Natalija je mamica sinku Martinu, ki ga je izgubila v 32. tednu nosečnosti.
Tudi ona bi rada delila z nami svojo zgodbo. Takole je zapisala:
“Izkušnja, ki me je zaznamovala, me naredila močno. Trdno.”
“Lanskega marca sem izvedela, da se je mojemu otroku v 32. tednu nosečnosti, ustavil srček.
Izguba sina je daleč največja in najbolj boleča izkušnja v mojem življenju. Strla mi je srce.
Naučila me je, da je vsaka stvar zamenljiva, samo življenje ne.
Naučila me je, da nikoli ne veš, kako močan si, dokler biti močan ni edina možnost, ki jo imaš.
Ni dvoma, da je življenje – čudež.
Stara sem bila 29 let.
Od kolegice sem prejela izjavo: »Aha, Martin bi bil«. ”Ne, Martin je”, sem ji odgovorila. Čeprav me je njena izjava zabolela, zadela naravnost v srce, kot sol na rano, ji nisem zamerila. Ona še ni mama. Ne pozna še brezpogojne ljubezni do otroka, ki jo začneš gojiti že med nosečnostjo.
Ko sem se pogovarjala s svojimi tetami, so mi povedale, kako je bilo včasih, kakšnih 30 let nazaj. Smrt otroka med nosečnostjo je bila in je v bistvu še vedno močna tabu tema. Tema, o kateri se ne govori. Težka tema, ki trga srce vsakemu, ki ga ima.
Včasih je tak dogodek šel kar mimo ljudi, mimo vseh mam in očetov, ki so otroka izgubili. Mame so morale čustva ob izgubi otroka med nosečnostjo kar potlačiti in živeti dalje kot da se ni nič zgodilo. Izjave, kot so “Saj ga nisi niti poznala, zakaj ti je tako hudo?”, “… narava ve kaj dela, je že prav tako”, “… vse bo v redu, saj boš prebolela” in “…mlada si še, časa imata še dovolj” ter mnogo drugih so/ smo poslušale ob izgubi. Mrtvorojenega otroka mame včasih niso niti videle, kaj šele stisnile k sebi in se dostojno poslovile. Sploh niso imele te možnosti. Mnogo zgodb sem prebrala, kako je bilo. In kako je. Še zdaj. In za vsako novo zgodbo, me zaboli srce. Človek ki tega ni izkusil v svojem življenju ne ve, kako pristopiti k mami in k očetu, ki sta izgubila otroka med nosečnostjo. Zagotovo sočuten odnos do starša, objem, ponujena rama in posluh, pomagata.
Ne vem in ne razumem, kako nekateri mrtvorojenega otroka ne jemljejo oziroma ne dojemajo kot otroka! Še vedno je moj otrok! Imam dva otroka, ne enega! Nekdo ki tega ni doživel, ne more razumeti. Ravno zaradi tega je treba zdravnike in osebje, ki nosečnico sprejmejo in ki so ob njej ob porodu ali splavu, ob tihem porodu, izobraziti. Izobraziti o tem, kako se obnašati do staršev ob tako strašni izgubi. Žal mi je, da ženske včasih niso imele vsaj malo podpore, vsaj ene bilke, kamor bi se oklenile v tako težkih trenutkih. Jaz sploh nisem vedela, da lahko ob normalno potekajoči nosečnosti izgubiš otroka po dopolnjenem 30-em tednu nosečnosti. Kar padla sva v to. Jaz sem mislila, da sem edina ki se ji to dogaja. Ko pa sem izvedela več, sem bila šokirana. Koliko nas je!
Starši ob takšni izgubi ne potrebujemo besed tolažbe, raje tišino. Objem. Zjokaj se z menoj. Pogovarjaj se z menoj o tem otroku, sprašuj me. Mama ob tako veliki izgubi doživlja takšno stisko, ki se je pravzaprav ne da opisati z besedami. Stiska je psihična in fizična. Bolečina je neznosna. Naj ne pozabim omeniti tudi starih staršev. Tisti s srcem čutijo, in se ne bojijo pokazati svojih čustev, svoje stiske. Spomnim se, kako se je zjokal moj oče, ko je izvedel, kako mu je bilo hudo.
Zaželela sva si še enega otroka, družbo za najinega prvorojenca. 18.9.2015 sem izvedela, da sem ponovno noseča. Začele so se slabosti in večerna nažiranja, da sem pogasila slabost. Spomnim se kako navdušena in polna pričakovanj sem stopila v ordinacijo. Spremljal me je mož. Pri pogovoru z ginekologinjo sem zahtevala, da je ob prvem pregledu prisoten tudi moj mož. Iskala je neke izgovore zakaj in kako on ne more biti prisoten, pa da se bo videla itak samo ena majhna pikica in podobno. Ampak nama je ta mala pikica pomenila ogromno. Še en srček! V prvi nosečnosti je bil Grega prisoten pri vsakem ultrazvoku. Zakaj zdaj, v drugi, ne bi bil? (v prvi nosečnosti sem imela drugo G). Zaradi prepričanja nove ginekologinje? Saj je očka, pravico ima biti zraven. Nosečnost je potrdila, utripe je našla, spet sva slišala bitje najinega srčka. Veselje, pričakovanje, ponos, vprašanja. Sklenila sva, da bova še nekaj časa počakala do razglasitve vesele novice. Jaz sem sicer želela vsem povedati da se v meni razvija novo življenje. Konec oktobra, začetek novembra je prišel čas, ko sva povedala veselo novico. 32 tednov sem bila povezana z njim, od njegovega 17-ega tedna sem ga vsak dan čutila, kako me brca, čoha, se odziva na naše božanje in na prigovarjanje. Vsi pregledi so bili bp, celoten razvoj je bil v redu.
Kar naenkrat, kar en dan, ga nisem več čutila. V petek, 18.3.2016, sem šla kot ponavadi v službo. Spomnim se, da sem imela veliko dela. Ko sem prvič pogledala na uro, je bila okoli pol dvanajstih. Naslonila sem se nazaj, pobožala trebušček in čakala… čakala, da me pozdravi nazaj…. Ni me… Nato sem vstala, ga še bolj božala, nič. Šla sem ven, malo na zrak in na kratek sprehod. Nič. Ulegla sem se na kavč, pojedla čokoladen bonbon, se premetaval in leve na desno stran. Nič. Še vedno nič. In. Nič. Vse je bilo mirno. Nobenega odziva na moje klice. Globoko v sebi sem vedela, da tole ni v redu, ampak nisem še zbrala moči, da bi šla v porodnišnico na pregled. Še vedno sem imela upanje. Upanje. Upanje, da je moj otroček še živ, da je vendarle vse v redu. Ko sem prišla domov, sem še vedno upala. Nič ni bilo. Neprespana noč. zjutraj pa smo se vsi trije odpravili v porodnišnico. Najprej so me dali na CTG, kjer je sestra že mislila, da je našla utrip, ki je bil malo čez 140/min. Ampak, ta utrip je bil moj. Mojemu drugemu sinčku srček ni več bil. Za potrditev me je pregledala še zdravnica z ultrazvokom. Meni se je že vrtelo.
Ležim oziroma sedim na tistem stolu v tisti sobi, ki je ne bom nikoli pozabila. Opazujem zdravnico, kako v tišini gleda v ekran. Ta tišina. Ubija. Nikoli ne bom pozabila besed zdravnice, rekla je: “Žal… Vašemu otroku se je ustavilo srce. Srček mu ne bije več.”
Besede zdravnice, ki jih nikoli ne bom pozabila. Začelo se mi je še bolj vrteti, jokala sem, v glavi sem imela sem tisoč vprašanj. Stokrat sem jo vprašala če je to res in kako je to mogoče? Kako naj to povem možu? Pa sinu, ki je z vso ljubeznijo pričakoval bratca/sestrico? Zunaj sobe sta me čakala oba. S strtim srcem in cmokom v grlu sem povedala, da nama je otroček umrl, da mu je srček nehal biti… Sesula sem se v njegov objem. Nobenemu ni bilo jasno.
Dobila sem tabletko. Tabletko, za katero mi je sine rekel: “mami, ne tega pojest, ne pojej tega mami…” in potem sem šla za 48 ur domov. Tabletko, ki je povzročila, da je posteljica nehala izvajati svojo funkcijo in da se je odluščila. Žalostna, prizadeta, teh občutkov se ne da se opisat. Lotevala se me je slaba vest in občutki krivde. Dva dni sem bila z dojenčkom v sebi še doma, kjer sem v mukah čakala na ponedeljek, ko so mi zjutraj ob 9h sprožili popadke s tabletkami. V glavi sem imela samo to, da želim opraviti čim prej, da pride mož domov do večera, da objame najinega sineta in ga pospremi v sanje. Popadki so bili tako mučni, tako boleči. Ob 15-ih sem v tišini, popolni tišini, smrtni tišini, rodila drugega sina, Martina. Dobila sem ga v naročje, se jokala. Ga stisnila k sebi, ga občudovala. Ga ljubčkala, mu zapela uspavanko. Mu povedala da ga imam najraje na svetu. Tako popoln fantek, samo najin. V naročje ga je vzel tudi Grega, tudi njegova stiska je prišla na plano. Imela sva možnost posloviti se od najinega zaklada. To je bilo najtežje slovo v najinem življenju. Kako sem gledala za njim, ko so nama ga odpeljali. Oh. 
Kako bi ga imela ob sebi, ga cartala, ga hranila, ga ljubila z vsem srcem… Pa je naročje ostalo prazno. Ljubezen, namenjena njemu, pa nedotaknjena in… In… Obtičala je v mojem srcu. Ta ljubezen, ki je bila namenjena temu otroku, je obtičala v mojem srcu, to je bila največja bolečina. Kam naj z vso ljubeznijo, kam? Tako prazno sem se počutila. Ostala sva praznega naročja. Bil je tu en trenutek, zdaj ga pa kar ni več. 32 tednov veselja, pričakovanj, priprav, sanj, se je razblinilo, ostalo neuresničenih. Tako ga ljubim z vsem srcem, pa mu tega ne morem pokazat… Zakaj zakaj zakaj…
Po nekem času so me premestili v sobo, kjer sva dobila za izpolnit nekaj papirologije. Obrazci za genetske raziskave in obrazec za odločitev o pokopu. Jaz se seveda nisem bila zmožna ničesar odločiti. Bila sem odsotna. Nemočna. Prazna. Neizpolnjena. Ranjena.
Hvala Gregu, da se je odločil za individualni pokop. Sicer je bil zaradi praznikov šele čez osem dni. Do pogreba se mi zdi, da sem kar lebdela, ne spomnim se občutka prizemljenosti. Kot da bi bila na oblaku, polna glava vsega. Glava polna vprašanj, na katere verjetno nikoli ne bom dobila odgovora. Hvala teti, ki mi je priskrbela knjigo od društva Solzice: Prazna zibka, strto srce. Prebrala sem jo v parih urah. Pomagala mi je zdržati do pogreba. Občutek olajšanja, ko sem prebrala, da so jeza, strah, ljubosumje, nevoščljivost — normalna čustva, ki jih doživljamo mame ob takšni izgubi.
Po praznikih, v torek ob 14-ih smo se od njega poslovili. Bor je ostal v varstvu pri prababici. Nisva ga hotela obremenjevati s pogrebom, že tako je čutil najino stisko, in tudi njemu je bilo zelo hudo, ko sva mu povedala, da je dojenček umrl in da je odšel v nebesa. Pot do mesta pogreba je bila tako mučna. Komaj sem dihala in v rokah držala svečko ter rožice za mojega sinčka. Ko sva parkirala, sva zagledala znane obraze. Nekateri sorodniki in prijatelji so si poleg starih staršev in bratov ter sestre vzeli čas da so prišli. Grega me je prijel pod roko in me odpeljal na mesto.
Luknja. Luknja? Sem notri bodo dali mojega otroka? Mojega dojenčka, ki bi ga morala držati v naročju in ga ljubiti z vsem bitjem? Neeeeee… Najtežji trenutki, še enkrat … Slovo od sina, dokončno slovo. Skoraj da v tišini, joku in mojih krčih, stiski. Nisem ga hotela izpustiti. Težko se spomnim besed župnika, vem samo, da je povedal zelo lepo, nežno… Ne morem z besedami opisati, kaj se mi je odvijalo v glavi. Hotela sem odpreti tisto malo krsto, zlesti k njemu, ostati z njim. Težko je bilo. Težko. Resnično. Moja mami in tete ki so še prišle, so potiho zapele pesmico v slovo. Hvala vam. Vsi so nama izrekli sožalje in naju objeli. In odšli. Jaz pa sem klečala na tleh, pred tisto “luknjo” in nisem se mogla zganiti. Konec je bilo. To je bilo slovo. Počivaj v miru srček moj. Rada te imam, vedno te bom imela. Vedno boš moj otrok.
Nekateri so prišli še k nam domov, na par besed, na kavico, piškotek. Prepustila sem se. Zaplavala sem. Kar naenkrat sem se zavedala, da moram živeti. Živeti dalje, za mojega Bora. Za moje sonce. Za mojo ljubezen. Potrebuje mamico. Ponoči, ko sem skušala zaspati, pa nisem in nisem mogla, sem zaslišala glasek, čisto nežen: “Mamica, z mano je vse v redu, ne boj se, lepo zaspi”. Bil je Martin. Oglasil se mi je in mi s tem želel povedati, da moram iti dalje. Njemu je dobro, in želi, da je tudi meni. Čutil je mojo iskreno ljubezen in mi s tem povedal, da me ima rad tudi on. Dal mi je vedeti, da jaz nisem kriva. Nisem kriva za njegovo smrt. Končno sem lahko zaspala. Z olajšanjem, saj sem sedaj vedela, da je on v redu.”
Natalija je kasneje povedala, da jo sprašujejo, kako je lahko tako vztrajna, da ne obupa, da gre naprej. Da jo ne potolče in potegne vase.
Pravi, da ve, da ji je namenjeno živeti. Hvaležna je za to življenje. Ljubi to življenje.
Postlano z rožicami, pa posuto z drekom. Sprašuje se, zakaj morajo nekateri preživljati takšne preizkušnje. Znova in zopet. Zakaj? Pa si misli, da je duša v njenem telesu prišla SEM ravno zaradi tega. Po te izkušnje. Zanjo in za tiste okoli nje.
Ampak gre naprej.
Da bo njen sine postal pravi dedec, da bo vedel, da se je treba v življenju boriti, ne obupati in ne biti tiho.
Pravi, da ob taki preizkušnji ostaneš le s peščico prijateljev. Z malo tistimi, pravimi. In da če deliš svoje izkušnje, da če si slišan, da je lažje. Poleg vsega pa tudi tisti, ki gre čez podobne ali enake izkušnje, ve da ni sam.
Natalija bi rada tudi javno povedala, da ji je bilo najhuje po pogrebu to, da so neznanci ukradli dudo, ki je bila namenjena njemu, Martinu in mu jo je izbral bratec. Imela jo je pri sebi pri porodu in se šele po pol leta odločila, da mu jo da na grobek. Izginila je. Prav tako je izginila igrača, ki so mu jo z družino dali na grob. Prosi vse, da naj tega ne počnejo. To je bila “tista” vez, ki ji je pomenila strašno veliko. In sedaj jo ni več.
