih hidratov. No, ni treba napisati, ne? Posatla sem mama z malo večjo ritjo in tistimi f*k ročkami zadaj, ki pri f*ku niso ravno v pomoč. U glavnem totalen narasel muffin … s top(om) zraven ;).
Tako, da sem se z Novim letom odločila, da se spet vrnem na LCHF. Mi uspeva. Vendar bo treba dodati še malo miganja. To mi pa ne uspeva najbolje. 1x do 2x na teden je odločno premalo. In evo, spet je minilo že 3 dni od zadnjega ornk miganja, jaz pa spet izmozgana in ne morem. Sicer sem optimistična in upanje polagam na jutri. Mora mi uspeti. Mora.
