Jerca se je rodila kot nedonošenka z urgentnim carskim rezom. V 32 tednu. Za tiste tedne prelahka in premajhna, komaj 900 g in 35 cm. Predvideni rok poroda sem imela 4.6., rodila pa se je 6.4.
Videla sem jo šele tretji dan, saj sem bila prešibka (in preveč nafilana z vsemi zdravili, zaradi katerih sem imela še nekaj stranskih učinkov), da bi me peljali na intenzivni oddelek za nedonošenčke že prej.
Še sedaj se spomnim, kako je bilo takrat, ko so me peljali z vozičkom v prvo nadstropje. Kako sem vstala in jo zagledala v inkubatorju, vso nebogljeno, priklopljeno na polno cevk in sondic (tako se mi je takrat zdelo). In ko sem prvič videla njeno okvarjeno rokico, ki jo je ravno takrat dvignila v zrak, me je zlomilo. Sesedla sem se nazaj v invalidski voziček in samo jokala.
Prezgodnji porod oziroma rojstvo nedonošenčka te sesuje, sesuje tvoj svet v prah v tistem trenutku.
Kot vse mame nedonošenčkov so tudi mene že takoj (ponavadi je to drugi dan), ko so me lahko, peljali (na vozičku, saj sem bila prešvoh za samostojno hojo) v laktarij (mamice smo jo imenovale “molznica”), kjer me je sestra Vilma poučila kako si pravilno umijem roke, razkužim roke, nato vzamem vse sterilizirane nastavke za prsne črpalke, nataknem vse nastavke na te naprave in si pravilno (in koliko časa) črpam mleko. Po uporabi je bilo treba razkužiti prsno črpalko in stol. In seveda si je bilo treba vse to tudi pridno zabeležiti na poseben list (koliko in ob kateri uri sem si načrpala mleko). Ta postopek je bilo treba ponoviti vsaj 5x dnevno.
In prav spomnim se, ko mi je sestra Vilma prvič vse to pokazala, mi je tudi rekla, da si nisem pravilno umila rok. Kako me je prizadelo. Niti tega ne znam … sem si mislila. Itak je bilo vse kar sem lahko, le jokala.
Kaj doživlja mama, ki rodi prehitro, vemo seveda le me, mame nedonošenčkov. Že to, da rodiš prehitro je šok. Šok za telo in psiho. Če rodiš pa še otroka s posebnimi potrebami, pa je sploh hudo. Ampak o tem sem že nekaj pisala tu.
In tako večinoma prve dni samo prejokaš. Meni je žal, da nisem še več. Ker si enostavno nisem upala cmerit tam pred vsemi. Sicer so mi sestre dobronamerno svetovale, da naj grem domov in hodim od doma k Jerci vsak dan. Počutila sem se prav ogroženo, kot da se me hočejo znebiti!!! Rekla sem, da ni šans, da jo pustim tam samo. Čeprav dejansko nisem bila čisto ob njej oziroma ona ob meni. Pa vseeno. Ni šans! Pa tudi, če mi moj materinski nagon ne bi tako levje deloval … se mi je zdelo, da nisem tega zmožna. Da nimam te moči. Biti med “normalnimi” ljudmi, biti doma, med ljudmi, ki ne razumejo.
Samo za tiste, ki tega ne vedo: Tudi mama nedonošenčka je enako odpuščena iz porodnišnice kot tiste mame, ki rodijo normalno oziroma je z otroci vse ok. S to razliko, da po tem, ko si dejansko odpuščena in prejmeš odpustnico (kateri dan po porodu je to, je odvisno ali rodiš naravno ali s carskim rezom), lahko izbiraš ali greš domov in se vsak dan vračaš v porodnišnico, k svojemu nedonošenemu otroku ali pa ostaneš v porodnišnici in dobiš status doječe mame. Doma si prav tako črpaš mleko in ga prineseš v laktarij s podatki, kdaj je bilo načrpano in koliko ga je. Če imaš status doječe mame lahko dobiš “vikend izhod”, ampak v tem primeru moraš vso svojo kramo (oblačila in vse za osebno higieno) spakirati domov in ko prideš, ponovno vse prineseš s seboj ter te nastanijo v sobo, ki je pač na voljo. Kar ni ravno idealno, da si vsake nekaj dni z nekom drugim. Sploh pa ne s takimi, ki ne razumejo tega, kako hudo je in s kakšnimi občutki in čustvi se boriš. Saj si zaradi pomanjkanja prostora ponavadi v sobi z mamicami, ki imajo otročke pri sebi. Saj si predstavljate, da še kako boli, ko nimaš svoje male štručke ob sebi, hkrati pa moraš gledati in poslušati druge mamice, ki imajo svoje male ob sebi.
(Po prihodu domov sem večkrat dobila od kolegic ali kolegov sporočila, če lahko svetujem in pomagam njihovim znancem s podobno izkušnjo. Ker so imeli znanko ali prijateljico, ki je rodila prekmalu in se je vsem zdela totalno sesuta, depresivna in jokava.)
Obdobje po rojstvu nedonošenčka je obdobje, ki ga pač mame imamo pravico izživeti. Totalno. Do vsakega koščka, do vsake svoje celice. Moraš pustiti, da te boli srce, boli telo, boli vse,… Le tako lahko normalno naprej zaživiš. Obdobje nemoči in joka, občutka krivde (Zakaj se je meni to zgodilo? Sem kriva jaz? Kaj bi lahko drugače naredila? …), občutka osamljenosti (dejansko vedo kako se počutiš le mame z enakimi izkušnjami), občutka sramu, slabe vesti (če te čaka doma še kakšen otrok),…. Z vsem tem se spopadamo mame nedonošenčkov. Ene bolj, druge manj. VSE TO JE NORMALNO!!! Seveda mine, ampak takrat tega ne veš.
Vse mame, ki so imele otroke v inkubatorju oziroma na intenzivnem oddelku, so se velikokrat zjokale, ko so prišle do “svojega” inkubatroja. Vsaj na začetku. Sama nisem bila izjema. Gledati tiste male pikice, ki so priklopljeni na tisoč nekih cevk … grozno. Srce parajoče. Dobesedno. Sicer s tedni to izzveni. Pa kljub temu pridejo dnevi, ko ti nekdo le napačno pokaže prst in planeš v neustavljiv jok.
Nekateri otročki so dobili v inkubatorju male dudice. Tudi Jerca jo je. Take res mini bini. Jaz jo seveda še vedno hranim doma. Zgledajo še manjše kot za punčke. In ko sem enkrat prišla do inkubatorja in jo nisem nikjer našla, sem skoraj dobila histerični izpad. “Kje je njena dudica?!?” sem jokala. “Hočem njeno dudico. In to takoj!” Seveda so sestre tam navajene vsega hudega. Zelo razumevajoče so mi obrazložile, da so jo najbrž dale razkužit. Če pa jo slučajno ne bodo našle, ji bodo priskrbele drugo. Ampak jaz sem hotela točno TO!!! Prvo njeno dudo. To mini dudo. Dobro, da se je naslednji dan našla, ker če ne ne vem kaj bi bilo z mano.
Ja, taki in drugačni izpadi čustev in hormonov te spremljajo vsak dan. In mogoče se še sebi zdiš neznosna, ampak mamice, morate vedeti, da je to normalno.
In sedaj se sliši to strašno smešno, ampak meni je takrat ta njena duda pomenila vse na svetu. Sicer bi mi bilo hudo še sedaj, če jo ne bi imela za spomin.
V Sloveniji se vsako leto prezgodaj rodi 1.400 otrok kar je več kot 7% vseh novorojenčkov.
Ko se sedaj, po dveh letih spominjam tistih trenutkov, mi ni hudo, bilo je naporno, predvsem čustveno naporno, bilo je strašno, to vem, ampak tam si obdan z mamicami, ki v trenutnku postanejo tvoje prijateljice, te bodrijo, te tolažijo, te nasmejijo z bednimi šalami, opravljivkami in smešnimi izjavami. In predvsem se spominjam tega.
Za vse mamice, ki ste trenutno v tej situaciji: VSE BO OK!! Verjemite v to. Čeprav je v tem trenutku težko.
In…
Čez 14 dni bo v Mostecu že 23. srečanje nedonošenčkov, ki ga organizira Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom. In jaz komaj čakam, da ponovno vidim vse moje in Jerčine sotrpinke in sotrpine izpred dveh let.
Nekaj dejstev o nedonošenčkih si lahko preberete na tej povezavi.
