Žalostna zgodba mamice Lana, ki je umrl med porodom

by Nataša
Park zvončkov

Jutri je 15. oktober, mednarodni dan spomina na otroke, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu.

Mamica fantka Lana, ki je umrl med porodom želi deliti z širšo javnostjo nekaj dejstev o tem kako se počutijo družine ob izgubi ter nasvetov, kako naj se drugi ljudje ob takih žalostnih dogodkih obnašamo do njih.

Njeno zgodbo ter ostalo si lahko preberete spodaj:

“Sem mamica malega Lana, ki ga žal ni več z nami. Lan je bil zelo zaželjen in pričakovan, bil je najina želja, ki se je uresničnila. Lan je bil zelo živahen fantek, cele dneve je brcal, zdrav, lep, popoln. Cela nosečnost je potekala super, v 7.mesecu pa je prišlo do prezgodnjega poroda, in čeprav so nam zagotovili, da bo vseeno brez dvoma preživel, je žal med porodom zaradi zdravniške malomarnosti umrl. Od tistega trenutka naše življenje ni več tako, kot smo ga nekoč poznali, in nikoli več ne bo. Lana sem po porodu videla, pestovala sem ga 6 ur in 20 minut, celega cem ga prelupčkala, fotografirali smo ga, potem pa so nam ga žal za vedno odnesli. Lan je letos maja praznoval že svoj 5.rojstni dan na oblačku, jaz in njegov oče pa ga vsak dan bolj pogrešava. On je najin in vedno bo, vsakodnevno se pogovarjava o njem, počneva razne stvari zanj, govoriva odkrito o njem, ker ga ljubiva s celim srcem. Želim si, da bi več ljudi razumelo, da to ni bolečina, ki s časom mine, to ni nekaj, kar se je pač zgodilo in je minilo, to je naš vsak dan. Moj Lan ni nekaj, kar se je zgodilo v preteklosti, on je moj fantek, ki ga pogrešam vsak dan, vsak trenutek vsakega dne, in brez njega ne sedanjost ne prihodnost nista taki, kot bi morali biti. Ljubezen do njega je neizmerna, bolečina ob njegovi odsotnosti neopisljiva, zato sem napisala spodnji članek, da bi ljudje malo bolje razumeli nas starše, brez da morajo tudi oni postati žalujoči starši.Verjemite, da tega ne privoščimo niti najhujšemu sovražniku!

Vsi vemo, da je oktober mesec ozaveščanja za raka dojk, malokdo pa ve, da je to tudi mesec ozaveščanja o otrocih, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po porodu, razen žalujoči starši. Vsi vemo, kaj predstavlja roza pentlja, malokdo pa ve za obstoj modro-roza pentlje, ki predstavlja vse naše otročke za mavrico. Jutrišnji dan je je dan naših otrok. 15.oktober je svetovni dan prezgodaj umrlih otrok, ki so umrli v nosečnosti (splav, mrtvorojenost, umetna prekinitev nosečnosti zaradi bolezni) ali kmalu po porodu. Žal je to še vedno velika tabu tema, ljudje o naših otrocih večinoma žal nočejo govoriti, ne vejo kako se obnašati do nas in kaj reči, zato sem se odločila, da današnji dan izkoristim za ozavestiti ljudi in napisati nekaj dejstev in nasvetov, ki se tičejo prezgodnje smrti otroka.

Srce na nebu, ki ga je narisal mali Lan svoji mamici
Srce na nebu, ki ga je narisal mali Lan svoji mamici
Spust balonov v Parku zvončkov
Spust balonov v Parku zvončkov
15. oktober
15. oktober

Dejstva:

  • Čas ne celi ran. Bolečina ne mine, samo naučimo se živeti z njo, ker nam drugo ne preostane.
  • Ja, življenje gre naprej, ampak to je eno najbolj bolečih dejstev, ker za nas starše se je življenje ustavilo tistega dne, ko se je ustavilo otrokovo srce.
  • Del starša umre skupaj z otrokom.
  • Starši svojega otroka nikoli ne pozabimo, nikoli ne prebolimo.
  • Smrt našega otroka ni žalostno obdobje, ki bo minilo. To je zdaj naše življenje.
  • Smrt našega otroka ni samo dogodek, ki se je zgodil nekega dne v preteklosti, ampak je »dogodek«, ki vpliva na naše celo življenje, na naš vsakdan, saj moramo vsak dan znova nekako preživeti brez našega otroka.
  • Z našo žalostjo ne želimo pritegniti pozornosti, ne igramo vlogo žrtve, ampak samo pogrešamo svojega otroka. Ne moremo ne biti žalostni. In smo prvi, ki si želimo, da bi vse bilo drugače in bi bili še vedno srečni in veseli.
  • Ne misliti, da se ne znamo več normalno pogovarjati o vsakdanjih stvareh, ampak bomo to raje počeli s tistimi, ki jim ni neprijetno govoriti z nami o našem otroku.
  • Naš otrok je obstajal, obstaja in bo vedno obstajal. Vedno bo enakovreden član naše družine in nikoli nihče ne more napolniti njegovega mesta.
  • Starši, ki imajo pred smrtjo otroka že kakšnega živega otroka, žalujejo prav tako kot tisti, ki so izgubili svojega edinega otroka.
  • Starši, ki imajo po smrti otroka še kakšnega otroka, izgubljenega otroka še vedno pogrešajo. Drugi otrok ne nadomesti tistega, ki ga ni, je samo njegov/njen bratec/sestrica. Drugi otrok ne omili bolečine ob odsotnosti pogrešanega otroka.
  • Nimajo vsi starši privilegija, da imajo po smrti otroka še kakšnega otroka. Za nekatere je to bila edina priložnost.
  • Starši se radi pogovarjamo o svojem otroku, prav tako kot tisti, ki imajo živega otroka.
  • Vemo, da govorimo vedno iste stvari o našem otroku, ampak to so naši najdragocenejši spomini, žal edini, zato nas prosim vsakič znova poslušajte.
  • Ne moremo in nočemo nehati misliti na »to«, ker ta »to« je naš čudoviti otrok.
  • Tudi očetje žalujejo za svojim otrokom. Dostikrat žalujejo na drugačen način kot mame, ampak še vedno žalujejo.
  • Čeprav našega otroka ne vidite je to še vedno naš otrok. Še vedno smo družina. Še vedno smo mama in oče, in to se nikoli ne bo spremenilo.
  • Čeprav naše starševstvo žal ni tako, kot smo si želeli, smo še vedno otrokovi starši in še vedno skrbimo zanj, četudi se to navzven ne vidi.. Urejamo grobove, kupujemo sveče in rože, ljubimo svojega otroka in skrbimo, da ne bo nikoli pozabljen.
  • Čeprav je naš otrok umrl med nosečnostjo, je to še vedno otrok. To ni izguba nosečnosti, je smrt otroka, ki je bil zelo zaželjen, pričakovan in ljubljen. Na našega otroka smo se navezali in ga vzljubili že, ko je bil v trebuhu, in vse bi dali, da bi imeli z njim/njo več časa.
  • Starši bi dali svoje življenje, da bi otrok živel, če bi imeli na izbiro.
  • Naš otrok je živel. Ja, žal samo v trebuhu, poznali smo ga samo mi, ampak njegovo srce je bilo, nogice so brcale, rokice so boksale,..bil je živ in je potem umrl.
  • Smrt otroka nas spremeni in nikoli več ne bomo taki, kot smo bili nekoč, ko te bolečine še nismo poznali.
  • Če nas ne vidite jokati, ne pomeni, da ne jokamo, ko smo sami.
  • Ne želimo se vam smiliti, želimo pa vaše sočutje, razumevanje in empatijo.
  • Bolečina in hvaležnost lahko sobivata.
  • Na našega otroka mislimo vsak dan, ne glede na to, ali je umrl pred par dnevi, tedni, meseci, leti ali desetletji. Cel čas je v naših mislih, zato nas ne morete vi spomniti, da je naš otrok umrl, lahko nas samo spomnete, da se spomnete tudi vi, da je živel in da je naš.
  • Ko jokamo ne potrebujemo nekoga, ki bi nas spravil v dobro voljo, ampak nekoga, ki se bo usedel z nami, nas poslušal in nam dal občutek, da smo razumljeni in da je tudi zanj naš otrok pomemben.
  • Siljenje žalujočega starša v dobro voljo, smeh in »pozitivno razmišljanje« ni spodbujanje in podpora, ampak nespoštovanje in pomanjševanje naših čustev in bolečine.
  • Če se oddaljimo od vas, se oddaljimo z nekim razlogom. Ne nas obsojati, ampak razmislite tudi o svojih besedah in dejanjih.
  • Vemo, da vam ni lahko z nami, ampak vedite, da niti nam ni lahko z vami.
  • Žalovanje za otrokom traja celo življenje. Vsak dan znova izgubimo svojega otroka in vse, kar bi z njim/njo doživeli, zato se ta »proces« pri nas nikoli ne konča.
  • Naše srce je zlomljeno in ne morete ga popraviti, lahko ste samo ob nas in sprejmete naš novi »jaz«.
  • Čeprav je staršem skupna bolečina, vsak žaluje po svoje. Nekateri hodijo na grob, nekateri ne, nekaterim ne povzročajo težav tuji otroci, drugim ja, enim paše družba, drugim ne,.. Pustite vsakega starša žalovati tako, kot čuti on, brez obsojanj, ker ne veste kako bi vi odreagirali v taki situaciji.
  • Če boste do nas in našega otroka spoštljivi, si bomo to za vedno zapomnili in vam bomo večno hvaležni.
  • O našem otroku bomo vedno govorili, ker smo ponosni nanj/nanjo. Čeprav se ni rodil/-a živ/-a, se je vseeno rodil/-a, in si zasluži, da se govori o njem/njej.
  • Boli nas, da je naš otrok za druge tabu tema. Boli nas, da se ljudje obnašajo kot da je naš otrok skrivnost. Boli nas, ko se ljudje delajo kot da ni bilo nič, ko zamenjajo temo pogovora. Če bi to naredili staršu, ko bi govoril o svojem živem otroku, bi bila ta oseba nesramna, torej zakaj je do nas to obnašanje sprejemljivo?!
  • To se lahko vsakemu zgodi, ne glede na starost, raso, vero, finančne kapacitete, izobraženost..ne glede na to, kako zelo se pazimo med nosečnostjo. Na žalost se to dogaja, zato je zelo pomembno, da ko se staršem to zgodi vedo, kam se lahko obrnejo.
  • Naš otrok za nas ni nekaj žalostnega, kar se nam je zgodilo. Ja, izguba je najhujša kar se da, njegova/njena odsotnost je neznosna, ampak naš otrok je najlepše, kar se nam je zgodilo in ga/je ne bi zamenjali za nič in nobenega. Spremenili bi samo to, da bi še vedno bil/-a tu z nami.
  • Našega otroka neizmerno pogrešamo, vedno in povsod, in vse bi dali, da bi lahko čas zavrteli nazaj in imeli svojega otroka spet pri sebi, za vedno.

Nasveti:

  • Ko staršem umre dojenček jim pošljite sožalno kartico in jim izrecite sožalje.
  • Izgovarjajte otrokovo ime. Ne govoriti o dojenčku/otroku, ampak uporabite ime, ki smo mu/ji ga starši z ljubeznijo izbrali.
  • Objem pove več, kot tisoč besed.
  • Raje kot kakšne klišeje nam recite samo, da vam je žal, in da si tudi vi želite, da bi vse bilo drugače. Lahko rečetu tudi, da ne veste kaj rečt, da nimate besed, saj s tem pokažete, da se zavedate, da je ta izguba neopisljiva.
  • Če se želite odmakniti od nas je to vaša izbira, ampak ne se izgovarjati z besedami, da vam je prehudo za nas, ker verjemite, da nobenemu ni bolj hudo kot nam.
  • Ne iščite tolažilnih besed, ker ne obstajajo.
  • Ne poskušajte olepševati situacije, ki se je ne da olepšati. Smrt otroka je najhujše, kar se lahko človeku zgodi, tega se ne da zanikati in olepšati.
  • Ne govorite staršem, da sej so še mladi, da bojo imeli še otrok, da saj čas celi rane, ni bilo usojeno, bolje zdaj kot kasneje, vse se zgodi z razlogom,…ker vse te besede ne pomagajo, ampak samo še dodatno prizadanejo.
  • Besede »vse bo še dobro« so laž, ker nikoli več ne bo vse dobro, in nam naredijo samo občutek nerazumljenosti in osamljenosti.
  • Nikoli ne recite staršem, da vi pa tega ne bi preživeli, ker je to isto, kot če bi nam rekli, da imate vi vašega otroka bolj radi, kot mi našega.
  • Ne govorite staršem, da veste, kako nam je, ker si niti predstavljate ne, kako je, ko si ne želiš več dihati, pa še kar dihaš.
  • Ne recite staršem naj vas pokličejo, če kaj rabijo, ker vas ne bojo poklicali. Pokličite vi njih/pišite jim/pojdite k njim na obisk in jim s tem pokažite, da ste z njimi.
  • Pogovarjajte se s starši o otroku, vprašajte jih kakšen je bil, poslušajte porodno zgodbo, vprašajte po imenu, fotografiji,.. To staršem največ pomeni. Ja, najbrž bomo jokali, ampak med solzami žalosti bojo tudi solze hvaležnosti, ker nam s tem pokažete, da je naš otrok tudi za vas oseba.
  • Povejte staršem, da njihov otrok ne bo nikoli pozabljen, ker je to naš največji strah.
  • Zapomnite si otrokov rojstni dan, saj je ta dan zelo pomemben za starše. Napišite si na koledar ali kamorkoli, da ne boste pozabili. Na otrokov rojstni dan pišite staršem, že en skromen »mislim na vas« je dovolj in ogromno pomeni.
  • Ne mislite, da nas vi spravite v jok, če omenite našega otroka, jokamo tudi ko smo sami. Prej nas boste spravili v jok, če ne boste omenili našega otroka, če se boste delali, kot da nič ni bilo, kot da ni obstajal. To boli.
  • Dokler ne doživiš, ne veš, zato ne dajati staršem nasvetov o tem, kako bi morali žalovati in se obnašati, ampak bodite samo veseli in hvaležni, da ne veste. Bodite samo ob nas, pa ne samo prve mesece, ampak tudi leta in desetletja kasneje.
  • Tudi če se vam navzven zdimo čisto vredu, se ne pustite preslepiti, vzemite si čas in nas iskreno vprašajte kako smo.
  • Če hodite na pokopališče pojdite prižgati svečko tudi našemu otroku, če pa ne, pa lahko svečko prižgete tudi doma, za oboje bomo neizmerno hvaležni.
  • Ne samo mame spraševati kako se drži, vprašajte tudi očeta, tudi on je izgubil svojega otroka.
  • Ne govorite staršem, ki pričakujejo drugega otroka, da bo tokrat vse OK, ker ne veste, če bo res, noben ne ve. Kaj boste rekli, če bo umrl tudi drugi otrok?!
  • Ne govorite staršem, ki pričakujejo drugega otroka, da bo umrli otroček čuval svojega bratca/sestrico in poskrbel, da bo tokrat vse OK, ker to ni njegova dolžnost, in bi izpadlo, kot da je njegova/njena krivda, če bi spet šlo kaj narobe.
  • Če dobijo starši drugega otroka, ne pozabite, da je to drugi otrok in se še vedno pogovarjajte s starši o umrlem otroku. Veliko pomeni, če kupite kakšno malenkost tudi zanj/zanjo, ko kupite kakšno darilo za živega otroka.
  • Ne govorite staršem, da naj bojo hvaležni za kar imajo, ker verjemite, da smo hvaležni za tiste, ki so še vedno z nami in nam nič in nihče ni več samoumeven.
  • Dovolite staršem, da izražajo svoja čustva in jim ne govorite, da naj ne bojo žalostni in naj ne jokajo. Ne bojte se naših solz. Jok pomaga.
  • In še 1x kar je najbolj pomembno: omenjajte umrlega otroka, priznavajte njegov obstoj, izgovarjajte njegovo ime, ker je to za nas največje darilo. Slišati ime našega otroka je najlepša melodija za naša ušesa.

Jutri ob 19ih ljudje po celem svetu prižigajo svečke za naše otroke, da bodo iz svojega oblačka videli celo razsvetljeno Zemljo in videli, kako zelo ljubljeni so..prosim, prižgite jo še vi.

Zahvaljujem se vsem, ki ste se prebili čez ta »roman«, in resnično upam, da bo družba spremenila odnos do nas in naših otrok, ker bi res bil že skrajni čas. Zahvaljujem se vsem tistim, ki ste ob nas, ki nas poslušate, govorite z nami o našem otroku, jokate z nami,…čeprav vas ni dosti, hvala, ker ste.

 

Žalujoča mamica

Preberi tudi