Jutri je 15. oktober, mednarodni dan spomina na otroke, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu.
Mamica fantka Lana, ki je umrl med porodom želi deliti z širšo javnostjo nekaj dejstev o tem kako se počutijo družine ob izgubi ter nasvetov, kako naj se drugi ljudje ob takih žalostnih dogodkih obnašamo do njih.
Njeno zgodbo ter ostalo si lahko preberete spodaj:
Jerca se je rodila kot nedonošenka z urgentnim carskim rezom. V 32 tednu. Za tiste tedne prelahka in premajhna, komaj 900 g in 35 cm. Predvideni rok poroda sem imela 4.6., rodila pa se je 6.4.
Videla sem jo šele tretji dan, saj sem bila prešibka (in preveč nafilana z vsemi zdravili, zaradi katerih sem imela še nekaj stranskih učinkov), da bi me peljali na intenzivni oddelek za nedonošenčke že prej.
Še sedaj se spomnim, kako je bilo takrat, ko so me peljali z vozičkom v prvo nadstropje. Kako sem vstala in jo zagledala v inkubatorju, vso nebogljeno, priklopljeno na polno cevk in sondic (tako se mi je takrat zdelo). In ko sem prvič videla njeno okvarjeno rokico, ki jo je ravno takrat dvignila v zrak, me je zlomilo. Sesedla sem se nazaj v invalidski voziček in samo jokala.
Prezgodnji porod oziroma rojstvo nedonošenčka te sesuje, sesuje tvoj svet v prah v tistem trenutku.
